Jedro

Toženi stranki je bilo znano, da ima tožnica zdravstvene težave, saj je imela s strani pooblaščene zdravnice delodajalca, ki opravlja sistematske preglede, prepoved dela z dražljivci dihal. Kljub temu tožnici ni zagotovila ustreznega dela, zato za ugotovljeno manjšo delovno uspešnost tožnice ni bilo krivo njeno slabo delo. Njena ocena delovne uspešnosti ni realna in zato ne more biti odločilni kriterij, ki je toženi stranki služil kot podlaga za odločitev, da bo tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. tč. izreka deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 26. 3. 2007 nezakonita, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, vse v roku 8 dni. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v višini polovičnega zneska, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 2. 2006, ob upoštevanju kasnejših uskladitev oz. do višine ½ minimalne plače, ji od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec ter tožnici izplačati ustrezne zneske neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni. V preostalem je glede plačila plače (nad zneskom v višini polovičnega zneska, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju kasnejših uskladitev oz. do višine ½ minimalne mesečne plače) tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. tč. izreka (ki ni pod pritožbo) je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pod tč. 4. (odškodnina za neizrabljen letni dopust), 5. (razlika v osnovni bruto plači), tč. 6. (razlika v neto plači) in tč. 7. (potni stroški), zavrnilo. V III. tč. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 207,17 EUR v roku 8 dni, po vročitvi sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da v konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, zato je lahko delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi komur je hotel. Delodajalec je imel avtonomno pravico do izbire, kateremu od delavcev bo pogodbo odpovedal. Navaja, da delodajalec pogodb o zaposlitvi ni odpovedal delavcem, ki so bili najmanj uspešni, ampak tistim, ki jih ne potrebuje več. Zaradi tega je za ta spor nerelevantno dejstvo, kako se je ugotavljala delovna uspešnost. Sodišče nepravilno enači neutemeljen odpovedni razlog iz 89. čl. ZDR s primeri, ko delavci uživajo posebno varstvo pred odpovedjo v smislu 113. do 116. čl. ZDR. ZDR delodajalcu daje pravico pogodbo o zaposlitvi odpovedati tudi delavcu, ki ima zdravstvene omejitve (ni pa invalid) in delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom, v kolikor obstaja poslovni razlog oz. njegovega dela ne potrebuje več. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da delodajalec ob nastanku poslovnega razloga pogodbe ne bi smel odpovedati tožnici, ampak kateremu izmed preostalih delavcev, kljub temu, da ostali delavci po njegovem prepričanju delajo bolje, predvsem pa obstaja možnost, da jih enostavno prerazporedi na druga delovna mesta. Tožnica je sprva delala na delovnem mestu sestavljalec smuči v oddelku poliuretan, ko pa se je ugotovilo, da na tem delovnem mestu ne more več delati, je bila po nekaj prerazporeditvah sprejeta odločitev, da bo delala v delavnici krivljenja robnikov, kjer je nazadnje tudi delala. Ko pa se je začela reorganizacija proizvodnje je bilo ugotovljeno, da dela tožnice delodajalec ne potrebuje več. Do zmanjšanja števila zaposlenih je prišlo tako v delavnici poliuretan (kjer je bila tožnica zaposlena pred začetkom zdravstvenih težav) kot v delavnici krivljenja robnikov. Kam drugam tožnice zaradi njenih zdravstvenih omejitev ni bilo mogoče prerazporediti. Eden najvažnejših razlogov za odpoved oz. nadaljevanje delovnega razmerja je bila fleksibilnost delavcev, to je možnost, da lahko delavec opravlja več različnih del. Da tožnica ni bila diskriminirana zaradi dela s krajšim delovnim časom in zdravstvenih težav izhaja tudi iz dejstva, da pri toženi stranki trenutno dela 12 delavcev s krajšim delovnim časom in da delodajalec ni nikomur od teh delavcev, razen tožnici, odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Velika večina delavcev, ki so dobili odpoved, zdravstvenih omejitev nima. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka saj je odločilo, da obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved, istočasno pa tudi, da je razlog za odpoved neutemeljen. Razlogi o odločilnih dejstvih so si v medsebojnem nasprotju. Razlog za odpoved je lahko utemeljen ali pa neutemeljen, ne more pa biti oboje hkrati.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno. V odgovoru na pritožbo poudarja, da očitanega nasprotja v razlogih sodbe ni. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bila tožnica ves čas trajanja delovnega razmerja in v postopku prenehanja delovnega razmerja diskriminirana zaradi svojega zdravstvenega stanja in zaradi dela s krajšim delovnim časom, kar je po 6. čl. ZDR prepovedano. Priče v postopku so izpovedale, da je bilo tožnico zaradi krajšega delovnega časa težje razporediti, medtem ko je priča T. celo priznal, da ga je motilo tožničino delo s krajšim delovnim časom. Tožena stranka hoče torej prikazati, da je tožnici povsem upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bilo delodajalcu njeno delo najlaže pogrešati. Vendar se je tožnica znašla med delavci, katerih delo je tožena stranka najlaže pogrešila izključno zaradi ravnanja tožene stranke same, saj so vse priče skladno izpovedale, da je bila tožena stranka seznanjena s tožničinim zdravstvenim stanjem. Delodajalec delavki ni omogočil zdravega delovnega okolja, potem pa ji je zaradi škodljivih posledic dela v zanjo nezdravem okolju odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Navidezno nevtralen kriterij (kvaliteta in kvantiteta dela) za izbiro delavcev se v konkretnem primeru pokaže kot izrazito diskriminatoren, saj sta bili kvaliteta in kvantiteta njenega dela bistveno poslabšani zaradi dela v zanjo neprimernem okolju. Gre za tipičen primer posredne diskriminacije. Dokazno breme je na toženi stranki, le ta pa ni uspela dokazati, da bi v konkretnem primeru ne ravnala diskriminatorno.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke že odločalo s sodbo opr. št. Pdp 712/2008 z dne 5. 3. 2009 in pritožbo tožene stranke zavrnilo. Zoper navedeno odločitev je tožena stranka vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. VIII Ips 256/2009 z dne 18. 4. 2011 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovnem odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče skladno z napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 256/2009 z dne 18. 4. 2011 ponovno odločalo o pritožbi tožene stranke in v zvezi z materialnopravnim izhodiščem upoštevalo sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 289/2009 z dne 18. 11. 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v petem odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici dne 26.3.2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (prilogi A2, A4) iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR, v posledici novih tržnih razmer in na podlagi spremenjenega poslovnega načrta, ki določa zmanjšanje naročil števila parov smuči iz prvotno planiranih 820.000 parov na 640.000 parov. Nadzorni svet je sprejel sklep, da se v zimski diviziji zmanjšajo stroški za 20 %, sorazmerno z zmanjšanjem proizvodnje smuči pa se zmanjša tudi število zaposlenih na vseh nivojih, tako v režijskih službah, kot v proizvodnji smuči. Do sprememb je prišlo tudi v procesu sestave smuči, kjer je zaposlena tožnica. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je v konkretnem primeru izkazano, da je bila ravno tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi njenih zdravstvenih težav ter dejstva, da je delala s skrajšanim delovnim časom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Delavčevo delazmožnost z vidika z njegovega zdravstvenega stanja ugotavlja v prvi vrsti izbrani osebni zdravnik v nadaljevanju in v primeru spora pa imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija (80. in 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZVZZ) s tem, da odsotnost z dela zaradi bolezni vsaj v začetni fazi na podlagi 1. odstavka 78. člena ZVZZ lahko uveljavlja le zavarovanec, to je delavec. Trajne omejitve delovne zmožnosti ali izgubo le-te pa v invalidskem postopku ugotavljajo organi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s tem, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med katere se uvršča tudi pravica do dela na drugem ustreznem delu v posledici invalidnosti III. ali II. kategorije, lahko začne na predlog delavca – zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika (1. in 2. odstavek 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1).

