Jedro

Če so obresti do uveljavitve OZ 1.1.2002 že dosegle glavnico, so z navedenim dnem prenehale teči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da se prvi odstavek izreka pravilno glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. I 107/92 z dne 9.4.1992 ostane v veljavi glede plačila glavnice v znesku 697,67 EUR (prej 167.189,50 SIT) in sodno odmerjenih izvršilnih stroškov v znesku 8,50 EUR (prej 2.036,00 SIT), vse v roku 8 dni po prejemu te sodbe, glede plačila zamudnih obresti pa se delno razveljavi tako, da je tožena stranka v primeru zamude s plačilom dolžna plačati tožeči stranki od zneska glavnice zakonske zamudne obresti od 12.3.1992 do 31.12.2001, ter od zneska sodno odmerjenih izvršilnih stroškov zakonske zamudne obresti od dne izdaje sklepa o izvršbi 9.4.1992 do 31.12.2001. Višji tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti (za čas od 1.1.2002 dalje do plačila) se zavrne." V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. I 107/92 z dne 9.4.1992 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 697,67 EUR (prej 167.189,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1992 dalje do plačila, ter sodno odmerjene izvršilne stroške v višini 8,50 EUR (prej 2.036,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sklepa o izvršbi 9.4.1992 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 509,36 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje.

Zoper takšno odločitev vlaga laično pritožbo toženec. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja v svojem zagovoru in poudarja, da je zavorno pot zavarovanca tožeče stranke izmeril na 17 metrov, in sicer v klanec. Odločno zanika, da bi pred sodiščem izpovedal, da prikolica ni bila opremljena z odsevnimi stekli. Prav tako mu niso verjeli, da je bil del cestišča z njegove nasprotne strani nasut z materialom izkopa jarka za telefonski kabel, zaradi česar je bila na navedenem odseku nekaj dni omejitev hitrosti 40 km na uro. Te trditve zavarovanec tožeče stranke ni prerekal. Ker je bila prikolica (sicer grajena za traktor Tomo Vinkovič) priklopljena na traktor Ferguson, so se videle vse luči, saj je bil ta voz precej nižji od luči, naložen pa je bil z manj kot kubičnim metrom zemlje. Opozarja tudi, da je bil v postopku zaradi prekrška (zaradi vožnje s prekomerno hitrostjo) zavarovanec tožeče stranke in ne on. Nepravično se mu tudi zdi, da bi zaradi založitve spisa v arhivih sodišča moral plačati zamudne obresti od 9.4.1992. Pojasnjuje še, da je bil v času nesreče leta 1991 v veljavi drug zakon o prometni varnosti. Takrat je bila dovoljena hitrost v R. 50 km na uro, en kilometer pred krajem nesreče je bila krajevna tabla za naselje R., pod imenom pa znak 50 km. Izvedenec bi zato moral upoštevati ta zakon, ne pa novega. Njegovo mnenje zato ni upoštevno. Tudi če bi imel luči na prikolici, bi se zavarovanec tožene stranke še vedno zaletel vanj, in sicer zaradi prevelike hitrosti. Glavni krivec pa je bil izvajalec del, ker je delno zasul cestišče, ni pa prometa uredil s semaforjem. Avtobus je zato za najmanj polovico svoje širine prevozil sredinsko črto.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega mejnega zneska za spor majhne vrednosti v višini 834,59 EUR iz 1. odstavka 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbe zato ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen ZPP), pritožbeno sodišče pa posledično ne more upoštevati pritožbenih navedb, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje o povzročitelju prometne nezgode. Vezano je na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v pritožbi tudi smiselno ne zatrjuje nobenih drugih kršitev, ki bi jih sicer lahko uveljavljala v postopku na drugi stopnji. Vendar pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o zakonskih zamudnih obrestih, saj ni upoštevalo določbe 376. člena OZ (prepoved ultra alterum tantum), v skladu s katero obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče je namreč z odločbo št. U-I 300/04-25 z dne 2.3.2006 razveljavilo določbo čl. 1060 OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila ne ultra alterum tantum. Ker so v obravnavanem primeru obresti že dosegle glavnico do uveljavitve OZ 1.1.2002, so zato z navedenim dnem prenehale teči (glej priložen obračun obresti). Pritožbeno sodišče je posledično pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v obrestnem delu izreka spremenilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do zgoraj navedenega datuma, ko v skladu z zakonom niso mogle več teči (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Le-to je namreč glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo o ugoditvi tožbenemu zahtevku glede glavne terjatve. Na podlagi 939. člena ZOR, ki ga je v obravnavanem primeru treba uporabiti v zvezi z določbo 1060. Obligacijskega zakonika glede na čas nastanka obligacijskega razmerja, so na tožečo stranko z izplačilom zavarovalnine po samem zakonu prešle vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakor koli odgovoren za škodo. Tožeča stranka je v predmetni pravdi zahtevala zgolj polovico zneska, ki ga je po pogodbi o zavarovanju izplačala svojemu zavarovancu iz naslova pretrpljene premoženjske škode v obravnavanem škodnem dogodku, to pa naj bi ustrezalo polovični odgovornosti toženca za obravnavani škodni dogodek. Takšna ocena pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča.