Jedro

Tožena stranka je odločila o pritožbi tožnika, v kateri ni jasno navedel odločbe, ki jo izpodbija. Eno od treh na prvi stopnji izdanih odločb je tožena stranka odpravila po nadzorstveni pravici brez navedbe razlogov. Ene od treh odločb, ki jih je tožena stranka odpravila, ni v upravnih spisih. Ker gre za kršitve 68., 2. odstavka 208. člena v zvezi s 1. odstavkom 245. člena in 1. odst. 263. člena ZUP, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške geodetske uprave z dne 31.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi tožnikovega soseda, zoper odločbo z dne 13.2.1992 in odpravila dve odločbi prvostopnega organa z dne 13.2.1992 in odločbo z istega dne s posebno označbo 2/92 pa je odpravila po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka ugotovila, da sta bili za isto zemljišče izdani dve odločbi. Geodetska uprava pri izdaji odločb ni upoštevala 27. člena zakona o zemljiškem katastru, ker obstoječe meje niso bile ugotovljene. Posestna meja med parc. št. 1838/1 in 1853/2 ni bila ugotovljena. Zamik parcele, na kateri stoji transformator, v parcelo 1838/1, ni bil izveden po katastrskih predpisih. Skica, na katero se sklicuje tožnik, se razlikuje od uradne skice v elaboratu. V postopku parcelacije ni sodeloval lastnik transformatorske postaje. V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi v mejah tožbenega predloga. V upravnem postopku sta bili res izdani dve odločbi, vendar na podlagi sporazuma iz mejnega ugotovitvenega postopka. Tožnik in ... sta dne 25.10.1991 izdelali skico odmere, ki je bila podlaga za odločitev. Skica odmere je v spisu. Soseda sta torej sporazumno določila mejo. Na podlagi sporazuma oziroma skice odmere je postal del tožnikove parcele, ki je bil do takrat formalno ..., spet del parcele 1838/1. Ta del parcele mu je bil odvzet brez njegovega dovoljenja. Meja med to parcelo in sosedovo parcelo št. 1853/2 je bila potegnjena v ravni črti. Do sporov je prišlo zaradi gradnje transformatorske postaje. Obe sosednji zemljišči sta bili v začetku zmanjšani za približno enako površino (55 oziroma 59 m2).

F.U. kot prizadeti stranki je sodišče dvakrat skušalo poslati drugopis tožbe, vendar kljub obvestilu po pošto ni prišel. Tožba je utemeljena.

Prvostopenjski upravni organ je dne 13.2.1992 izdal tri odločbe. Prva odločba se nanaša na parc št. 1853/5, druga se nanaša na prejšnjo parc. št 1024/1 in parc. št. 1033/5, tretja odločba pa na parc. št. 1838/1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila vse tri navedene odločbe. Prve navedene odločbe ni med upravnimi spisi, tretjo odločbo pa je tožena stranka odpravila po nadzorstveni pravici brez navedbe razlogov. F.U. je v pritožbi z dne 14.4.1992 izpodbijal odločbo št. 45-4c/17-92, vendar nobena od odločb, s katerimi je prvostopni organ odločil dne 13.2.1992, nima takšne opravilne številke.

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se v Sloveniji smiselno uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP). Po določbi 64. člena in naslednjih členov ZUP mora stranka vložiti razumljivo vlogo. Če je vloga nerazumljiva mora upravni organ po določbi 68. člena ZUP stranko pozvati, da jo popravi ali dopolni. Ker je prvostopni organ dne 13.2.1992 odločil s tremi odločbami, F.U. pa je v pritožbi navajal opravilno številko odločbe, ki se ni ujemala z nobeno od odločb, bi ga moral prvostopenjski upravni organ pozvati in nejasnost odpraviti.

V 2. odstavku 208. člena ZUP je določeno, da mora biti izrek odločbe kratek in določen. Določbe zakona, ki se nanašajo na prvostopenjsko odločbo, se po 1. odstavku 245. člena uporabljajo tudi za odločbe o pritožbah. Izrek izpodbijane odločbe ni jasen, če je z njo tožena stranka odločila tudi o odločbi, ki je prvostopenjski organ ni izdal. Odločbo je dopustno odpraviti po nadzorstveni pravici le pod pogoji, ki so določeni v 263. in 264. členu ZUP. V 1. odstavku 263. člena so določeni razlogi za odpravo dokončne odločbe. Po 2. odstavku navedenega člena je takšna odločitev zakonita le, če je bil z dokončno odločbo očitno prekršen materialni zakon. Tožena stranka v utemeljitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, kar bi glede na vsebino 1. in 2. odstavka 209. člena v zvezi s 1. odstavkom 245. člena ZUP bila dolžna storiti.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpravilo.