Jedro

Ne glede na to, da je dolžnica trdila, da je verjela vrednosti nepremičnine po oceni GURS (21.450,00 EUR), čeprav se je v prodaji izkazalo, da je bila prodana le za 2.975,00 EUR, kar torej predstavlja njeno dejansko vrednost (za višji znesek je ni bil pripravljen kupiti nihče), pa ni mogoče trditi, da zgolj to predstavlja tako premoženjsko stanje, da sklenitev nove posojilne pogodbe ne bi predstavljala nesorazmernega zadolževanja. Njen mesečni dohodek ni bil bistveno nad minimalnim, zato ni jasno, kako bi dolžnica lahko računala na to, da bo sposobna posojilo vrniti. Pomembno pa je tudi dejstvo, da dolžnica sama ni storila prav ničesar za izpolnitev obveznosti. Kar je bilo poplačanega, je bilo skozi izvršilni postopek, izterjava stalnih prejemkov v postopku osebnega stečaja pa prav tako ni prostovoljno plačilo oziroma prizadevanje za vsaj delno poplačilo upnikov. Njeno ravnanje pred uvedbo postopka osebnega stečaja torej ni bilo ne vestno ne skrbno: obveznosti bi lahko vsaj delno poplačevala, pa v tej smeri ni storila ničesar.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru proti odpustu obveznosti ugodi, ustavi se postopek odpusta obveznosti in zavrne predlog za odpust obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov ugovor proti odpustu obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je obrazložitev nejasna, zmotno je bilo ugotovljeno premoženjsko stanje dolžnice. Upraviteljica svojega dela ni opravila. Cenitveno poročilo GURSa ne izkazuje realne vrednosti nepremičnine, upraviteljica bi morala pred narokom posredovati poročila sodnega izvedenca gradbene stroke in poročilo sodnega izvedenca kmetijske stroke, sodnica pa bi pri ugotavljanju premoženja morala upoštevati ti cenitvi, saj sta bili opravljeni v času, ko je dolžnica prevzela novo obveznost. Dolžnica se je strinjala z ocenjeno vrednostjo 5.900,00 EUR, nepremičnina pa je bila prodana le za polovico tega zneska. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati po naroku poslane cenitve, saj jih je predložil naslednji dan po naroku in so odločilne za odločitev, upoštevalo pa je neverodostojno cenitev GURSa. Kljub pritožnikovemu trudu se je dolžnica izmikala plačilu obveznosti, hipoteka pa je bila vpisana šele 5.9.2012, odločila se je, da posojila ne bo vrnila. V prodani nepremičnini je živela dolžničina hči, ki je zaradi ravnanj dolžnice ostala na cesti. Zavarovanje posojila ni ustrezalo vrednosti nepremičnine. Dolžnica se tudi ni trudila za poplačilo, saj v petih letih ni pritožniku odplačala ničesar, pa je kljub temu prevzela še eno posojilo do drugega upnika, ki mu je plačevala po izvršbi, kar njene pridnosti ne dokazuje. Glede poplačila upnika E. bi morala poizvedbe opraviti upraviteljica, sodnica pa bi neporavnani del lahko ugotovila iz dokazil o plačilih (poročila o odtegljajih). Sodišče bi moralo zaključiti, da dolžnica ni dolgo prenašala svoje obveznosti rubeža na plačo in je prijavila osebni stečaj, kar dokazuje njeno pokvarjenost. Posojilo bi lahko odplačevala brez težav. Odpust dolgov je predviden za poštene ljudi, in ne za roparje. Zakaj sploh odpust, ko je dolžnica zaposlena in po sodničini oceni predstavlja njena plača zadosten znesek za poplačilo posojila. Dolžnica je kriva za slab pritožnikov finančni položaj. Ker je dolžnica na naroku zatrdila, da je pripravljena poravnati dolgove, bi moralo sodišče zgolj slediti izvršilnim sklepom in določiti način plačila. Kljub temu pa upraviteljica ni razpisala razdelitve, ker denarja ni zadosti, sredstva pa bodo porabljena za poplačilo stroškov postopka. Uvedba osebnega stečaja je napaka.

