Jedro

Utemeljeno pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila nad toženo stranko še pred zaključkom prvostopenjskega postopka pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ker je terjatev tožeče stranke nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, učinkuje potrjena prisilna poravnava nanjo (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP), kar bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati in ne bi smelo toženi stranki nalagati izpolnjevanja obveznosti v nasprotju z njenimi obveznostmi iz potrjene prisilne poravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu (v I. točki izreka) se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 13.585,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2012 dalje, v znesku 28.657,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2012 dalje, v znesku 10.160,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2013 dalje, v znesku 1.206,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2012 dalje in v znesku 57,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2013 dalje dalje do plačila (I. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 45.824,12 EUR (II. točka izreka); sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25282/2013, z dne 25.2.2013, je obdržalo v veljavi za znesek v višini 53.608,38 EUR z zgoraj navedenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh plača 4.178,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo v celoti izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Sodišče se ni držalo običajne sodne prakse in tožeče stranke ni pozvalo, da dopolni predlog za izvršbo, iz katerega ni bilo razvidno, od kod izvira terjatev, ampak je le razpisalo narok, ne da bi imelo v spisu kakršnokoli podlago za odločanje. Tožena stranka se prvega naroka res ni udeležila, toda tudi če bi se ga, tam ne bi imela kaj početi, saj je tožeča stranka šele na prvem naroku oddala pripravljalno vlogo na devetih straneh. Zato bi bilo nerealno pričakovati, da bi tožena stranka na samem naroku za glavno obravnavo lahko nanjo odgovorila. Ni pa sodišče upoštevalo druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 19.8.2015, kot tudi ne tretje pripravljalne vloge z dne 17.9.2015. S tem je kršilo 5. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Prvi narok za glavno obravnavo dne 3.6.2015 glede na gornje navedbe sploh ni bil opravljen, ampak se je opravil šele 7.10.2015. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Okrožno sodišče v Novi Gorici je dne 4.4.2014 izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave St 617/2013, s katerim je potrdilo prisilno poravnavo v predmetnem postopku tako, da je delež plačila terjatev upnikov 50 %, rok za plačilo terjatev pa štiri leta od pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ta prisilna poravnava v skladu z 212. člena ZFPPIPP učinkuje za vse navadne terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Ker iz seznama priznanih navadnih terjatev izhaja, da terjatev tožeče stranke v postopku prisilne poravnave ni bila ugotovljena, bi moralo sodišče, ki je odločalo o terjatvi upnika, ugotoviti obstoj te terjatve, obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku prisilne poravnave, nato pa dolžniku naložiti plačilo terjatve v deležu in pod pogoji prisilne poravnave. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo (tako tudi sodba VSL II Cpg 1323/2013). Na to je tožeča stranka že med postopkom opozorila sodišče. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo pobotnega ugovora tožene stranke. Samo si je namreč razlagalo, da naj bi bili pravdni stranki soglasni, da naj bi tožeča stranka delovni stroj - bager uporabljala le nekaj ur, in da tožena stranka ni z ničemer izkazala, da je tožeča stranka stroj vseskozi uporabljala. Dejstva, da je tožeča stranka bager vseskozi uporabljala, tožena stranka ne more dokazati, saj ga ni imela v posesti in posledično ne more vedeti, kaj se je z njim dogajalo. Iz poročila L.P. izhaja, da je videl bager na delovišču v vasi.

3. Pritožba je utemeljena, razen v delu, ko izpodbija odločitev o ugotovitvi terjatve tožeče stranke, saj te ugotovitve ni izpodbijala z nobeno konkretno pritožbeno navedbo, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu, ki ga je opravilo v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, in kot bo razvidno v nadaljevanju, tudi ne kršitev postopka, ki jih je pritožba zatrjevala. Ker v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve tožeče stranke ni zasledilo niti napačne uporabe materialnega prava, je v tem delu sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

4. Pritrditi je sicer pritožbi, da je ustaljena in povsem pravilna sodna praksa, da pošlje sodišče v pravdnem postopku, kateri je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožeči stranki tožbo v dopolnitev, tako da jo dopolni z navedbami in dokaznimi predlogi, saj elektronsko vložen izvršilni predlog popolne sestave tožbe ne omogoča. Zato je utemeljena tudi kritika pritožnika, ker prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru tako ni ravnalo. Vendar pa je bila ta postopkovna napaka odpravljena s tem, ko je tožeča stranka (pravočasno) sama predložila vlogo, v kateri je navedla dejstva, na katera je oprla svoj zahtevek, in zanje predlagala dokaze, in s tem, ko je sodišče navkljub neopravičeni odsotnosti tožene stranke z naroka (dne 3.6.2015) to vlogo poslalo toženi stranki s pozivom, da nanjo v 15 dneh odgovori. Če bi se tožena stranka na vabilo sodišča odzvala in pristopila na narok, bi lahko na tem naroku odgovorila na vse trditve iz te vloge tožeče stranke, ali pa (glede na to, da v pritožbi izpostavlja obsežnost te vloge) podala ustrezen predlog, da v nekem časovnem obdobju nanjo odgovori. Tudi v tem primeru bi tožena stranka morala na tem naroku podati vse navedbe in predlagati vse dokaze (1), v dodatnem roku, če bi sodišče njenemu predlogu ugodilo, pa bi lahko le odgovorila na trditve iz te vloge. Sodišču prve stopnje zato tudi ni mogoče očitati nobene kršitve (2), ker je upoštevalo le tisto pripravljalno vlogo, s katero je tožena stranka po pozivu sodišča in v postavljenem roku odgovorila na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge, z dne 2.6.2015. 5. Utemeljeno pa pritožba očita prvostopenjskemu sodišču, da je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo (3), da je bila nad toženo stranko še pred zaključkom prvostopenjskega postopka pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Ker je terjatev tožeče stranke nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave (4), učinkuje potrjena prisilna poravnava nanjo (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP), kar bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati in ne bi smelo toženi stranki nalagati izpolnjevanja obveznosti v nasprotju z njenimi obveznostmi iz potrjene prisilne poravnave. Ker terjatev, za katero učinkuje prisilna poravnava, vključuje poleg glavnice tudi obresti, ki so natekle do začetka postopka prisilne poravnave (5), pritožbeno sodišče ni moglo postopati po 5. alineji 358. člena ZPP, ampak je moralo pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti.

6. V ponovljenem postopku, ko bo moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi upoštevati pogoje iz potrjene prisilne poravnave, pa naj ob ugotovitvi, da je tožeča stranka imela stroj po končanem obdobju dogovorjenega zakupa v posesti, ponovno preveri, ali ni tožena stranka s tem, ko je (med drugim) zatrjevala, da je tožeča stranka imela stroj v uporabi neupravičeno, in da ga zato ves čas ni mogla sama uporabljati, že podala zadostne trditve za ugotavljanje neupravičene obogatitve s strani tožeče stranke. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je utemeljena tudi pritožbena kritika, da ni bilo na toženi stranki (ki je zatrjevala, da ni vedela, kje je gradbeni stroj po tem, ko je iztekel dogovorjeni najem) dokazno breme za trditev, da je stroj tožeča stranka ves čas, ko ga je imela v posesti, tudi uporabljala (6).

7. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: narok, opravljen dne 3.6.2015, je torej izpolnjeval pogoje prvega naroka v smislu 286. člena ZPP op. št. 2: pri čemer pritožnik tudi ne pove, katere navedbe (ali dokazni predlogi) iz njenih kasnejših vlog bi lahko vplivali na izpodbijano odločitev op. št. 3: pri čemer je bilo celo opozorjeno s strani obeh pravdnih strank (l. štev. 83 in 111) op. št. 4: kar za stranki tudi ni bilo sporno op. št. 5: česar pa prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo op. št. 6: kar za odločanje o neupravičeni obogatitvi morebiti niti ni pravno relevantno