Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zaradi izdajanja za odvetnika ter izmikanja plačevanju zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb, ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Odvetniška zbornica Slovenije (tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je na podlagi Območnega zbora odvetnikov A. ter izvedenih dokazov ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih za vpis v imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije določa 25. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), saj je bilo ugotovljeno, da ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Razlog za takšno odločitev je v ugotovitvi, da se tožeča stranka izdaja za odvetnika in se izmika plačevanju zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb.

Tako je bilo z vpogledom na spletne strani politične stranke B., ugotovljeno, da je tožeča stranka v svojem življenjepisu sestavljenem za potrebe kandidature na listi politične stranke B. za državnozborske volitve leta 2001 navedla: "Danes opravljam samostojno odvetniško prakso". Enako izhaja tudi iz časopisa kluba svetnic in svetnikov B. K. z naslovom " Strani morja in krasa" št. 7, september 2008 v katerem je na strani 9. ob fotografiji tožeče stranke kot kandidata B. v volilnem okraju C. navedeno, da je imenovani "Danes odvetnik". Tožeča stranka sicer trdi, da je do objave na internetnih straneh B. K. prišlo brez njene vednosti in soglasja. Kljub temu ni storila nič, da bi bila navedba "Danes opravljam samostojno odvetniško prakso", umaknjena s spletne strani, saj je bila citirana navedba na spletu tudi še v času odločanja o vlogi tožeče stranke.

Ugotovljeno je bilo tudi, da ima tožeča stranka neporavnane finančne obveznosti ter da ima zarubljen poslovni delež v družbi D. d.o.o., katere 100% lastnik je. Pri ugotavljanju zaupanja se presoja poštenost ter obnašanje v dosedanjem življenju. Zato ni potrebno, kot to zatrjuje tožeča stranka, da bi bil v tem primeru potreben kazenski pregon zaradi njenih ravnanj, saj predmet presoje v konkretnem primeru ni obstoj kaznivega dejanja, pač pa ugotavljanje moralnega standarda "zaupanja vredne osebe". Za presojo verjetnosti zaupanja zato zadošča ugotovitev, da tožeča stranka pravnomočnih sodb ne izpolnjuje prostovoljno in se izmika plačilu nespornih obveznosti. Ob upoštevanju vsega navedenega je bilo odločeno kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da zaključek v izpodbijani odločbi, da ne uživa zaupanja v okolju v katerem živi ni pravilen, saj iz njenega dela in spoštovanja v okolju kjer živi izhaja prav nasprotno. Tako jo volilci v letu 2002 prav gotovo ne bi izvolili v Občinski svet Občine C., ter ne bi bila izvoljena za podžupana te iste občine. V nadaljevanju navaja, da se je po opravljenem državnem pravniškem izpitu v letu 2005 zaposlila kot odvetniški kandidat v Odvetniški pisarni E.E. v L. in pri njem delala od 1. 9. 2005 do 31. 1. 2007. Zato domneva, da si je lahko kdo predstavljal, da je odvetnik, česar pa v javnosti nikoli ni izjavljala oziroma trdila. Enako se tudi ne strinja z navedbami v izpodbijani odločbi, da se izmika izvrševanju sodb in da proti njej potekajo izvršbe. Izvršba je namreč legalna pot upnika, ki nima nobene povezave s primernostjo za opravljanje odvetniškega poklica. Poleg tega še navaja, da so se tožbe in izvršbe začele že pred več kot 15-imi leti in so bile tudi v večini primerov realizirane.

Meni tudi, da so bile kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) saj je bilo mnenje območnega odbora odvetnikov dano po več kot dveh mesecih, njej pa ni bila dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in postavlja v zvezi z navedbami območnega zbora vprašanja in da se seznani z uspehom dokazovanja. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba nezakonita zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter dovoli, da se jo vpiše v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je o vpisu v imenik odvetnikov tožeče stranke odločal Upravni odbor, ki je v skladu z 9. točko prvega odstavka 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju Statut OZS) pristojen za to. Pred odločitvijo o predlogu tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije pa je pridobil mnenje izvršilnega odbora A.-jevega območnega zbora odvetnikov, ki je v skladu s 7. točko 46. člena Statuta sprejel mnenje, da tožeča stranka ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica zaradi zastopanja strank pred sodišči proti plačilu v nasprotju z 2. členom Zakona o odvetništvu, izdajanja za odvetnika ter zaradi neporavnanih finančnih obveznosti. Pred izdajo izpodbijane odločbe pa so bili vpogledani in izvedeni dokazi, ki so že navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je bila tožeča stranka vabljena na ustno obravnavo izvršilnega odbora novogoriškega območnega zbora odvetnikov, kjer se je lahko izreka o očitkih in predložila oziroma predlagala nove dokaze.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zakon o odvetništvu v 25. členu določa pogoje za opravljanje odvetniškega poklica. Med temi pogoji je v 7. točki prvega odstavka pogoj, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V prvem odstavku 27. člena ZOdv pa je določeno, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica.

V tretjem odstavku 31. člen ZOdv je določeno, da o vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov, odloča organ določen s Statutom Odvetniške zbornice Slovenije, v upravnem postopku. V 7. točki 46. člena Statuta OZS pa je določeno, da daje Območni zbor odvetnikov v postopku za vpis v imenik odvetnikov, odvetniških kandidatov ali odvetniških pripravnikov, mnenje o tem ali je predlagatelj, ki živi in dela na območju zbora, vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

Ob upoštevanju vseh navedenih zakonskih in statutarnih določb sodišče ugotavlja, da je o predlogu tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije odločal pristojni organ Odvetniške zbornice Slovenije na podlagi mnenja Območnega zbora odvetnikov a. in izvedenih dokazov.

Ob tako izvedenem postopku, obrazložitvi izpodbijane odločbe in z vpogledom upravnih spisov tudi sodišče ugotavlja, da tožeča stranka zaradi izdajanja za odvetnika ter izmikanja plačevanja zapadlih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb, ni vredna zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka pravilno zaključila, da se zaupen odnos odvetnika do stranke lahko vzpostavi le, če ima odvetnik takšne lastnosti, ki bodo to omogočale. Odvetnik, ki je v svojih stikih s strankami neiskren ali ji daje zavajajoče informacije, ne ravna pošteno. Enako merilo velja tudi za osebo, ki želi postati odvetnik. Ob tem sodišče še opozarja na določbe Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki določa da je za uspešno opravljanje odvetniškega poklica pomembno obnašanje odvetnika v javnosti, pri delu kot tudi v zasebnem življenju. Iz Kodeksa odvetniške poklicne etike izhaja, da naj odvetnik pri svojem delu skrbi, da ohrani osebno čast in čast odvetniškega poklica. Tudi v življenju in delu, ko ne opravlja odvetniške dejavnosti naj se varuje, da ne bi škodoval ugledu odvetništva (prvi odstavek 8. člena Kodeksa). Odvetnik je dolžan spoštovati resnico in zakonitost, ohrani naj brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno odgovorno in uspešno zastopal stranko. V svojem ravnanju naj izkazuje iskrenost in državljanski pogum (11. člen Kodeksa). Odvetnikova pravniška in splošna kultura naj se pokažejo v vsem njegovem poklicnem delu, v njegovih nastopih, vlogah in govorih ter stikih s strankami in kolegi, sodnimi in drugimi organi (15. člen Kodeksa). Odvetnik naj pri svojem odvetniškem delu varuje ugled sodišča in oblastvenih organov. Njegova dolžnost je krepiti zaupanje javnosti v njihovo delo (prvi odstavek 18. člena Kodeksa). Navedene določbe Kodeksa odvetniške poklicne etike sodišče še dodatno utrjujejo v prepričanju, da je izdajanje tožeče stranke za odvetnika, ko ni bila vpisana v imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije takšno ravnanje na temelju katerega je mogoče sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala odvetniškega poklica. Enako pa velja za izmikanje plačevanja zapadlih finančnih obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb.

Glede očitka tožeče stranke, da ji ni bila dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov pa sodišče ugotavlja, da je bil postopek izveden skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dejansko stanje se je dalo v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka v svoji zahtevi za vpis v imenik oziroma dejstev, ki so bila toženi stranki znana. Poleg tega je iz upravnih spisov razvidno, da je bil tožeči stranki omogočen ustni in pisni zagovor oziroma pojasnjevanje okoliščin in dejstev ob predočenju posameznih dokazov.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.