3. Dolžnica je na pritožbo odgovorila, da vztraja pri do tedaj podanih izjavah. Cenitev je bila izdelana v letu 2013, dolžnica je predvidevala, da je vrednost takšna, kot jo je ugotovil GURS.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da upraviteljica ni bila dolžna predložiti cenitev. Ugovor proti odpustu obveznosti je vložil pritožnik, ki bi zato tudi moral dokazati svoje trditve. Predložitev cenitev je bila njegova obveznost, ki jo je opravil prepozno, že po zaključku naroka, zato sodišče prve stopnje pravilno po naroku predloženih cenitev ni upoštevalo. Če pritožnik meni, da gre za odločilne dokaze, bi jih moral predložiti pravočasno, pred koncem naroka za obravnavanje ugovora. Prav tako upraviteljica ni bila dolžna opraviti poizvedb glede poplačila upnika E., saj ta upnik v postopku osebnega stečaja ni prijavil nobene terjatve, ki bi jo bilo moč sploh preizkusiti, saj njegova prijava ni popolna v smislu določil 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Terjatev upnikov, ki jih ti niso prijavili, upravitelj ne preiskuje. Vsekakor pa upraviteljica vseh prilivov iz zasežene dolžničine plače ne bo porabila za stroške postopka, temveč bo v skladu s 361. členom ZFPPIPP morala poskrbeti tudi za razdelitev razpoložljive stečajne mase med upnike, pri poplačilu stroškov pa jo tako ali tako nadzoruje sodišče prve stopnje, zato upraviteljica ne more nekontrolirano poplačevati stroškov. Ugotavljanje morebitnih kršitev upraviteljice, na katere se sklicuje pritožnik, pa ni stvar postopka ugovora proti odpustu obveznosti. V pravnomočen sklep o začetku postopka osebnega stečaja v tej fazi postopka ni mogoče več posegati, prav tako se v postopku osebnega stečaja ne morejo izvrševati sklepi, sprejeti v prej tekočem izvršilnem postopku.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (1. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (3. odstavek 399. člena ZFPPIPP). V 4. odstavku 399. člena so navedene domneve, kdaj se šteje, da je dolžnik zlorabil pravico do odpusta obveznosti, ki olajšujejo dokazovanje zlorabe te pravice. V ugovoru se pritožnik sklicuje na domnevo iz 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP – da je dolžnica v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, smiselno pa tudi zatrjuje, da dolžnica z rednim zasegom plače lahko poplača vse upnike.

7. Kot je višje sodišče opozorilo že v sklepu z dne 18.7.2017, je glede na navedbe pomemben dolžničin položaj v času prevzemanja obveznosti do V. E., torej v letu 2012. To je ugotavljalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Zaključilo je, da dolžnica glede na svoje premoženje (nepremičnino) in redne dohodke z najemom posojila v letu 2012 ni prevzela nesorazmernih obveznosti.

8. Posojilo do V. E. je bilo v delu, kot je izkazan v tem postopku (dokazila o tem sta predložili obe stranki tega ugovornega postopka), poplačano zaradi izvršbe na njeno plačo, kar ne izkazuje, da bi se dolžnica kakorkoli trudila za odplačilo posojila. V postopku osebnega stečaja pa se stečajna masa nabira zaradi sklepa o izterjavi stalnih prejemkov. Se pa dolžnica očitno trudi z izpolnjevanjem svojih obveznosti do delodajalca, saj je redno zaposlena in prejema tudi plačo, ki je višja od minimalne plače. Ni pa mogoče upoštevati, da bi bil odpust obveznosti upravičen le v primerih, ko dolžnik dejansko poplača vse svoje obveznosti, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. V takih primerih odpust obveznosti sploh ne bi bil potreben. Zakonodajalec pa je ocenil, da je v primerih, ko dolžnik ni sposoben vsaj v doglednem času (v obdobju največ petih let) poplačati vseh svojih dolgov, treba takim dolžnikom omogočiti, da se znova postavijo na noge in zaživijo brez dolgov, pri čemer pa morajo tudi sami pokazati vsaj določeno skrbnost (kot na primer prizadevanje za izpolnitev vseh obveznosti do delodajalca oziroma iskanje zaposlitve, če niso zaposleni, redna in odprta komunikacija z upraviteljem, ki mu mora dolžnik razkriti vse pomembne podatke, in druge obveznosti, navedene v 383.b, 384, 386. in 401. členu ZFPPIPP). Glede izpolnjevanja teh obveznosti (ki jih ima v postopku osebnega stečaja) dolžnici ni mogoče ničesar očitati.

