Jedro

Ker toženec ni odgovoril na tožbo, njegova pasivnost pomeni priznanje tožničinih dejanskih navedb. Sodišče prve stopnje je zato kot podlago zamudne sodbe upoštevalo takšno dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v tožbi. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 499,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, kaj spada v skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju enaka, za vsakega do polovice (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da plača tožnici 14.718,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2018 do plačila (II. točka izreka). Poleg tega je tožencu naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.140,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi zamudno sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožnica ni uspela dokazati, da so bila sredstva, pridobljena na podlagi obeh kreditnih pogodb, porabljena za skupne potrebe. Iz predloženih dokazil ni razvidno, kdaj je bil najet kredit v zvezi z regresnim zahtevkom zavarovalnice, kakšen je bil namen kredita in za kaj je bil kredit porabljen. Tožnica ni predložila kreditne pogodbe. Tožbeni zahtevek iz tega naslova je zastaral. Zneski, ki jih tožnica navaja za nakup in registracijo osebnega vozila, se ne ujemajo z zneskom najetega kredita. Glede pridobljene koristi od prodaje motornega vozila R. in osebnega vozila A. tožnica ni predložila relevantnega dokaza. Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče opravi številne poizvedbe, zato je njen tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen. Sodišče bi moralo opraviti tudi postopek po drugem odstavku 318. člena ZPP, preden je izdalo zamudno sodbo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP, med drugim tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica, ali s splošno znanimi dejstvi. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so skladni in pravilni ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje.

6. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, njegova pasivnost pomeni priznanje tožničinih dejanskih navedb. Prvo sodišče je zato kot podlago zamudne sodbe upoštevalo takšno dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v tožbi. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Toženec s pritožbenimi navedbami dejansko nasprotuje tožničini trditveni podlagi v tožbi, s tem pa tudi dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, ki se opirajo na to podlago, kar predstavlja nedovoljen in zato neupošteven pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP). To velja za toženčeve trditve, da tožnica ni uspela dokazati, da so bila sredstva, pridobljena na podlagi kreditnih pogodb, porabljena za skupne potrebe, da tožnica ni dokazala, kdaj je bil najet kredit, na katerega se nanaša regresni zahtevek zavarovalnice, da se zneski za nakup in registracijo vozila ne ujemajo z zneskom najetega kredita (toženec pozablja, da je tožnica kot izdatek, za katerega je prav tako bil porabljen del kredita, navajala tudi strošek zavarovanja vozila) in da tožnica ni predložila nobenega relevantnega dokaza glede pridobljene koristi od prodaje obeh motornih vozil. Tožnica je poleg dokaznih listin, ki jih je predložila sodišču, v dokazne namene predlagala (poleg zaslišanja strank) tudi poizvedbe pri posameznih pravnih osebah in upravnih organih, v tem pogledu pa je pomembno zgolj to, da predloženi dokazi ne nasprotujejo tožničinim trditvam o pravno pomembnih dejstvih. Kvaliteta predloženih dokazov (njihova morebitna pomanjkljivost za dokazovanje v kontradiktornem postopku) se z vidika obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe ne ocenjuje.

8. Ugovor zastaranja, ki ga toženec uveljavlja v pritožbi, ni dovoljen (tretji odstavek 337. člena ZPP).

9. Ker je tožničina tožba bila sklepčna, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi moralo prvo sodišče od tožnice zahtevati odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP). Glede na to, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP, ni bilo nobenih razlogov za odložitev njene izdaje oziroma za poizvedovalni postopek iz drugega odstavka 318. člena ZPP.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11 Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavljajo nagrada za odgovor na pritožbo, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, v skupnem znesku 499,78 EUR, v skladu z določili OT. Podrobnejša odmera stroškov je razvidna iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo.