Jedro

V primerih, ko je žrtev nasilja otrok, ukrepi sodišča, določeni v 19. členu ZPND, dopolnjujejo ukrepe, določene v DZ.

Izrek ukrepov po ZPND je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev. Pri odločitvi o izreku in o izbiri ukrepa sodišče vodi in omejuje načelo sorazmernosti.

Zatrjevana ravnanja lahko kažejo na uporabo manj primernih ali neprimernih vzgojnih metod, a zaradi njih otroka nista neposredno ogrožena, sploh pa ne v taki meri, da bi bila utemeljena izključitev vsakršnega stika med očetom in otrokoma.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Predlagateljica je dolžna v petnajstih dneh od prejema tega sklepa nasprotnemu udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 262,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izrek prepovedi približevanja otrokoma udeležencev in lokacijam, na katerih se običajno nahajata (stanovanje, vrtec, šola), za čas treh mesecev in odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.

2.Predlagateljica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev je v nasprotju s cilji Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) in pravico otrok do zaščite pred nasiljem iz 56. čl. Ustave. V postopku je evidentno izkazala, da nasprotni udeleženec nad otrokoma ves čas izvaja psihično nasilje. Zapiranje otrok v kopalnico za daljši čas, puščanje otrok samih doma, puščanje tedaj štiriletnega otroka samega v bolnišnični sobi itd. predstavljajo ravnanja, ki povzročajo strah, občutek ujetosti, ponižanja in nemoči in imajo značilnosti psihičnega nasilja, ki ga zakon prepoveduje. Materialnopravno zmotna je presoja, da ta ravnanja ne posegajo v dostojanstvo otrok. Sodišče je arbitrarno odločilo o zadevi, ne da bi upoštevalo bistvene dokaze in izvedlo dokazni postopek. Četudi je menilo, da okoliščine nastanka posnetkov niso jasne, bi moralo posnetke vsebinsko oceniti, v primeru dvoma pa njihovo verodostojnost preizkusiti z izvedencem, o istih okoliščinah pa bi se lahko prepričalo tudi z zaslišanjem udeležencev in hčerke. Nepomemben in arbitraren je očitek, da je s predlogom po ZPND želela preprečiti stike. Ta postopek ni namenjen urejanju stikov, ampak zaščiti žrtve pred nasiljem. Sodna praksa poudarja, da se ukrepi lahko izrečejo tudi v primeru, ko je stik formalno odrejen, a bi zaradi nasilja pomenil tveganje za otroka. Iz predloženih dokazov izhaja, da otroka stike zavračata zaradi lastne stiske in ne zaradi njenega vpliva. Dejstvo, da otroka od julija 2025 nista želela k očetu (hči pa že pred tem), ni posledica materine manipulacije, ampak njune lastne izkušnje z očetovimi nasilnimi ravnanji. Potrjujejo ga zvočni posnetki o hčerinih izjavah, poročilo terapevtke in izjava hčere pri sodišču v postopku II N 37/2024.

Vztraja, da je bil predlog vložen upravičeno in v skladu z namenom ZPND in sodno prakso, ki otrokovim koristim daje absolutno prednost pred pravico starša do stikov, kadar obstaja tveganje fizičnega ali psihičnega nasilja. Sodišče se je osredotočilo na fizično nasilje, zanemarilo pa psihično nasilje.

Otroka sta počitnice preživela v skladu z veljavnim sklepom glede stikov. Dneve, ko bi morala biti pri očetu, sta preživljala doma ali v bližnji okolici; pri starih starših v Srbiji sta bila v tednu, ko je bil oče na svojem dopustu; počitnice z materjo sta preživljala konec avgusta. Ne drži, da nasprotni udeleženec od zadnje obravnave na sodišču 27. 6. 2025 otrok ni več videl. Sin je bil pri njem od 1. 7. do 3. 7. Takoj po predaji je povedal, da ga je oče porinil in je začel jokati. Odtlej ne želi več k njemu niti v vrtec.

