Jedro

Sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Določeno pravno podlago pa lahko sodišče pri presoji uporabi (le) takrat, če stranka za to ponudi ustrezno trditveno podlago, da torej navede vsa dejstva, na podlagi katerih bi bilo, z upoštevanjem te pravne podlage, mogoče zahtevku ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21079/2012 z dne 17. 2. 2012 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je posledično naložilo, da toženi stranki povrne 802,98 EUR stroškov postopka.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo sklep o izvršbi ostal v celoti v veljavi, podrejeno pa njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je sodišče tožbeni zahtevek presojalo zgolj ob upoštevanju pravnih podlag, ki jih je ponudila tožnica, to je na podlagi zatrjevane posojilne pogodbe ter trditev o neobstoječem pravnem poslu, ni pa opravilo presoje na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Toženka je bila obogatena na škodo tožnice brez podlage, zato je to dolžna vrniti. Ni sporno, da je tožnica toženki denar nakazala. Slednja je povedala, da ga je prejela in dala možu, ker ji je on tako naročil, ne ve pa, zakaj je bil denar nakazan na njen račun. Toženka ni izpovedala, da bi imela do tožnice terjatev in se je zato zavedala, da ji nakazani denar ne pripada. Zanj je zato neupravičeno obogatena, tožnica pa prikrajšana. Zmotno je stališče sodišča, da veljavne posojilne pogodbe v korist tretjega ni mogoče dogovoriti. Gre za pogodbo, ki posojilojemalcu prinese korist, saj pride do denarja, ki si ga izposodi, enako količino le-tega pa je dolžan vrniti. Posojilojemalec ne prevzema nobene obveznosti razen te, da bo to, kar je prejel, po dogovorjenem času vrnil. Pri tem ima tudi korist, saj razpolaga z denarjem, ki bi si ga sicer moral izposoditi na banki in zato plačati obresti in stroške. S posojilno pogodbo premoženjsko stanje posojilojemalca ni slabše. Sodišče se z vprašanjem upravičenosti prejema denarja ni ukvarjalo. Ker je toženka denar prejela, je neka podlaga za njegov prejem morala obstajati. Stališče, da je delala po navodilih moža, je ne opravičuje oziroma ni zadosten razlog, da bi ga lahko zadržala. Denar je zato dolžna vrniti. Toženka je trdila, da je šlo za nakazilo iz naslova popusta, tožnica pa, da je šlo za posojilo. Torej je imela glede konkretnega posla vsaka stranka v mislih svojo podlago oziroma svoj posel, kar pomeni, da se volji strank nista srečali in da posel ni nastal. Neobstoječ pravni posel pa ima za posledico dolžnost, da mora vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je z neobstoječim poslom prejela. Ni razumljivo, kako je sodišče lahko zavrnilo zahtevek tožnice za vračilo denarja, za katerega je dokazano, da je bil toženki nakazan in zanj slednja ni navedla podlage, da bi ga lahko obdržala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8. 9. 2005 zapisalo: „Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno, in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke.“ Drži torej, da sodišče prve stopnje pri presoji ni bilo vezano na pravno podlago, ki jo je tožnica ponudila v teku postopka. Vendar pa pritožnica ob tem spregleda v ZPP uveljavljeno razpravno načelo, ki strankam nalaga odgovornost, da v zadevi priskrbijo ustrezno trditveno podlago, sodišču pa dolžnost, da pri odločanju upošteva le dejstva, ki sta jih stranki zatrjevali (7., 212. in 284. člen ZPP). Povedano drugače: določeno pravno podlago lahko sodišče pri presoji uporabi (le) takrat, če stranka za to ponudi ustrezno trditveno podlago, da torej navede vsa dejstva, na podlagi katerih bi bilo, z upoštevanjem te pravne podlage, mogoče zahtevku ugoditi.

6. Trditvena podlaga v tej pravdni zadevi in posledično tudi dejstva, ki so bila ugotovljena, pa presoje zahtevka na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo. Po 190. členu OZ so skupne splošne predpostavke neupravičene pridobitve, ki jih je potrebno ustrezno zatrjevati (in dokazati), prikrajšanje na eni strani ter povečanje oziroma obogatitev na drugi strani, obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na eni strani in njegovo povečanje na drugi ter odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje. Tožnica (zadostnih) trditev v tej smeri pred sodiščem prve stopnje ni ponudila. Predvsem manjkajo trditve, ki se nanašajo na toženkino obogatitev. Ta ima lahko različne oblike, vendar mora biti konkretna in realna. Ker je po obogatitvenem načelu, ki je uveljavljen s 190. členom OZ, prejemnik dolžan vrniti le toliko, za kolikor je obogaten, bi morala tožnica obogatitev toženke, ob dejstvu da denarja ni obdržala, ampak ga je izročila možu, torej osebi, ki je s tožnico sklepala dogovore, konkretizirati. Tega pa ni storila. Očitek, da je sodišče materialno pravo v tem pogledu zmotno uporabilo, je zato neutemeljen.

7. Posojilna pogodba je dvostranska pogodba, to je pogodba, katere sklenitev povzroči nastanek dvostranskega (poslovnega) obligacijskega razmerja. Za dvostranska (poslovna) obligacijskega razmerja pa je značilno, da imajo dva predmeta – nasprotni izpolnitveni ravnanji, ki sta jih (druga v razmerju do druge) zavezani opraviti stranki tega obligacijskega razmerja. Obe stranki sta torej hkrati dolžnika in upnika. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, je pri posojilni pogodbi posojilojemalec zavezan, da posojilodajalcu čez čas, ki je lahko vnaprej določen ali pa tudi ne, vrne enak znesek denarja oziroma drugih nadomestnih stvari. Pri tem na to, da gre za zavezo (za katero je potrebno soglasje osebe, ki se zavezuje), ne more vplivati dejstvo, da je razpolaganje s posojenim denarjem lahko tudi koristno, ali morebitna (ne)odplačnost posojilne pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da zastopnik tožnice in G. C. nista mogla ustanoviti obveznosti v breme toženke, je zato pravilen (130. člen OZ).

8. Pritožnica neutemeljeno vztraja tudi pri trditvah, da je do vračila upravičena zato, ker naj bi imeli stranki glede konkretnega nakazila vtoževanega zneska v mislih vsaka svojo podlago in torej posel ni nastal. Res je sicer toženka navedla, da je tožnica nakazilo denarja opravila zaradi dogovorjene provizije oziroma popusta, vendar pa spregleda, da toženka ne trdi, da je dogovor o tem sklepala ona, ampak izrecno pove, da je tudi ta dogovor s tožnico sklepal G. C. Do nesoglasja volj oziroma disenza je torej lahko prišlo, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, le med tožnico in G. C., ne pa med pravdnima strankama. Tudi v tem primeru zato toženka ni pasivno legitimirana.

9. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.