Jedro

Zastaranje torej pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon. Glede na zgoraj izpostavljeno pravno teorijo in prakso Vrhovnega sodišča RS po oceni pritožbenega sodišča tudi poizvedbe o obdolženčevem premoženjskem stanju pretrgajo zastaranje, saj so take poizvedbe potrebne zaradi odločitve sodišča o izreku sankcij in so zato usmerjene v končni izid postopka o prekršku – izrek sankcij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu izreklo globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Postopek o prekršku zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP je ustavilo na podlagi 1. točke 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), zaradi prekrška po prvi alineji devetega odstavka 110. člena ZPrCP pa iz razloga po 5. točki 136. člena ZP-1. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov postopka, razen nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje zagovornica, ki izpodbija obsodilni del (I. do IV. točko izreka) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (pravilno postopka o prekršku), kršitve kazenskega zakona (pravilno materialnih določb ZP-1 ali zakona, ki določa prekršek) ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženega oprosti obtožbe (pravilno ustavi postopek o prekršku) oz. podredno razveljavitev sodbe o prekršku in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je postopek o prekršku relativno zastaral, potrebno poudariti, da v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku. Zastaranje torej pretrgajo vsa zakonita dejanja prekrškovnih organov in sodišč, ki so usmerjena v to, da se storilcu oziroma drugim subjektom pravnomočno izreče sankcija za prekršek. Poudarek je na tem, da mora dejanje meriti na pregon, kar pomeni, da zastaranja ne morejo pretrgati procesna dejanja, ki so namenjena formalnim odločitvam v postopku in niso neposredno usmerjena h končnemu cilju izreka sankcije.1 Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s temi navedbami je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zadnje procesno dejanje sodišča pred izdajo sodbe z dne 3. 12. 2019, ni bilo zaslišanje prič na naroku 28. 10. 2016, kot zmotno trdi zagovornica v pritožbi, saj je sodišče po zaslišanju prič v aprilu 2017 opravljalo poizvedbe pri policiji o očividcu dogodka, ki je poklical policijo, da je odgovor na te poizvedbe prejelo 10. 5. 2017, nato pa je 30. 3. 2018 vpogledalo v evidence o obdolženčevih dohodkih in 29. 11. 2019 v evidence ZZZS o obdolženčevi zaposlitvi. Glede na zgoraj izpostavljeno pravno teorijo in prakso Vrhovnega sodišča RS po oceni pritožbenega sodišča tudi poizvedbe o obdolženčevem premoženjskem stanju pretrgajo zastaranje, saj so take poizvedbe potrebne zaradi odločitve sodišča o izreku sankcij in so zato usmerjene v končni izid postopka o prekršku – izrek sankcij. Pritožbeni ugovor zastaranja je zato neutemeljen.

5. V predmetni zadevi je sodišče po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obdolženec 2. 7. 2016 okoli 17.25 ure vozil lastno osebno vozilo po regionalni cesti iz smeri ... proti ... in pri tem na ravnem delu ceste v bližini naslova ... in odcepa dovozne ceste za kamnolom ..., z vozilom zapeljal v desno in pričel zavirati, po 15 metrih pa je vozilo zaneslo v obcestni jarek, kjer je s sprednjim delom trčili v nabrežino in obstalo v obcestnem jarku. Policijo je o tem dogodku ob 17.28 uri obvestila oseba, katere identitete ni mogoče ugotoviti. Policijska patrulja je na kraj prispela ob 17.43 uri in Operativno komunikacijski center o prvih ugotovitvah obvestila ob 17.55. Obdolženec, ki je začasno zapustil kraj prometne nesreče, je ob prihodu policijske patrulje bil ob vozilu, in je povedal, da je on vozil, zaradi česar mu je bil odrejen preizkus z elektronskim alkotestom. Tega je opravil ob 17.51 uri, rezultat pa je bil 1,51 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka. Obdolženec je po opravljenem preizkusu policistom povedal, da je po prometni nesreči odšel s kraja prometne nesreče na veselico in tam popil 3 steklenice piva, zaradi česar mu je bil v nadaljevanju odrejen strokovni pregled. Ta je bil opravljen v Zdravstvenem domu ... ob 18.42 in 18.47 uri. Na podlagi analize odvzetih vzorcev krvi in urina je bilo izdelano izvedensko mnenje dr. G. K., univ. dipl. kem., sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo, ki je ob upoštevanju ugotovljenih vrednosti alkohola v krvi od 2,54 do 2,64 g/kg in v urinu med 4,04 in 4,08 g/kg, trditev obdolženca, da je po nesreči spil 3 velika piva (po 0,5 litra) in možnem razponu teže obdolženca med 60 in 100 kg (saj ni imela podatka o točni teži obdolženca v času odvzema vzorcev), izračunala, da je koncentracija alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje znašala med 1,56 g/kg (če je težak 100 kg) do 2,24 g/kg (če bi bil težak 60 kg).

6. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je zagovornica tekom postopka (v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja – list. št. 20-21) predlagala, da sodišče opravi ogled kraja dogodka, zasliši krajane v bližini kraja zdrsa s ceste glede prisotnosti peska na cestišču, angažiranje izvedenca cestno prometne stroke glede vpliva peska na cestišču, poizvedbe glede vremenskih razmer v času dogodka ter angažiranje izvedenca medicinske stroke zaradi ocene alkoholiziranosti ter možnosti zaznavanja dogodkov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi dokaznimi predlogi jasno zapisalo, da jim ni sledilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju obrazložitve. To je dejansko tudi storilo, in sicer na eni strani s tem, ko je postopek o prekršku zaradi prekrška vožnje z neprilagojeno hitrostjo ustavilo, s čemer je izvajanje dokazov v zvezi z zdrsom s cestišča postalo nepotrebno (ogled kraja dogodka, zaslišanje krajanov, angažiranje izvedenca cestno prometne stroke), na drugi strani pa je angažiranje izvedenca medicinske stroke zaradi ocene alkoholiziranosti ocenilo kot nepotrebno, saj je pravilno štelo, da je izvedensko mnenje izvedenke dr. G. K. jasno, razumljivo, prepričljivo in da je kljub temu, da izvedenka ob izdelavi izvedenskega mnenja ni razpolagala s podatkom o točni teži obdolženca, v obsegu možne teže obdolženca upoštevala tudi obdolženčevo dejansko težo 93 kilogramov, ki jo je zaupal sodišču ob podaji zagovora, zaradi česar ni bilo potrebe niti po dopolnjevanju izvedenskega mnenja. V nasprotju s pritožbenimi navedbami izvedensko mnenje Medicinske fakultete, na katero je sodišče oprlo sodbo, ni bilo nepopolno in tudi ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve substanciranega dokaznega predloga. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do obrambe, ki ga zagovornica utemeljuje s sklicevanjem na 29. člen Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je tako neutemeljen. Po mnenju pritožbenega sodišča je iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno razvidno, da se je sodišče z argumenti obrambe seznanilo, jih obravnavalo in ni nobenega dvoma, da jih sodišče ni prezrlo, s čimer je povsem zadoščeno kriterijem obrazloženosti, kot izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-337/97 z dne 22. 2. 2001. 7. Zagovornica je predlog za angažiranje izvedenca medicinske stroke predlagala tudi zaradi „ocene možnosti zaznavanja dogodkov“. Po zaslišanju prič na narokih 28. 10. 2016 je zagovornica podala še dodatne navedbe, da je „v času izvršitve posameznega očitanega prekrška zaradi pomanjkanja zavestne in volje sestavine prištevnosti le-ta izključena“ in trdila, da „obdolženec v času storitve prekrškov ni bil prišteven“. Tudi v pritožbi navaja, da je vprašljiva „zavestna in volja sestavina zavesti“ obdolženega v času storitve prekrška, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne more strinjati. Zavestno in voljno sestavino se ugotavlja le v povezavi s krivdo kot subjektivnim odnosom obdolženca do dejanja in njegovih posledic, in ne v zvezi s prištevnostjo, v predmetnem postopku pa nobena od sestavin odgovornosti glede na izvedene dokaze ni bila vprašljiva, kot je pravilno ocenilo in prepričljivo obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tam navedenimi razlogi pa je tudi prepričljivo zavrnilo dokazni predlog za angažiranje izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja obdolženčeve prištevnosti. Glede na vsebino zapisnika o zaslišanju obdolženca in izpovedbe zaslišanih policistov o njegovem sodelovanju v postopku preizkusa alkoholiziranosti in ob strokovnem pregledu, tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje niso bile podane okoliščine, ki bi porajale dvom v prištevnost obdolženca v času storitve prekrška, kar bi narekovalo odreditev izvedenstva medicinske oz. psihiatrične stroke.

