Jedro

Zaradi spreminjajoče se sodne prakse, ki se je dokončno ustalila po sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama ter neposredno pred vložitvijo tožbe, ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II, III in IV) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe v pisni obliki ter za plačilo odškodnine za pretrpljeno nematerialno škodo v višini 1.500,00 EUR. V točki II. izreka je odločilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) izstaviti predmetu sklenjene prodajne pogodbe pripadajoče dokumente, in sicer Identifikacijsko knjigo za kopitarje - kobilo S. V točki III. in IV. izreka je tožencu naložilo v plačilo znesek 500,00 EUR iz naslova znižanja kupnine ter znesek 229,37 EUR iz naslova odškodnine za nastalo materialno škodo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki V. izreka je odločilo o stroških postopka tako, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške.

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Navaja, da je pri tožbi za znižanje kupnine zaradi stvarnih napak prodane stvari potreben oblikovalni tožbeni zahtevek in dajatveni tožbeni zahtevek. Če se postavi samo dajatveni tožbeni zahtevek, je tožba nesklepčna. Ker tožnik ni postavil oblikovalnega tožbenega zahtevka na znižanje kupnine, dajatvenemu delu tožbenega zahtevka ni mogoče niti deloma ugoditi. Glede zahtevka na plačilo materialne škode je toženec že pojasnil, da je veterinarski pregled naročil tožnik sam in nima nobene zveze s tožencem. Znesek stroškov odškodninskega zahtevka pred pravdo pa bi tožnik lahko uveljavljal kot del pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da gre za škodo zaradi zaupanja oziroma materialno škodo, ki jo je povzročil toženec, zaradi česar zanjo odgovarja. Nadalje toženec navaja, da je ob prodaji tožniku izročil pravilno Identifikacijsko knjigo (v nadaljevanju: ID knjiga) za kobilo, s čimer je v celoti in pravilno izpolnil svojo obveznost do tožnika. Če je tožnik izročeno ID knjigo, iz njemu lastnih razlogov (zmotnega prepričanja, da ni prava) kasneje vrnil tožencu, to ne pomeni, da jo ima pravico kadarkoli zahtevati nazaj s tožbo. Poleg tega tožnik s tožbo ni zahteval vrnitve ID knjige z imenom D., ki jo je kasneje vrnil tožencu (prave ID knjige za izročeno kobilo), temveč je s tožbo zahteval izročitev druge ID knjige, ki bo glasila na ime S. 3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec s pritožbo uveljavlja nesklepčnost tožnikovega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevo za znižanje kupnine iz naslova skrite stvarne napake. Tožnik je postavil zgolj dajatveni tožbeni zahtevek, brez predhodnega oblikovalnega zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da je treba zahtevke za znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom za znižanje kupnine. Vendar stališča glede tega vprašanja v sodni praksi in teoriji niso bila vedno enotna. Večinska praksa višjih sodišč je dopuščala neposreden dajatveni zahtevek, sodna praksa Vrhovnega sodišča pa še ni bila izoblikovana. S sodbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 in kasnejšimi drugimi odločbami je bilo zavzeto stališče o potrebnosti postavitve oblikovalnega zahtevka, s sodbo VS RS II Ips 288/2014 z dne 5. 5. 2016 pa je bilo takšno stališče tudi dokončno potrjeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena dne 1. 8. 2016, neposredno po dokončni ustalitvi sodne prakse. Med postopkom niti pravdni stranki niti sodišče prve stopnje niso opazili nepravilnosti pri oblikovanju zahtevka. Sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva in tožnika ni pozvalo k popravi zahtevka, temveč je izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in prič, postavilo izvedenca za veterinarstvo in ugotovilo, da je zahtevek v tem delu utemeljen. Prav tako toženec vse do vložitve pritožbe ni nasprotoval postavljenemu zahtevku iz razloga nesklepčnosti. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje se je zoper tožnikov zahtevek za znižanje kupnine branil z navedbami, da je le-ta neutemeljen, ne pa, da je zahtevek nesklepčen. Upoštevaje navedene okoliščine primera in dejstvo, da je sodna praksa do dokončne ustalitve nudila pravno varstvo kupcu stvari z napako le na podlagi dajatvenega zahtevka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bil tožnik prikrajšan za sodno varstvo, če bi bil njegov zahtevek za znižanje kupnine šele v pritožbenem postopku zavrnjen zaradi nesklepčnosti). Zaradi spreminjajoče se sodne prakse, ki se je dokončno ustalila po sklenitvi prodajne pogodbe med pravdnima strankama ter neposredno pred vložitvijo tožbe, ne sme biti prizadeta pravica do sodnega varstva.

