Jedro

Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, ne samo, kadar je ta prepozen, ampak tudi, če predlagani dokaz ni primeren, če je stranka, ki je dokaz predlagala, zatrjevano dejstvo že dokazala ali kadar poskuša dokazati dejstvo, ki ni odločilno oziroma pravno pomembno. V vsakem primeru pa mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga jasno in razumno obrazložiti. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo. Potem ko je že izvedlo večino dokazov, je ostale dokazne predloge, med njimi zaslišanje več prič, imenovanje izvedencev grafološke in gradbene stroke, različne poizvedbe in tudi določitev novega izvedenca medicinske – psihiatrične stroke, zavrnilo s pojasnilom, da „so vsa pravno pomembna vprašanja dovolj razjasnjena in da izvedba dodatnih dokazov ne bi vplivala na sprejeto dokazno oceno“. Takšna obrazložitev ni sprejemljiva in je ni mogoče preizkusiti. Še več, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična oziroma neobstoječa darilna pogodba z dne 30. 4. 2010, ki sta jo sklenila toženka kot darovalka in toženec kot obdarjenec za dvosobno stanovanje s shrambo v kleti v L.; ugotovilo je tudi, da je neveljavna vknjižba toženčeve lastninske pravice Dn. št. 13634/2010 ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, tako da se izbriše njegova lastninska pravica in znova vpiše lastninska pravica v korist toženke. Obenem je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, tako primarni, da je nična pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 1. 9. 2009, ki sta jo za isto stanovanje sklenili tožnica in toženka, kot podrejeni zahtevek, da se navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavi. Nazadnje je tožencema naložilo, da morata tožnici nerazdelno povrniti 3.789,91 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi, tožencu pa, da mora na račun pravdnih stroškov poleg tega plačati tožnici še 1.992,38 EUR z obrestmi in toženki 1.290,15 EUR z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil toženec, ki se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je toženka že pred darilno pogodbo razpolagala z isto nepremičnino. O tem dejstvu ni bil izveden noben dokaz. Sicer pa so priče potrdile, da mu je mati želela podariti stanovanje in da je bila aprila 2010 povsem razumna. Toženec je zaupal podatkom zemljiške knjige, kjer ni bilo nobene predznambe ali zaznambe, zato je bil prepričan, da lahko toženka pravno veljavno razpolaga s stanovanjem. Sodišče je neenako obravnavalo priče, saj je tožničinim verjelo, toženčeve pa je štelo za neverodostojne. Do izjav prič B. B., C. C., D. D. in F. F. se sploh ni opredelilo. Tudi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagal toženec, niti tega, katerim pričam verjame in katerim ne. Predvsem pa glede na mnenje prof. dr. E. E. ni mogoč zaključek, da je bilo toženkino duševno stanje 1. 9. 2009 bistveno drugačno kot 30. 4. 2010. Toženec v zvezi s tem opozarja tudi na predloženo strokovno mnenje izvedenca dr. G., ki ga sodišče neupravičeno ni upoštevalo v sodbi. Toženec vztraja, da v postopku ni bil obravnavan enako kot tožnica. Ponavlja, da je tožnica na različne načine manipulirala s toženko, pa ji je sodišče kljub temu verjelo. Tudi sicer je obrazložitev izpodbijane sodbe kontradiktorna. Sodišče bi moralo ugoditi tudi zahtevkom drugega toženca in nasprotne tožbe. Izvedenka je namreč na izrecno vprašanje sodišča, ali je bila toženka v času prve pogodbe še sposobna razumeti njen pomen, izrecno odgovorila, da zelo verjetno ni bila. Celo osebni zdravnik pri toženki ni diagnosticiral znakov demence vse do junija 2010. Sodišče se pri ugotavljanju toženkinih duševnih sposobnosti ne bi smelo opreti na izpoved priče A. A., ker je tožničina prijateljica in zato ni objektivna. Ker gre za strokovno vprašanje, laično mnenje priče ne more biti relevantno. Celo ta priča pa je začetek toženkinih duševnih težav umestila v čas pred sklenitvijo prve pogodbe in ne v začetek leta 2010, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Tožnica je torej očitno vedela za toženkino demenco in jo je izkoristila za sklenitev izpodbijane pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Opozarja na številna dejstva, ki kažejo na toženčevo slabo vero in nemoralen namen, ki ga je zasledoval s sklenitvijo izpodbijane darilne pogodbe.

