Jedro

Pri ugotavljanju nevarnosti za javni red ali obrambo države po 3. odst. 40. čl. ZDRS ni v skladu z namenom zakona, da se ugotavlja samo z merilom iz 3. alinee 7. člena ali z merilom iz 3. alinee 8. člena Uredbe, če je podlaga za uporabo navedenih meril le formalna pripadnost bivši JLA v letu 1991 brez ugotovljenega konkretnega ravnanja med agresijo na Slovenijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 24.4.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDrž). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila s sodbo z dne 26.5.1993 odpravljena njena prva odločba z dne 6.4.1992, s katero je zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi ugotovitve, da dejansko tukaj ne živi (1. odstavek 40. člena ZDrž). Sedaj ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka 40. člena ZDrž, toda njegovo vlogo je zavrnila na podlagi 3. odstavka tega člena iz razlogov nevarnosti za varnost in obrambo države. Sklicuje se na podatke Ministrstva za obrambo Republike Slovenije in navaja, da je bil tožnik na zaslišanju dne 18.10.1994 seznanjen z dejstvi, ki bi lahko predstavljala zadržek za izdajo pozivne odločbe, vendar je vse ugotovitve odločno zanikal, kasneje pa je s pisno vlogo že podano izjavo dopolnil. Sam je predložil dokaz, da mu je prenehala aktivna vojaška služba dne 17.12.1991. Uredba o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju: Uredba) pa v 7. členu med drugim določa, da je podana nevarnost za varnost države, če je oseba, ki prosi za pridobitev državljanstva, aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil ali pripadnik paravojaških formacij. Splošno znano dejstvo je, da se je bivša JA od dneva osamosvojitve Republike Slovenije dalje štela za tujo vojsko, ni pa tudi sporen podatek, da je tožniku prenehala aktivna služba v tujih oboroženih silah šele 17.12.1991. Po oceni tožene stranke je s tem podan dejanski stan iz 3. odstavka 40. člena ZDrž, oziroma je podana nevarnost za varnost in obrambo države, ki je v Uredbi opredeljena v 7. in 8. členu.

V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba nima opore v dejstvih in ne v zakonodaji Republike Slovenije. Tožena stranka je njegovo vlogo za pridobitev državljanstva obravnavala le formalno s sklicevanjem na 7. in 8. člen Uredbe. Uredba po mnenju tožnika za odločitev v njegovi zadevi zaradi ustavne prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov ne pride v poštev, saj je vlogo za pridobitev državljanstva vložil dne 30.8.1991, Uredba je pričela veljati 31.7.1994, Ustava Republike Slovenije pa zagotavlja enakost pred zakonom. Tožnik se tudi ne strinja z razlago tožene stranke za uporabo 3. alinee 7. člena Uredbe, saj je prepričan, da ni bil pripadnik tujih oboroženih sil. Takoj, ko je ugotovil, da gre za razpad države, je ravnal pravilno glede odločitve, ali ostati in živeti v Republiki Sloveniji z družino ali nadaljevati delo v JA. Sprejel je edino pravilno odločitev in podal več vlog za upokojitev. Pred upokojitvijo dne 17.12.1991 pa je bila kronologija dogodkov, ki je za tožnika pomembna, naslednja: Od 20.6.1991 do 20.7.1991 je bil na dopustu. Od 26.6.1991 do 7.7.1991 je bival izven Republike Slovenije in v agresiji nanjo ni sodeloval ne aktivno in ne pasivno. Takoj po vrnitvi z dopusta je zahteval predčasno upokojitev in je dne 29.7.1991 podal še pisni zahtevek. Dne 18.7.1991 je bil operiran in do 16.8.1991 v bolniškem staležu, potem je bil na dopustu do 1.9.1991. Od 2.9. do 25.9.1991 je bil na zdravljenju in v bolniškem staležu, saj je bil dne 15.9.1991 drugič operiran. Od 25.9. do 28.9.1991 je bil na dopustu. Dne 28.9.1991 je bil sestavljen zapisnik o upokojitvi in po tem datumu tožnik ni imel nobenih stikov z JA, razen pri urejevanju zadev glede upokojitve. Na podlagi navedenega ni moč trditi, da je tožnik aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo oz. da je sodeloval pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18.7.1991 (gre za "pogoje" iz 8. člena Uredbe). Poudarja, da je po poklicu diplomirani pravnik in diplomirani ekonomist, diplomirani pravnik je postal na Univerzi v Ljubljani. Tožnikova soproga V. in sin Š. sta državljana Republike Slovenije. Zaradi vsega navedenega predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDrž, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 28/92, 61-2773/92 - odločba US, 61-2774/92 - odločba US in 13/94), po katerem se ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je razlogi nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka ugotavlja nevarnost tožnika za varnost in obrambo države na podlagi njegove poklicne pripadnosti JA kot tuji vojski in prenehanja aktivne službe v teh oboroženih silah dne 17.12.1991, s čimer je po vsebini uporabila merila iz 3. alinee 7. člena in 3. alinee 8. člena Uredbe. Po merilih 3. alinee 7. člena Uredbe je nevarnost za varnost države med drugim podana tudi, če gre za utemeljen sum, da je oseba aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil. Nevarnost za obrambo države je po merilu 3. alinee 8. člena Uredbe podana, če je oseba aktivno služila v oboroženih silah tujih držav.

Pri uporabi meril iz 7. in 8. člena Uredbe za konkretizacijo nedoločnih pravnih pojmov nevarnosti za varnost ali obrambo države je treba izhajati iz namena zakonodajalca za dopolnitev 40. člena ZDrž z novim 3. odstavkom (Uradni list RS, št. 30/91). Zakonodajalec je navedeno dopolnitev med drugim utemeljeval, da bo s tem podana možnost zavrniti državljanstvo posamezniku glede na njegovo konkretno ravnanje med agresijo na Slovenijo. Ta zakonodajalčev namen pa po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ni izražen. Po presoji sodišča namreč ni v skladu z namenom zakona, da se ugotavlja nevarnost za javni red ali obrambo države samo z merilom iz 3. alinee 7. člena ali z merilom iz 3. alinee 8. člena Uredbe, če je podlaga za uporabo navedenih meril le formalna pripadnost bivši JLA v letu 1991, na kar kažejo okoliščine, ki jih je že v upravnem postopku navajal in dokazoval tožnik (bolezen, operacija, prenehanje aktivne vojaške službe in upokojitev že v decembru 1991).

Iz predloženih upravnih spisov tudi ne izhaja, da bi tožena stranka dejstva in dokaze, ki jih je med upravnim postopkom navajal tožnik in jih sedaj ponavlja v tožbi, sploh presodila. S tem je kršila pravila postopka iz določb 4., 7., 9., 159. in 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik pa zmotno meni, da Uredbe sploh ne bi bilo mogoče uporabiti, ker naj bi imela zanj povratni učinek glede na uveljavitev dne 31.7.1994 in na njegovo vlogo za pridobitev državljanstva z dne 30.8.1991. Uredba namreč vsebuje le konkretizacijo nedoločenih pravnih pojmov, ki jih vsebuje 3. odstavek 40. člena v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena ZDrž.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). Določbe ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, popravek št. 65/97).