7. Glede tožbenega zahtevka na plačilo materialne škode pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Obligacijski zakonik - OZ v 468. členu ureja pravice kupca pri uveljavljanju stvarnih napak. V prvem odstavku navedeni člen določa, da lahko kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, zahteva od prodajalca, da pogodbo izpolni, zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe. V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 468. člena OZ). Toženec je tožniku prodal kobilo s skrito stvarno napako, ki jo je tožnik pravočasno uveljavljal. Tožniku je v zvezi oziroma zaradi kupljene stvari z napako nastala dodatna škoda, saj je moral za dokončno ugotovitev in potrditev skrite napake je moral naročiti veterinarski pregled kobile in si poiskati pravno pomoč odvetnika. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, so tožniku nastali dodatni stroški oziroma škoda, ki je v vzročni zvezi s toženčevo prodajo stvari z napako. Torej gre za škodo, ki je tožniku nastala zaradi uveljavljanja jamčevalnega zahtevka. Zato toženec v skladu z drugim odstavkom 468. člena OZ zanjo tudi odgovarja. Pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter zmotni uporabi materialnega prava so tako neutemeljene.

8. Pritožba izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede toženčeve obveznosti do izročitve ID knjige za kopitarje - kobilo S. tožniku. Toženec navaja, da je svojo obveznost do izročitve ID knjige pravilno izpolnil že dne 22. 8. 2015, ko je tožniku izročil tako kobilo kot ID knjigo. Tožnik mu je ID knjigo zaradi lastne zmote sicer vrnil, vendar je sedaj nima pravice kadarkoli zahtevati nazaj s tožbo. Pritožba še izpostavlja, da je tožbeni zahtevek napačen, saj se glasi na vrnitev ID knjige za kobilo S. in ne na vrnitev ID knjige za kobilo D., kot bi bilo to pravilno.

9. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožnik je ID knjigo za kobilo D. vrnil tožencu, ker je bil prepričan, da je napačna in ne pripada kobili z imenom S. Zaradi toženčevih zagotovil, da je kobila S. stara 8 let, v tožniku izročeni ID knjigi pa je bilo navedeno, da gre za kobilo D., rojeno 15. 3. 2003, je tožnik upravičeno zmotno menil, da ID knjiga ni prava, zato jo je vrnil tožencu. Dejstvo je, da tožnik ID knjige za kupljeno kobilo ob vložitvi tožbe ni imel, čeprav mu pripada, zato je, ne glede na to, da je ID knjigo zmotno vrnil tožencu, upravičen terjati njeno izročitev. Tožbeni zahtevek, ki ga je ob tem postavil tožnik, je pravilen. ID knjiga za izročeno kobilo S. se sicer res glasi na ime D., vendar se je toženec po ugotovitvah sodišča z naknadnim dogovorom med pravdnima strankama, dne 8. 3. 2016 zavezal, da bo uredil ID knjigo za kobilo, ki jo je prevzel tožnik. Toženec je med postopkom pred sodiščem prve stopnje sam pojasnil, da je svojo zavezo razumel tako, da mora urediti preimenovanje v uradnih dokumentih iz imena D. v ime S. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku na izročitev ID knjige za kopitarje - kobilo S., saj je bil toženec na podlagi sklenjene prodajne pogodbe tožniku zavezan izročiti kobilo S. s pripadajočo ID knjigo, z dogovorom z dne 8. 3. 2016 pa se je zavezal to ID knjigo tudi urediti (tako, da se bo glasila na ime kobile S.).

10. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanje sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovoroma na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).