Ker sodišče kljub nasprotujočim navedbam udeležencev ni izvedlo naroka in predlaganih dokazov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožnica zavrača ugotovitev, da predlog morda ni bil vložen pravočasno. Iz predloženih dokazov jasno izhaja, da se ravnanja nasprotnega udeleženca redno ponavljajo.

3.Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da gre za sistematično odtujevanje, otroka (predvsem hči) pa pod materinim pritiskom klonita in nemočno izjavljata, kar mati želi posneti in slišati. Da je tako materino ravnanje nedopustno, izhaja tudi iz poročila CSD z dne 22. 8. 2025. V septembru je vložil novo ovadbo zaradi onemogočanja stikov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev o zavrnitvi predloga za izrek ukrepov prepovedi približevanja in navezovanja stikov z otrokoma temelji na presoji, - da med udeležencema že dlje časa vztraja konflikt o vprašanjih vzgoje in varstva njunih otrok, - da je primernost vzgojnih metod predmet obravnavanja v postopku o urejanju stikov, - da ukrep po ZPND ni namenjen ukinitvi stikov med otrokom in starši, niti kaznovanju za pretekla dejanja, - da dejanja, ki jih navaja predlagateljica (zapiranje v kopalnico, puščanje doma, puščanje v bolniški sobi), niso tako ogrožajoča, da bi otrokoma nastala škoda na zdravju ali da bi bilo poseženo v njuno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice otrok in bi zato njuno varstvo terjalo izrek predlaganih ukrepov.

6.Pritožbeni očitki o zmotnosti stališča, da zatrjevana ravnanja ne dosegajo intenzivnosti, ki bi utemeljevala izrek predlaganih ukrepov, niso utemeljeni.

7.Utemeljeno in skladno z izhodiščem v izpodbijanem sklepu je pritožbeno stališče, da so ukrepi po ZPND namenjeni varstvu žrtve družinskega nasilja in da zakon nedovoljenih nasilnih ravnanj ne omejuje na dejanja fizičnega nasilja, ampak vključuje tudi psihično nasilje (3. čl. ZPND). Pravilno pa je tudi nadaljnje implicite zavzeto stališče sodišča prve stopnje, da v primerih, ko je žrtev nasilja otrok, ukrepi sodišča, določeni v 19. čl. ZPND, dopolnjujejo ukrepe, določene v Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ). Izrek ukrepov je le ena od oblik varstva žrtve nasilja in je prvenstveno namenjena preprečitvi bližnje, neposredne ogroženosti. Središčni pomen ZPND je v zagotovitvi medinstitucionalnega in multidisciplinarnega sodelovanja, ki naj žrtvi pomaga pri zagotovitvi dolgoročne varnosti. S tem namenom zakon za primere, ko je žrtev nasilja otrok, določa, da se v načrtu pomoči žrtvi predvidi tudi ukrepe za varstvo koristi otrok iz DZ (3. odst 15. člena ZPND). DZ je torej zakon, v katerem je ne glede na vrsto ali vir ogrožanja, enotno in sistemsko urejeno varstvo koristi otrok s ciljem zagotovitve njihovega razvoja v varnem okolju.

V presoji o potrebnosti ukrepov iz ZPND je zato sodišče pravilno upoštevalo, da na predlagateljičino iniciativo že teče postopek, v katerem se ugotavlja potreba po spremembi ureditve razmerja med udeležencema in njunima otrokoma.

8.Trditve o obstoju sodne prakse, ki otrokovim koristim daje absolutno prednost pred pravico starša do stikov, kadar obstaja tveganje fizičnega ali psihičnega nasilja, pritožnica ni podprla z navedbo odločb sodišč, sama za sebe pa je presplošna, da bi terjala odgovor. Iz objavljenih sodnih odločb namreč izhaja, da odločitev o potrebnosti ukrepov vselej temelji na presoji okoliščin konkretnega primera.

9.V 5. čl. ZPND ima potrebno oporo tudi stališče sodišča, da je odziv na sporno ravnanje treba prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve. Zakon ne predvideva, da vsako ravnanje, ki ustreza zakonski opredelitvi nasilja, utemeljuje poseg države v pravico do družinskega življenja. Izrek ukrepov po ZPND je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev.