Glede na navedeno mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD), na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe ZPIZ-1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo toženi stranki že v avgustu 2006 znano, da ima tožnica zdravstvene težave (izpoved D.M.), saj je imela s strani pooblaščene zdravnice delodajalca, ki opravlja sistematske preglede, prepoved dela z dražljivci dihal. Po opravljenem pregledu pa tožnici ni bilo zagotovljeno delo v skladu z mnenjem oziroma odločitvijo imenovanega zdravnika. Tožena stranka je ves čas vedela, da tožnica dela na delovnem mestu, na katerem zaradi svojih zdravstvenih omejitev sploh ne bi smela delati in da so jo prav njene zdravstvene težave ovirale in omejevale pri delu, na katerem je bila razporejena. Ker tožena stranka tožnici ni zagotovila dela na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njenim zdravstvenim omejitvam (22. člen ZVZD), zato za ugotovljeno manjšo delovno uspešnost tožnice ni bilo krivo slabo delo tožnice, kakor je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka pa pri ocenjevanju dela tožnice tudi ni upoštevala, da je tožnica delala s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno in da gre za sorazmerno večjo porabo časa za samo pripravo na delo in čiščenje delovnega mesta („saj za čas čiščenja in pripravo delovnega mesta porabiš enako časa kot če delaš osem ur“ - izpoved J.T.). V konkretnem primeru je torej tožnici, ki je delala štiri ure, za delo ostalo manj časa. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da ocena uspešnosti tožnice ni realna in zato ne more biti odločilni kriterij, ki toženi stranki služi kot podlaga za odločitev, kateremu od delavcev na delovnem mestu „zahtevnejša priučena dela – sestava PU smuči“ v oddelku SMD1 – vlivanje PU smuči je bila odpovedana pogodba iz poslovnega razloga.

Glede na navedeno bi morala tožena stranka pri delu tožnice upoštevati njeno delovno zmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenega pregleda v smislu določbe 22. člena ZVZD. Tožena stranka je bila z mnenjem seznanjena že v avgustu 2006, tožnici je obljubljala novo delovno mesto, ni pa zagotovila delo na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njenim zdravstvenim omejitvam, zato ugotovljena manjša delovna uspešnost na delovnem mestu, ki ni ustrezala njenim zdravstvenim omejitvam, ne more biti odločilni kriterij. Ker ocena delovne uspešnosti tožnice ni temeljila na objektivnih kriterijih, je že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 155. členom ZPP). O pritožbenih in revizijskih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.