Ker v obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala, da zaradi spremembe lastništva zapornice nima več v posesti oziroma da njena varnostna služba ne upravlja več z njo, je sodišče prve stopnje ugovor toženke, da zaradi spremembe lastništva izvršitev sklepa ne bo možna, pravilno zavrnilo.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.
1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, (1) da je toženka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje z vzpostavitvijo 24-urnega prostega oziroma nemotenega prehoda z vsemi vozili tožnici, njenim najemnikom in strankam, po cesti, ki se nahaja na parcelah 22/54, 22/53, 22/55, 22/45, 22/36, 22/15 in 22/52, vse k. o. X, do stavbe na naslovu ... oz. do poslovnega prostora v lasti tožnice ID znak X-693-14 in do parkirišča v lasti tožeče stranke na parceli 22/20, izrecno tudi preko parcele 22/53 (I. točka izreka), in (2) da se je toženka dolžna v bodoče vzdržati vsakršnih motilnih dejanj z omejevanjem dostopa z vsemi vozili tožnici, njenim najemnikom in strankam po prej navedeni trasi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške (III. točka izreka).
2.Zoper sklep se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Kljub temu, da je ugovarjala spremembi tožbe, sodišče o spremembi tožbe ni odločilo z izdajo ustreznega sklepa, kar je procesno napačno. Razlogi sodišča prve stopnje v 27. točki izpodbijanega sklepa glede poziva za popravo zahtevka so zmotni. Če je sodišče štelo, da ne gre za spremembo tožbe, poziv sodišča z dne 12. 2. 2026 ni bil potreben, v nasprotnem primeru pa prekoračilo načelo materialnega procesnega vodstva, ko je tožnico podučilo, kako naj popravi tožbeni zahtevek. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala motenje postopka z vozili, na izrecen poziv sodišča pa je pojasnila, da je dostop do stavbe in parkirišča onemogočen peš in z vozili, tožbenega zahtevka pa ni ustrezno modificirala. Ker tožnica onemogočanja peš dostopa ni zatrjevala, je s takšnimi navedbami prekludirana. Iz vseh vlog izhaja le, da je bil onemogočen dostop z avtomobili. Tožnica je šele na naroku dne 3. 2. 2026 modificirala zahtevek tako, da je zahtevala 24-urni prost dostop oz. nemoten prehod z vsemi vozili, čeprav takih trditev ni podala in takega dostopa tudi nikoli ni imela. Sodišču je iz drugih pravd znano, da se je dostop čez noč in med vikendi vedno zapiral. Enako izhaja tudi iz izpovedb prič, zaslišanih na naroku dne 3. 2. 2026, ki so izpovedale, da je bil dostop v popoldanskem času urejen z varnostnikovim dvigom zapornice, ponoči in čez vikend pa je bila zapornica spuščena. Neutemeljene so tudi ugotovitve sodišča, da je toženka prepozno ugovarjala "časovno omejen prehod". Toženka se je v postopku branila s pojasnili, da se je režim prehodov ves čas spreminjal in da je bila zapornica postavljena iz varnostnih razlogov. Tožnica 24-urnega prostega prehoda nikoli ni imela. S spremembo zahtevka na naroku dne 3. 2. 2026 je tožnica dodatno razširila zahtevek tako, da je poleg prehoda po cesti izrecno zahtevala tudi prehod preko parcele 22/53 k. o. X. Parcela 22/54 je v lasti občine X., parcela 22/53 pa je v lasti družbe A., d. o. o. Tožnica ne zatrjuje, da bi se motenje izvajalo na parcelah 22/45, 22/36, 22/15 in 22/52, tudi ni jasno, kako naj bi toženka motila posest na parc. št. 22/45. Sodišče je z ugoditvijo spremenjenemu tožbenemu zahtevku ne samo razširilo obseg posestnega varstva, ampak odločalo
2.ex nunc, torej za naprej in na zalogo, saj na omenjenih parcelah motenja ni bilo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da o isti zadevi teče pravda zaradi motenja posesti med tožnico in novim lastnikom nepremičnine 22/53. Če teče o isti stvari še ena pravda, to potrjuje, da toženka ne izvaja posesti in da zahtevka po izpodbijanem sklepu tudi ne more izpolniti. Sicer pa je bilo sodišče dolžno izvesti materialno procesno vodstvo in toženko opozoriti na pomanjkljivost. Z zavrnitvijo dokaznega predloga z ogledom je bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Ves postopek si je prizadevala dokazati, da ne gre za motenje. O tem bi se sodišče lahko prepričalo z ogledom. Dejstvo je, da se je način dostopa spreminjal, da peš dostop ni bil moten ali preprečen in da je toženka zgolj prilagodila dostop z vozili spremenjenim razmeram (prezasedenost v coni je onemogočala normalno uporabo in varno vožnjo). Kako naj bi stranki še opredelili in specificirali dokazni predlog z ogledom, ni jasno, saj sta obe stranki podali določne navedbe. Zmotne so ugotovitve sodišča glede pravočasnosti tožbe, saj se motilno dejanje ni zgodilo dne 28. 11. 2024, temveč že marca 2024, ko je bila zapornica postavljena. Zmedo in zastoj na parkirišču dne 28. 11. 2024 je povzročila tožnica, ko ni želela premakniti avtomobila, parkiranega pred rampo. Neutemeljene so tudi navedbe sodišča, da toženka ni bila upravičena do samopomoči. V primeru razveljavitve sklepa toženka predlaga, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje.
