Jedro

Kršitev domneve nedolžnosti bi bila podana, če bi sodišče izhajalo iz domneve, da so pogoji za poseg v obdolženčevo osebno svobodo podani, obramba pa bi morala z aktivno udeležbo v postopku to tezo ovreči.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpd 208/2014 z dne 29. 5. 2014 zoper obdolženega M. B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom I Ks 21893/2014 z dne 4. 6. 2014 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik. Uvodoma nasprotuje zaključku sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec poskušal storiti oziroma storil očitani mu kaznivi dejanji. Navaja, da se sodišče do izpovedb prič in zagovora obdolženca ni opredelilo ter da zbrani dokazi za obstoj utemeljenega suma ne zadostujejo. Zagovornik nadalje meni, da bi sodišče v obravnavanem primeru smelo odrediti največ hišni pripor, s čimer bi bilo obdolžencu prav tako onemogočeno približevanje oškodovancema. Obdolženec je tudi sam na zaslišanju obljubil, da od oškodovancev v bodoče ne bo ničesar zahteval. Navaja, da preiskovalni sodnik sploh ni preizkusil, ali je pripor sorazmeren in nujno potreben ukrep, s katerim je edino moč zagotoviti varnost ljudi. Opozarja, da je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi tudi v postopku odločanja o priporu dokazno breme na strani tožilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podredno pa predlaga nadomestitev pripora z ukrepom prepovedi približevanja oziroma s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da ima izpodbijani sklep zadostne in prepričljive razloge, zagovornik pa v zahtevi po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je stališče vrhovnega državnega tožilca ocenil kot neutemeljeno. Po mnenju zagovornika je vprašanje uporabe milejšega ukrepa procesnopravno in ne dejansko vprašanje. Ob tem je še poudaril, da se obdolžencu ne očita ponovitvene nevarnosti zoper kogarkoli, temveč zgolj v odnosu do oškodovancev. To nevarnost pa je moč odvrniti že z milejšim ukrepom.

B.

5. Preiskovalni sodnik je v sklepu o odreditvi pripora uvodoma povzel izjavo državne tožilke, nato pa navedel dokaze, na podlagi katerih je tudi sam sklepal na utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji (izjave oškodovancev, listek s pripoznavo dolga, pištola, ki jo je oškodovanec F. prepoznal, fotografije s kraja dejanja in fotografije oškodovanca M. in okoliščine v zvezi s prijavo dejanja s strani F.). Že pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da sodišče v postopku odločanja o odreditvi pripora ne presoja po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče v tej fazi kazenskega postopka presoja le, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje. Ni torej moč pritrditi stališču zagovornika, da je sklep sodišča nepopoln, ker sodišče ni ocenilo neskladij med izpovedbami prič in obdolženca. Ocenjevanje teh neskladij je pridržano senatu na glavni obravnavi.

6. Preiskovalni sodnik se je opredelil tudi do pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obdolženec že petkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, med drugim zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja, da je v številnih drugih kazenskih postopkih ter da izrečene kazenske sankcije, vključno s pogojnimi obsodbami, hišnim zaporom in delom v splošno korist, obdolženca niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča obdolženčeva večkratna predkaznovanost kaže na realno nevarnost, da bo istovrstna kazniva dejanja ponavljal. Te okoliščine pa hkrati utemeljujejo sklep, da varnosti ljudi in njihovega premoženja, ki je zaradi obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena, ni moč zagotoviti z milejšim ukrepom (neogibnost pripora). V zvezi z neogibnostjo pripora je pritožbeno sodišče poudarilo, da postajajo kazniva dejanja obdolženca vedno bolj nasilna ter da je sodišče v preteklosti obdolžencu že dovolilo alternativne oblike izvršitve zaporne kazni ter mu s tem izkazalo zaupanje, da ga bodo od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj odvrnile blažje sankcije, vendar so se slednje pokazale kot neučinkovite. Glede na navedeno sta sodišči pravilno presodili, da niti prepoved približevanja niti hišni pripor ponovitvene nevarnosti ne bosta odpravila. Ta dva ukrepa namreč ne omogočata celodnevnega nadzora nad obdolžencem, temveč v pretežni meri temeljita na zaupanju. Teža in način izvršitve obravnavanih kaznivih dejanj (obdolženec naj bi obema oškodovancema grozil s smrtjo, pri čemer naj bi oškodovanega M. udaril v obraz, oškodovanemu F. pa grozil s pištolo) pa kažeta, da je zdravje in življenje ljudi ter njihovo premoženje ogroženo do te mere, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, ki ga predstavlja pripor (sorazmernost v ožjem smislu).

7. Zagovornik neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti (27. člen Ustave Republike Slovenije). Kršitev tega ustavnega jamstva bi bila podana, če bi sodišče izhajalo iz domneve, da so pogoji za poseg v obdolženčevo osebno svobodo podani, obramba pa bi morala z aktivno udeležbo v postopku to tezo ovreči. Takšna prevalitev dokaznega bremena v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče presodilo, da je državna tožilka s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj vseh pogojev za odreditev pripora.

C.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.