Pri odločitvi o izreku in o izbiri ukrepa sodišče vodi in omejuje načelo sorazmernosti.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotnem ovrednotenju teže zatrjevanih ravnanj nasprotnega udeleženca in posledično napačni zavrnitvi predlaganih ukrepov. Pritožnica ne oporeka razumevanju nasprotnega udeleženca in sodišča, da bi izrek predlaganih ukrepov dejansko privedel do ukinitve stikov med otrokoma in nasprotnim udeležencem.

Take posledice zatrjevana ravnanja nasprotnega udeleženca, opisana v predlogu za izrek ukrepov, ne utemeljujejo. Zatrjevana ravnanja lahko kažejo na uporabo manj primernih ali neprimernih vzgojnih metod, a zaradi njih, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, otroka nista neposredno ogrožena, sploh pa ne v taki meri, da bi bila utemeljena izključitev vsakršnega stika med očetom in otrokoma. Navedeno ne pomeni, da je sodišče zmanjšalo pomen prizadetosti otrok, ki jo opisuje predlagateljica, in se nanjo ni ustrezno odzvalo. Nasprotno: sodišče prepoznava pomen koristi otrok in iz te izvirajoče potrebe po vsestranskem pretehtanju okoliščin, pomembnih za razporeditev starševske skrbi med oba starša in za odločitev o stikih otroka z vsakim od staršev. O tem že teče postopek; v njem je svoje mnenje podal tudi multidisciplinarni tim, predviden v ZPND;

tam bo mogoče tudi celovito ovrednotenje zatrjevanega odklonilnega odnosa otrok do stikov z očetom.

11.Sodišče je odločitev temeljilo na dejstvih, ki jih je zatrjevala predlagateljica. Izvajanje dokazov za potrditev teh dejstev zato ni bilo potrebno. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in neizvedbe naroka zato niso podane.

12.Ker odločitev ne temelji na ugotovitvi, da zadnje zatrjevano nasilno ravnanje ni bilo storjeno v obdobju šest mesecev pred vložitvijo predloga (v nasprotnem primeru bi namreč sodišče predlog zavrglo), so pritožbene navedbe v zvezi s tem nepomembne.

13.Enako velja za pritožbeno nasprotovanje oceni sodišča, da je predlagateljica zlorabila postopek po ZPND z namenom onemogočenja stikov otrok z očetom med poletnimi počitnicami. Ta ocena za odločitev ni bistvena. Ob robu pa pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica v svojih navedbah o tem, kako sta otroka preživela poletne počitnice, ne izpodbije ugotovitve, da stikov z očetom nista imela.

14.Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče predlagateljičino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15.V okviru prostega preudarka (osmi odstavek 22.a člena ZPND) je v odločitvi o stroških upoštevano, da predlagateljica s pritožbo ni uspela in da obravnavanje zadeve ni prispevalo k razrešitvi spornega razmerja med udeležencema. Zato ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžna pa jih je povrniti nasprotnemu udeležencu. Z vložitvijo odgovora na pritožbo so mu nastali stroški v višini 238,92 EUR (320 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 299. členu Obligacijskega zakonika.

-------------------------------

1Enako, a izčrpneje v sklepu VSL IV Cp 565/2024 z dne 4. 4. 2024.

2Primerjaj Poročevalec državnega zbora št. 90/2007, str. 29.

3Prav tam, str. 7.

4Kot izhaja iz navedb nasprotnega udeleženca, je do tega neposredno po vložitvi predloga 1. 7. 2025 dejansko prišlo. Predlagateljičine pritožbene navedbe o tem, kje sta otroka preživljala počitnice in da je bil sin do 3. 7. še pri nasprotnem udeležencu, trditev nasprotnega udeleženca ne izpodbijejo.

5Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo utemeljeno navede, da ugotovitve tima (da je izvor visoke stopnje ogroženosti otrok v konfliktnem odnosu med starši) ne nudijo podlage za izrek predlaganih ukrepov.