3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu, odkar je motenje nastalo (32. člen SPZ). Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (33. člen SPZ). Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (31. člen SPZ).
6.Odločitev o ugoditvi zahtevku temelji na ugotovitvah, - da so tožnica ter njegovi najemniki in obiskovalci do tožničinih prostorov dostopali z vozili po sporni poti, - da 28. 11. 2024 toženkini varnostniki niso več želeli dvigniti zapornice in so jim s tem onemogočili dostop, - da se je na ta način posestno stanje bistveno spremenilo, - da je bila tožba vložena 12. 12. 2024, - da glede na toženkine trditve o dlje časa trajajočem nevarnem stanju, ki je bilo razlog za sprejetje ukrepa, ni izpolnjen pogoj takojšnjosti, določen za dovoljeno samopomoč, - da ukrep niti ni primeren za zaščito obiskovalcev, - da toženkino sklicevanje na upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, za odločitev v sporu o motenju posesti ni pomembno.
7.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo o dopustnosti spremembe tožbe. Tožnica je v tožbi postavila zahtevek, s katerim je zahtevala, da toženka vzpostavi prejšnje posestno stanje in preneha z vsemi motilnimi dejanji onemogočati dostop do stavbe na ... in parkirišča na parceli 22/20 po cesti, ki se nahaja na parcelah 22/54, 22/53, 22/55, 22/45 in 22/36, 22/15, 22/52 in se v bodoče vzdržati vsakršnih nadaljnjih motilnih ravnanj z onemogočanjem dostopa do stavbe in parkirišča po cesti. Na naroku z dne 3. 2. 2026 pa je tožnica postavljeni tožbeni zahtevek specificirala tako, da je zahtevala vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z vzpostavitvijo 24-urnega prostega in nemotenega prehoda z vsemi vozili po cesti, ki se nahaja na parcelah 22/54, 22/53, 22/55, 22/45 in 22/36, 22/15, 22/52 do stavbe oz. do poslovnega prostora v lasti tožnice in do parkirišča v lasti tožnice na parceli 22/20, izrecno tudi preko parcele 22/53 ter da se je toženka dolžna v bodoče vzdržati vsakršnih motilnih ravnanj z omejevanjem dostopa z vsemi vozili tožnici, njenim najemnikom in strankam po cesti oziroma do poslovnega prostora tožnice in do parkirišča v lasti tožnice.
8.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v prejšnji točki opisana specifikacija tožbenega zahtevka ne predstavlja spremembe tožbe, temveč je s specifikacijo tožnica zgolj natančneje opredelila zahtevek. S konkretizacijo prvotno postavljenega splošnega zahtevka namreč ni bila spremenjena niti istovetnost zahtevka, niti zahtevek ni bil povečan ali morebiti uveljavljen drug zahtevek poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člen ZPP). Ker tožnica s specifikacijo tožbenega zahtevka ni spremenila, so neutemeljene tako pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremembi tožbe odločiti s sklepom, kot tudi navedbe o prekoračitvi materialno procesnega vodstva sodišča.
9.Pritožbene navedbe, da je tožnica prekludirana z navedbami o onemogočenem peš dostopu, za odločitev v zadevi niso relevantne, saj tožnica z zahtevkom ni zahtevala peš dostopa do stavbe in parkirišča, temveč 24-urni prost in nemoten prehod z vozili.
10.Glede pritožbenih navedb, da je bila zapornica spuščena ponoči in med vikendi, kar naj bi bilo sodišču znano iz več drugih pravd in kar naj bi v tem postopku potrdile priče, zaslišane na naroku dne 3. 2. 2026, pritožbeno sodišče odgovarja, da zapiranje zapornice med vikendi in ponoči ne predstavlja splošno znanega dejstva, ki bi moralo biti znano sodišču po uradni dolžnosti, trditev, da so o zaprtju zapornice med vikendi in ponoči izpovedale priče, pa je tako splošna, da ne vzbudi dvoma o pravilnosti drugačnega dokaznega zaključka v izpodbijanem sklepu. Spričo nedokazanosti trditve o časovno omejenem prehodu je stališče sodišča o nepravočasnosti te trditve nepomembno.
11.Pritožbena navedba, da je tožnica s specifikacijo zahtevka z dne 3. 2. 2026 dodatno razširila svoj zahtevek na parcelo 22/53 ni utemeljena. Navedena parcela je bila zajeta že v prvotno postavljenem zahtevku tožnice.