8. Tudi glede same krivde je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se je obdolženec nedvomno zavedal, da vožnja pod vplivom alkohola predstavlja hujšo kršitev cestno prometnih predpisov (saj je nenazadnje v zagovoru izražal obžalovanje za svoje ravnanje, kar pomeni, da se zaveda protipravnosti svojega ravnanja, tega pa se je nedvomno zavedal tudi v času storitve prekrška), a se je kljub poprejšnjemu popivanju in po zaužitju večje količine alkoholnih pijač (o čemer je mogoče z gotovostjo sklepati na podlagi prepričljive ugotovitve, da je že v času vožnje motornega vozila tj. pred zaužitjem 3 steklenic piva po 0,5 litra, ki naj bi jih spil po zdrsu s ceste, imel v organizmu najmanj 1,56 g/kg – izvedenka je namreč pri izračunu izključila količino alkohola, ki naj bi jo obdolženec zaužil po nesreči) odločil za vožnjo vozila v cestnem prometu in s tem vsaj privolil v posledice tj. storitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola, kar pomeni, da je ravnal najmanj z eventualnim naklepom. Glede krivde v zvezi s prekrškom vožnje pod vplivom alkohola se ugotavlja le obdolženčevo zadevanje prepovedanosti vožnje pod vplivom alkohola in njegov odnos do odločitve, da bo kljub zaužitju večje količine alkoholnih pijač vozil motorno vozilo v cestnem prometu. Tako tudi življenjske okoliščine, ki jih je obdolženec izpostavil v zagovoru (smrt očeta, skrb za mamo, lastna invalidnost ...) ne predstavljajo razloga za dvom v njegovo prištevnost ali krivdo. Te okoliščine bi kvečjemu lahko vplivale na odločitev, da bo zaužil večjo količino alkohola, nimajo pa neposredne povezave z odločitvijo, da bo vozil motorno vozilo kljub zaužitju alkohola in zavedanju protipravnosti takega ravnanja.

9. Ker tako iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, po prepričanju pritožbenega sodišča povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni verjetno, da bi obramba lahko s tem dokazom dokazala svoje trditve o (ne)prištevnosti in je tak zaključek tudi pravilen in utemeljen, ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje izvedenca medicinske stroke zaradi „ocene možnosti zaznavanja dogodkov“ sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. 10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo „obtožbo“ oz. načelo vezanosti na obdolžilni predlog, ker naj bi predlagatelj obdolžencu očital prekršek po drugem odstavku 105. člena ZPrCP, sodišče pa je obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Sodišče je resda vezano na obdolžilni predlog, vendar ne na pravno kvalifikacijo, temveč na opis dejanja. Iz opisa dejanja v obdolžilnem predlogu, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pri izdaji sodbe, je nedvomno izkazano, da je sodišče obdolženčevo ravnanje pravilno kvalificiralo po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, taka pravna kvalifikacija pa izhaja tudi iz obdolžilnega predloga, in sicer iz zadnjega odstavka na prvi strani obdolžilnega predloga in petega odstavka opisa dejanja na drugi strani obdolžilnega predloga. Drugi odstavek 105. člena ZPrCP je v obdolžilnem predlogu omenjen le v prvem odstavku opisa dejanja na drugi strani obdolžilnega predloga, v katerem je predlagatelj navedel le pravno opredelitev temeljnih tj. zapovednih norm vseh obdolžencu očitanih prekrškov.

11. Pri preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri globe pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), in sicer stopnjo obdolženčeve odgovornosti za prekršek, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine (visoko koncentracijo alkohola v organizmu), njegovo prejšnje življenje (nekaznovanost v zadnjih treh letih) ter njegove osebne in premoženjske razmere (da je v letih 2018 in 2019 prejemal le nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar potrjuje njegove navedbe o slabem premoženjskem stanju) ter mu utemeljeno in zakonito izreklo globo v višini v minimalni predpisani višini za tovrstni prekršek tj. 1.200,00 EUR, saj niso bile ugotovljene nobene posebne olajševalne okoliščine na podlagi katerih bi bilo mogoče omiliti globo. Utemeljeno pa mu je izreklo tudi predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu in ga celo poučilo o posledicah te sankcije.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljeno slabo premoženjsko stanje obdolženca, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je tudi pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 v zvezi s petim odstavkom 144. člena ZP-1 obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 74/2015 z dne 15. 11. 2016, ki se pri tem sklicuje na: Jenull, H. : Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 175-178.