4. Toženec v repliki obrazloženo zavrača tožničine trditve iz odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Toženka je po podatkih spisa 11. 10. 2015 umrla. Že pred tem sta iztekla tako rok za morebitno njeno pritožbo zoper sodbo, kot rok za njen odgovor na toženčevo pritožbo. Ker toženka v pravdi ni imela pooblaščenca, je z njeno smrtjo po 1. točki prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prišlo do prekinitve pritožbenega postopka, vendar ta okoliščina ne predstavlja ovire za odločanje sodišča druge stopnje na pritožbeni seji. Postopek bo nadaljevalo sodišče prve stopnje, ko bodo znani toženkini dediči. 7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Upravičen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče toženca prikrajšalo za pravico do obravnavanja, ker nekaterih izvedenih dokazov sploh ni ocenilo, zavrnitve predlaganih dokazov pa ni ustrezno obrazložilo.

8. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče namreč v skladu z 213. členom ZPP omeji obseg dokazovanja le na tista dejstva, ki so pomembna za odločbo. To pomeni, da lahko zavrne dokazni predlog, ne samo, kadar je ta prepozen, ampak tudi, če predlagani dokaz ni primeren, če je stranka, ki je dokaz predlagala, zatrjevano dejstvo že dokazala ali kadar poskuša dokazati dejstvo, ki ni odločilno oziroma pravno pomembno. V vsakem primeru pa mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga jasno in razumno obrazložiti. Sodišče prve stopnje te zahteve ni upoštevalo. Potem ko je že izvedlo večino dokazov, je ostale dokazne predloge, med njimi zaslišanje več prič, imenovanje izvedencev grafološke in gradbene stroke, različne poizvedbe in tudi določitev novega izvedenca medicinske – psihiatrične stroke, zavrnilo s pojasnilom, da „so vsa pravno pomembna vprašanja dovolj razjasnjena in da izvedba dodatnih dokazov ne bi vplivala na sprejeto dokazno oceno“. Takšna obrazložitev ni sprejemljiva in je ni mogoče preizkusiti. Še več, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki terjata razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Tudi sicer pa pritožba upravičeno poudarja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pripisalo mnenju izvedenke drugačen pomen, kot ga ima v resnici. Zaključek sodišča, da „je bila toženka 1. 9. 2009 absolutno sposobna razsojati“, nima opore v izvedenskem mnenju, niti v toženkini zdravstveni dokumentaciji ali kakšnem drugem doslej izvedenem dokazu. Toženka po mnenju izvedenke zaradi demence ni bila več razsodna ob sklenitvi darilne pogodbe aprila 2010, medtem ko izvedenka v toženkini zdravstveni dokumentaciji ni našla potrditve za tezo, da toženka že tudi septembra 2009 ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila več poslovno sposobna; je pa izvedenka ob zaslišanju izrazila svoje mnenje, da zelo verjetno ni bila. Očitno napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je priča A. A. v svoji pisni izjavi z dne 21. 9. 2010 začetek toženkinih zdravstvenih težav umestila v isto časovno obdobje kot na zaslišanju, namreč v začetek leta 2010. Glede na zapis, da jo je tožnica prosila za nasvet v zvezi s toženko „pred približno letom in pol“ in glede na datum pisne izjave, naj bi se znaki demence pri toženki začeli pojavljati že v začetku leta 2009. 10. Že doslej izvedeni dokazi torej vzbujajo resne pomisleke o pravilnosti dejanskih in pravnih zaključkov, ki jih vsebuje izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje bo moralo zato v ponovljenem postopku pri svoji dokazni oceni upoštevati metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Poleg tega ni izključeno, da bo moralo dokazovanje dopolniti, da se bo lahko zanesljivo prepričalo o tem, kakšno je bilo toženkino telesno in duševno stanje, tudi tisto, ki v njeni zdravstveni dokumentaciji ni zabeleženo, v času pred sklenitvijo prve izpodbijane pogodbe. Če so se morebiti v toženkinem takratnem vedenju in ravnanju že nakazovali znaki demence, bo moralo sodišče ugotoviti, ali so ti bili dovolj izraženi, da so vplivali na toženkino sposobnost oblikovati in izraziti svojo pravo voljo ter razumeti pomen in posledice sklenjene pogodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato bo o njih odločalo sodišče prve stopnje.