12.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o pomembnosti dejstva, da je med pravdnim postopkom prišlo do spremembe lastništva na parceli 22/53. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je po 33. členu SPZ vrnitev posesti in prepoved posegov v posest mogoče zahtevati le od posestnika. Enotna je tudi glede dejstva, da je odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče stvar, ovira za tožbo zaradi motenja posesti, vendar le tedaj, ko toženka posesti nima več. Ker v obravnavani zadevi toženka ni zatrjevala, da zaradi spremembe lastništva zapornice nima več v posesti oziroma da njegova varnostna služba ne upravlja več z njo, je sodišče prve stopnje ugovor toženke, da zaradi spremembe lastništva izvršitev sklepa ne bo možna, pravilno zavrnilo. Sodišče toženke ni bilo dolžno poučevati o drugih možnih dejstvih, ki bi lahko privedli do zavrnitve zahtevka. Sam tek pravde med tožnico in novim lastnikom pa ne kaže, da toženka ne bo mogla izvršiti sodbe.
13.Pritožbena navedba glede lastništva parcele 22/54 ni upoštevna. Toženka jo je prvič podala šele v pritožbi, ne da bi navedla opravičljive razloge (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa, kot je bilo obrazloženo že v prejšnji točki, lastništvo samo po sebi za odločitev v zadevi ni odločilno.
14.Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni zatrjevala izvrševanja motilnih ravnanj na parcelah 22/45, 22/36, 22/15 in 22/52. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je toženka motila posest tožnice na cesti, ki jo predstavljajo vse prej navedene parcele. S tem, ko je toženka tožnici preprečila dostop preko parcele 22/53, na kateri stojijo zapornica in varnostnika, ji je preprečila posest tudi na ostalih parcelah, na katerih teče cesta do stavbe, poslovnega prostora in parkirišča v lasti tožnice.
15.Neutemeljen je očitek o izostanku razlogov o toženkini navedbi, da pred sodiščem o isti zadevi teče pravda zaradi motenja posesti med tožnico in novim lastnikom parcele 22/53. Sodišče prve stopnje je navedlo (pravilne) razloge, zaradi katerih odtujitev stvari med pravdo ni pravno odločilna, litispendenca pa ni podana že zato, ker v tej in drugi pravdi nastopajo različne stranke.
16.Dokazni predlog za izvedbo ogleda je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da je bil podan "za ogled dejanskega stanja" in je kot tak nekonkretiziran. Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen.
17.Predlog za izvedbo ogleda je toženka podala v odgovoru na tožbo, češ naj si sodišče ogleda dejansko stanje ob urah, ko na lokaciji potekajo tožničine vadbene ure. Sodišče jo je na prvem naroku pozvalo k opredelitvi, katero dejstvo želi dokazati z ogledom. Toženka je najprej navedla, da je ogled predlagan v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja, na dodatno opozorilo sodišča o splošnosti take opredelitve pa je dodala, da bo z ogledom mogoče ugotoviti, na kateri nepremičnini se nahaja rampa, kje se nahaja varnostnik in ali rampa onemogoča samo prevoze z avtomobili ali tudi peš prehod. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz tako obrazloženega dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z njim dokazovalo pravno pomembno dejstvo. Da je uvedba novega režima dvigovanja zapornice tožnici in njenim strankam preprečila dovoz do parkirišča, ni bilo sporno. Točno nahajanje zapornice in varnostnikov in razlogi, zaradi katerih je toženka uvedla novi režim, pa za odločitev v zadevi niso pomembni.
18.Sodišče je dolžno izvesti dokaze, ki so pomembni za odločitev v zadevi. Z zavrnitvijo dokaznega predloga, za katerega stranka ni izkazala, da se z njim dokazuje pravno pomembno dejstvo, zato ni kršena strankina pravica do dokaza, sankcionirana v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
19.Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitve, da je bila tožba vložena pravočasno. Ugotovitev, da je toženka tožnici, njenim najemnikom in strankam dne 28. 11. 2024 prvič preprečila in onemogočila dostop do parkirišča in stavbe, temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, sicer pa pritožnica niti ne uveljavlja, da bi katera od prič, zaslišanih na njen predlog, izpovedala drugače.
20.Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo ugovor toženke o dovoljeni in upravičeni samopomoči. Toženka ni izkazala niti takojšnjosti ukrepanja niti nujnosti in primernosti izvršenega ukrepa, tj. onemogočenje dostopa tožnice do njenih poslovnih prostorov in parkirišča pred stavbo.
I.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
II.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnici pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 19 v zvezi s tar. št. 22 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 279,99 EUR. Nagrada za konferenco s stranko je že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP je toženka dolžna te stroške povrniti tožnici. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ).
-------------------------------
1Vse parcele, navedene v tej odločbi, se nahajajo v k. o. X, zato bo v nadaljevanju zapis katastrske občine opuščen.
2Enako VS RS sodba II Ips 67/2018, VSL sklep I Cp 533/2021, VSL sodba I Cp 157/2023.
3Tako odločbe VSL I Cp 1598/2018, I Cp 3389/2015, II Cp 2884/2013, I Cp 2752/2016, I Cpg 1208/2011, II Cp 3135/2016.