Jedro

Zaključek o tem, da tožena stranka ni dokazala naklepa ali hude malomarnosti, je povsem neobrazložen. Sodišče je zaključek sprejelo le s povsem pavšalnim sklicevanjem na pravilo o dokaznem bremenu, ki je v tovrstnih sporih na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Sodba torej v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 7. 2021 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ni prenehalo 27. 7. 2021, ampak je trajalo do 24. 8. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 27. 7. 2021 do 24. 8. 2021 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco (točka III izreka), mu za čas od 27. 7. 2021 do 24. 8. 2021 obračunati nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.762,77 EUR, od njih v korist tožnika obračunati in plačati vse pripadajoče davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 18. v mesecu, do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke IV izreka). V preostanku je višji zahtevek, do mesečnega nadomestila 1.861,57 EUR, zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku plačati denarno povračilo namesto reintegracije v višini 7.051,08 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter neto znesek nakazati na račun tožnika, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke V izreka), višji zahtevek, še za 13.426,19 EUR bruto, pa je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.199,54 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je tožnik z objemanjem mladoletnice na hodniku, ter s tem, da jo je med objemom ugriznil v uho, storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Kljub temu je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ugotovitev, da je tožnik storil hujšo kršitev nujno pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Oseba, ki spolno nadleguje na ugotovljeni način, lahko to stori le naklepoma ali iz hujše malomarnosti. Zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je pri opredelitvi pravnega standarda hude malomarnosti izhajalo iz kazenskopravne opredelitve malomarnosti in ne civilnopravne opredelitve. Ugotavljalo je namen, ki ga je imel tožnik ob izvršitvi spolnega nadlegovanja, čeprav bi moralo ob upoštevanju splošnih pravil civilnega prava presojati, ali je tožnik opustil tisto skrbnost, ki se lahko utemeljeno pričakuje od vsakega povprečnega zaposlenega v trgovini. Tožnik je ravnal vsaj s stopnjo hude malomarnosti, če ne že z naklepom. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, saj ima kršitev vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz 197. člena KZ-1, odločitev pa je v tem delu neobrazložena. Gre za tiho blanketno normo, ki ne vsebuje neposredne napotitve na drug predpis, vendar je za ugotovitev, ali je storilec izpolnil določen zakonski znak, treba uporabiti predpise iz drugih pravnih področij. Tako je glede zakonskega znaka spolnega nadlegovanja treba upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1 in ne iz 171. člena KZ-1, na katerega se sklicuje sodišče. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi v sodnem postopku trdila, da je tožnik hujše kršitve pogodbene obveznosti storil namenoma ali vsaj iz hude malomarnosti, tožnik pa navedenih trditev ni prerekal. Neprerekanih dejstev pa tožeči (pravilno: toženi) stranki ni bilo potrebno dokazovati. Navajal je, da študentke ni imel namena spolno nadlegovati, da jo je ob srečanju le pozdravil, ji izrekel dobrodošlico v kolektiv, ob rokovanju pa jo bontonsko poljubil na lice. Tožena stranka v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in kršitev 7. in 214. člena ZPP. V kolikor bi sodišče opravilo popolno dokazno oceno, bi nujno moralo ugotoviti, da je tožnikova obramba, da je dekle le iz bontona poljubil na lice ob pozdravu, v celoti neresnična in nelogična. Ker je torej tožnik znotraj trditvene podlage zanikal zgolj ugriz študentke in subjektivni namen nadlegovanja, bi moralo sodišče voditi postopek izključno glede ugotavljanja navedenega ter ugotoviti, da ni bil tožnikov namen le izrek dobrodošlice ob ponovnem srečanju. Uporaba materialnega prava izven okvira navedb strank krši razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu mesar specialist v PE A. v B. Tožena stranka mu je 22. 7. 2021 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. S, št. 21/13 in nasl.), ker naj bi 2. 7. 2021 spolno nadlegoval sodelavko študentko, jo stisnil v kot in ugriznil v uho, ter s tem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ravnanje pa naj bi imelo tudi znake kaznivega dejanja šikaniranja iz 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, t. 55/08 in nasl.). Navajal je, da se je 2. 7. 2021 srečal s sodelavko na hodniku, jo pozdravil, ogovoril po imenu in ji voščil dobrodošlico v delovni kolektiv. Ob rokovanju jo je bontonsko poljubil na lice. Ker je glavo premaknila v stran, je prijateljski poljub končal na laseh, pri tem pa ni šlo za obliko spolnega namigovanja ali spolnega nadlegovanja. Dogodek se je zaključil s tožnikovim odhodom v zgornje prostore poslovalnice. Zahteval je razveljavitev izredne odpovedi ter sodno razvezo pogodbe s 25. 8. 2021, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu, do takrat pa vzpostavitev delovnega razmerja, plačilo nadomestil plač in denarnega povračila v višini 11 plač (20.477,27 EUR). Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala. Trdila je, da so za izredno odpoved obstajali utemeljeni razlogi, ki so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Navajala je, da je 5. 7. 2021 prejela prijavo spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, iz katere je izhajalo, da je tožnik mladoletno sodelavko, ki je opravljala študentsko delo, 2. 7. 2021 fizično nadlegoval tako, da jo je stisnil v kot in jo ugriznil za uho. V razgovoru je študentka opisala, da se jo je tožnik pogosto dotikal, jo nagovarjal z "moja ljubavi", zaradi česar se je počutila nelagodno, ponižano in prestrašeno. V času trajanja obvezne prakse se ni upala izpostaviti, dogodek 2. 7. 2021 pa jo je posebej prestrašil, saj je to, da jo je tožnik potisnil v kot in jo ugriznil v uho, pri njej povzročilo ponižanje in prestrašenost. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 2. 7. 2021 napotil v zgornje prostore poslovalnice, od koder je dol prihajala mladoletna oseba. Ob srečanju na hodniku se je tožnik sklonil k mladoletni osebi in se z ustnicami (poljub ali ugriz) dotaknil njenega obraza pri ušesu. Sodelavko je tudi objel, čeprav jo je za dobrodošlico že zjutraj. Takšno ravnanje tožnika je po stališču sodišča prve stopnje poseglo v osebno dostojanstvo mladoletne osebe in pomeni hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa je zaključilo, da je v postopku ostalo nedokazano, da je tožnik kršitev storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, oziroma je štelo, da tožena stranka v tem delu ni uspela zadostiti svojemu dokaznemu bremenu. Ker je že zaradi navedenega zaključilo, da je odpoved nezakonita, ni ugotavljalo, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost odpovedi po drugegm odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana relativna bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče odločalo mimo trditvene podlage ter s tem kršilo 7. in 214. člen ZPP. Tožnik je zanikal, da bi storil očitano kršitev, s čimer je tudi prerekal trditve tožene stranke, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je zmotno stališče pritožbe, da bi moralo sodišče dejansko stanje ugotavljati le glede vprašanja, ali je tožnik mladoletno osebo (študentko) ugriznil in njegov subjektivni namen nadlegovanja, ne pa tudi glede ostalih okoliščin, ki jih tožnik po zmotnem stališču tožene stranke ni prerekal. 8. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, torej ker dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Sodišče je glede same kršitve oziroma tožnikovega ravnanja sprejelo dokazno oceno, ki je vestna, skrbna ter analitično sintetična, ter tudi vsebinsko prepričljiva, in je nenazadnje v korist toženi stranki. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal tako, kot mu je očitala tožena stranka, pritožba neutemeljeno navaja, da je podano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, ker je sodišče razsodilo, da je izredna odpoved nezakonita. Sodišče je namreč zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti, ter je na tej podlagi izvajalo zaključek o nezakonitosti odpovedi. Nasprotja torej ni, vendar pa je zaključek o tem, da tožena stranka ni dokazala naklepa ali hude malomarnosti, povsem neobrazložen. Sodišče je zaključek sprejelo le s povsem pavšalnim sklicevanjem na pravilo o dokaznem bremenu, ki je v tovrstnih sporih na delodajalcu (drugi odstavek 84. člena ZDR-1). Sodba torej v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je izpodbijana izredna odpoved že zaradi navedenega nezakonita, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede obstoja drugega pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

9. V novem sojenju se bo moralo sodišče jasno opredeliti do vprašanja, s kakšno krivdno obliko je tožnik storil kršitev, ter jasno in razumljivo navesti razloge, ki jih bo mogoče preizkusiti. Pri tem bo moralo pri presoji hude malomarnosti izhajati iz njene civilnopravne opredelitve (sodba VSRS VIII Ips 159/2017 z dne 7. 11. 2017). Prav tako se bo moralo ponovno opredeliti do vprašanja, ali je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil (tudi) znake kaznivega dejanja šikaniranja iz 197. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč njegovo ravnanje presojalo po določbi 171. člena KZ-1 (spolno nasilje), čeprav je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala znake kaznivega dejanja šikaniranja (na delovnem mestu) iz 197. člena KZ-1, ki se lahko stori tudi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Ravnanje, ki se tožniku očita, je torej po svoji naravi nižje intenzitete kot spolno nasilje, blanketno določbo iz 197. člena KZ-1 pa je po pravilni pritožbeni navedbi potrebno zapolniti z določbo 7. člena ZDR-1, ki prepoveduje spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tudi ni presojalo celega sklopa dejstev, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, bi pritožbeno sodišče, če bi samo ugotavljalo ta dejstva, prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, s tem pa bi tudi prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Poleg tega razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo podaljšalo trajanja sodnega postopka, sojenje na sedežu pritožbenega sodišča pa bi bilo tudi bolj neugodno za stranki, saj bi jima zaradi prihodov na več kot 100 kilometrov oddaljeno sodišče to povzročalo večje stroške postopka.