Jedro

Tudi če je tožnik kot policist pri Republiški postaji prometne policije izvajal dela na območju celotne Slovenije, je bil na takšno delovno mesto razporejen z odločbo državnega organa, ki ima sedež v Ljubljani. Zato je v sporu zaradi napredovanja za reševanje zadeve krajevno pristojno delovno sodišče v Ljubljani in ne delovno sodišče v Celju, na območju katerega ima delavec stalno prebivališče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje v sporu izreklo za krajevno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Navaja, da je v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) za sojenje v sporu pristojno Delovno sodišče v Celju, saj je na območju tega mesta tudi opravljal delo. Sklicuje se na odločitev v zadevi opr.št. Pd 444/95, v kateri je v sporu o njegovem napredovanju odločilo navedeno stvarno in krajevno pristojno delovno sodišče, pri čemer tako pritožbeno, kot revizijsko sodišče pri obravnavanju zadeve nista ugotovili bistvenih kršitev ZPP. Ker v sporni zadevi tudi tožena stranka ni podala ugovora krajevne pristojnosti, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sporu presodilo po določbi 15. čl. ZPP, pri čemer je pri odločitvi krajevne pristojnosti konkretnega sodišča imelo pravno podlago v določbi 65. čl. ZPP. V skladu z navedeno določbo je v sporih iz delovnega razmerja, če je tožnik delavec, za sojenje pristojno poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, tudi sodišče na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo oz. sodišče, na katerega območju bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na katerega območju je bilo sklenjeno delovno razmerje. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana v Ljubljani, ki vsebuje pravni pouk, da ima tožnik pravico vložiti tožbo pri konkretnem delovnem in socialnem sodišču, je sodišče prve stopnje odločilo, da je v sporu stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 2. odst. 20. čl. ZPP se lahko sodišče izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, kadar je kakšno drugo sodišče izključno pristojno, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni bilo, pa dokler se tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru odločilo o vprašanju krajevne pristojnosti po prejemu tožbe pred pripravljalnim narokom oz. narokom za glavno obravnavo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil tožnik z odločbo tožene stranke z dne 26.9.1994 razporejen na delovno mesto policista pri Republiški postaji prometne policije, ki spada pod vodstvo Zaščitne policijske enote, ta pa pod Upravo policije. Tožnik je v skladu z navedeno odločbo imel pristojnost opravljati svoja dela in naloge na območju celotne države, tako med ostalim tudi na področju Celja. Vendar je v zadevi odločilno, da je bil razporejen na delovno mesto pri navedenem republiškem organu s sedežem v Ljubljani. Tako je za tožnikovega delodajalca splošno krajevno pristojno sodišče s sedežem v Ljubljani. Krajevna pristojnost izven sedeža bi bila podana le v primeru, če bi se v skladu z določbo 65. čl. ZPP tožnikovo delo stalno izvajalo na konkretno določenem območju, kar pa ne more veljati za tožnikov primer. Zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje na sodbo št. Pd 444/95 (spor o razvrstitvi tožnikovega delovnega mesta v plačilni razred) in v tej zvezi na odločitev pristojnega višjega ter revizijskega sodišča, pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča v zadevi nima nikakršnega pomena, saj v navedenem postopku tožena stranka ni ugovarjala krajevni nepristojnosti sodišča. Kršitev pravil o krajevni pristojnosti je namreč pritožbeni razlog samo v primeru, če je predhodno takšen ugovor podala tožena stranka (4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP), v nobenem primeru pa ni revizijski razlog (385. čl. ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 381. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč.

380. čl. ZPP).