Jedro

Asignantova obveznost v času, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev po asignaciji, miruje ter se ponovno aktivira, če asignatar ne dobi izpolnitve od asignata.

Smrt asignata ne vpliva na plačilo. Ker je asignat umrl še pred zapadlostjo plačila obveznosti, tožena stranka za poravnavo teh obveznosti še ne more biti odgovorna. Tožeča stranka bi morala izpolnitev najprej terjati od dedičev in šele, če v dodatnem roku ne bi dobila izpolnitve, bi lahko zahtevala izpolnitev od tožene stranke (asignanta) na podlagi kavzalnega temeljnega posla.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže. II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska v višini 26.937,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2011 dalje ter naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 1.503,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Obenem je s sklepom izločilo podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper dediče po pok. S. V. ter sklenilo, da se bo predmetni zahtevek obravnaval ločeno, pod novo opravilno številko.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka oziroma, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvemu sodišču; glede izpodbijanega sklepa pa predlaga, da ga pritožbeno sodišče v celoti razveljavi.

3. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da sta pok. asignat V. in tožena stranka (asignant) zamolčali, da asignat dolguje asignantu večjo vsoto denarja. Če bi bila tožeča stranka s tem dejstvom seznanjena, ne bi pristala na asignacijo. V tem pogledu je bilo ravnanje asignata in tožene stranke kot asignanta nemoralno. Po mnenju pritožnika prvostopenjsko sodišče napačno tolmači člena 1041/2 in 1047 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Asignatova smrt lahko po mnenju pritožnika pomeni le to, da po zapadlosti terjatve dolg iz asignacijske pogodbe poplačajo V. dediči ali pa tožena stranka (asignant). Nakazilo po mnenju pritožnika ni izpolnitev, zato asignantova obveza preneha šele z izpolnitvijo, ne pa s smrtjo asignata. Ker je izpolnitveni rok potekel konec marca 2011, je za terjatev v višini 26.937,74 EUR s 1. 4. 2011 nastopila plačilna zamuda. S tem dnem pa je pritožnik kot asignatar pridobil pravico, da dolg terja od V. dedičev, lahko pa tudi direktno od tožene stranke (asignanta).

4. Glede sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče izločilo iz spisa podrejeni tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka naperila zoper dediče po pok. S. V. in je bilo odločeno, da se obravnava ločeno, pod novo opravilno številko, pritožnik meni, da je v nasprotju z določili 192. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Po mnenju pritožnika gre v obeh primerih za povsem enako pravno podlago, le namesto tožene stranke naj bi vstopili dediči po pok. V..

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru poudarja, da je tožeča stranka vedela za dolg S. V. do tožene stranke. Poleg tega sta si bili pravdni stranki glede plačilnih pogojev enotni - da se del obveznosti iz asignacijske pogodbe poravna z gotovino, drugi del s kompenzacijo (gradbenimi deli) pri obnovi poslovnega objekta v J., tretji del pa znova z gotovino (v marcu 2011). Po mnenju tožene stranke je dikcija 1047. člena OZ jasna. Smrt ene od strank pogodbe o asignaciji ne vpliva na nakazilo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi za neplačane obveznosti po asignacijski pogodbi odgovarjala tožena stranka le v primeru, če bi obveznost plačila zapadla pred smrtjo asignata S. V.. Po mnenju tožene stranke pa je pravilen tudi sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil iz spisa izločen podrejeni tožbeni zahtevek zoper dediče po pok. S. V..

O pritožbi zoper sklep:

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Sklep, s katerim sodišče odloči, da se ločeno obravnavajo posamezni zahtevki iz iste tožbe (izpodbijani sklep; tretji odstavek 300. člena ZPP) ima značaj procesnega vodstva, zato zoper ta sklep ni posebne pritožbe (četrti odstavek 298. člena ZPP). Takšen sklep se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper dokončno odločbo (363. člen ZPP; glej tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, druga knjiga, stran 642, točka 14). Izpodbijani sklep sicer res vsebuje pravni pouk, po katerem naj bi bila pritožba dovoljena, vendar pa s sklepom pravdni stranki ni mogoče podeliti pravic, ki jih zakon ne priznava.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno kot bistveni izpostavilo dve vprašanji, in sicer, ali je bil rok plačila po asignacijski pogodbi vezan na zapadlost računa št. 119/10 in kdo je v situaciji, ko je asignat umrl, dolžan poravnati neplačani del terjatve.

11. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na takšni trditveni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in so utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Za odločitev je tako pomembna predvsem ugotovitev prvega sodišča, da plačilo opravljenih inštalaterskih storitev ni bilo vezano na rok zapadlosti računa, pač pa so se glede plačila pogodbene stranke posebej dogovorile, da se obveznosti poravnajo šele spomladi leta 2011. To priznava tudi sama tožeča stranka, ko v svoji izpovedbi izrecno poudarja, da je bil rok plačila v računu št. 119/10 dogovorjen samo formalno (list. št. 25 – 26).

12. V skladu z določbo 1041. člena OZ asignatar (tožeča stranka) lahko zahteva izpolnitev od asignanta (tožena stranka), če ne dobi izpolnitve od asignata v času, ki je bil določen v nakazilu. Asignatarju ni treba sodno uveljavljati zahtevka na izpolnitev nasproti asignatu, da bi tako dokazal, da ni dobil izpolnitve od asignata. Če asignat v času, ki je določen v asignaciji, ne izpolni, mu mora asignatar dati dodaten rok za izpolnitev (smiselno drugi odstavek 105. člena OZ). Če tudi v tem roku ne dobi izpolnitve, pa lahko zahteva izpolnitev od asignanta. To pomeni, da asignantova obveznost v času, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev po asignaciji, miruje ter se ponovno aktivira, če asignatar ne dobi izpolnitve od asignata (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, četrta knjiga, stran 1091).

13. Po določbi 1047. člena OZ smrt asignata ne vpliva na plačilo. Ker je asignat (S. V.) umrl 8. 2. 2011, torej še pred zapadlostjo plačila obveznosti, tožena stranka za poravnavo teh obveznosti še ne more biti odgovorna. Tožeča stranka bi morala v skladu z določbo 1041. člena OZ izpolnitev najprej terjati od dedičev po pok. S. V. in šele, če v dodatnem roku ne bi dobila izpolnitve, bi lahko zahtevala izpolnitev od tožene stranke (asignanta) na podlagi kavzalnega temeljnega posla.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na vse zgoraj navedeno tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila stroškov ni upravičen. Stroške pritožbenega postopka pa mora glede na določbo 155. člena ZPP nositi sama tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi pritožbe.