9. Vendar pa se višje sodišče strinja s pritožnikom, da je bila obveznost, ki jo je dolžnica prevzela v letu 2012 do V. E., nesorazmerna z njenim premoženjskim položajem. Takrat je imela vsaj dolg do pritožnika (14.000,00 EUR brez obresti), ki ga prav v nobenem delu še ni poplačala. Iz naslova plače je prejela 15.964,47 EUR bruto (to torej ni znesek, s katerim bi lahko razpolagala, saj je treba od bruto zneska plače plačati še davke in prispevke), povprečna bruto plača pa je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 874,00 EUR (iz istih razlogov tudi s celotnim tem zneskom dolžnica ni mogla razpolagati). Njen mesečni dohodek je omogočal vsaj delno poplačilo posojila pritožniku, vendar pa je dolžnica sklenila novo posojilno pogodbo z V. E. za znesek 8.270,00 EUR, pa prav nič od tega zneska ni porabila za poplačilo svojih obveznosti. Tudi E. je moral za poplačilo svoje terjatve poseči po izvršilnem postopku.

10. Ne glede na to, da je dolžnica trdila, da je verjela vrednosti nepremičnine po oceni GURS (21.450,00 EUR), čeprav se je v prodaji izkazalo, da je bila prodana le za 2.975,00 EUR, kar torej predstavlja njeno dejansko vrednost (za višji znesek je ni bil pripravljen kupiti nihče), pa ni mogoče trditi, da zgolj to predstavlja tako premoženjsko stanje, da sklenitev nove posojilne pogodbe ne bi predstavljala nesorazmernega zadolževanja. Njen mesečni dohodek ni bil bistveno nad minimalnim, zato ni jasno, kako bi dolžnica lahko računala na to, da bo sposobna posojilo vrniti. Pomembno pa je tudi dejstvo, da dolžnica sama ni storila prav ničesar za izpolnitev obveznosti – poplačilo vsaj teh dveh upnikov. Kar je bilo poplačanega, je bilo skozi izvršilni postopek, izterjava stalnih prejemkov v postopku osebnega stečaja pa prav tako ni prostovoljno plačilo oziroma prizadevanje za vsaj delno poplačilo upnikov. Njeno ravnanje pred uvedbo postopka osebnega stečaja torej ni bilo ne vestno ne skrbno: obveznosti bi lahko vsaj delno poplačevala, pa v tej smeri ni storila ničesar.

11. Višje sodišče glede na navedeno zaključuje, da je upnik dokazal obstoj domneve iz 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, pri tem pa dolžnica ni dokazala, da bi bila vesten in pošten stečajni dolžnik v smislu 3. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 399. člena ZFPPIPP (tega niti ni dokazovala, razen da je predložila dokazila o svoje premoženjskem položaju v letu 2012). Uveljavljene domneve ovire za odpust obveznosti tako ni uspela izpodbiti, s tem pa je izkazano, da bi obravnavani odpust obveznosti predstavljal zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

12. Glede na trditve, da naj bi dolžnici pritožnik tudi grozil, zaradi česar naj bi ji ne preostalo drugega, kot predlagati osebni stečaj, višje sodišče še dodaja, da to niso razlogi, ki bi izključevali zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Dolžnica bi morala dokazati, da je bila vestna in poštena, kar bi lahko storila predvsem s tem, da bi dokazala, da je vse svoje sile napela za vsaj delno vračilo posojil, dolžnica pa v tej smeri ni storila prav ničesar.

13. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je upnikov ugovor proti odpustu obveznosti utemeljen. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog zavrnilo (1. točka 1. odstavka 406. člena ZFPPIPP in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.