Jedro

Pravna podlaga za izdajo soglasja je bil 15. člen EKI. To soglasje (privolitev) k izročitvi pomeni zgolj predpostavko za odločanje o izročitvi v državi prosilki. Z izpodbijanim soglasjem tako ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi in zato ne gre za upravni akt, niti ga ni mogoče opredeliti kot upravno stvar v smislu 2. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo zoper akt tožene stranke z dne 9.5.2005. S tem aktom je tožena stranka podala Republiki Italiji soglasje (oziroma privolitev) za izročitev tožnika s strani Švicarske konfederacije, kateri je predhodno z odločbo z dne 5.7.2004, že dovolila izročitev tožnika.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožnik v upravnem sporu izpodbija soglasje, ki je bilo izdano (kot privolitev) na podlagi 15. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS-MP, št. 22/94; EKI). Sodišče je na podlagi 2. odstavka 34. člena ZUS dolžno ob predhodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki so taksativno naštete v 1. odstavku 34. člena tega zakona. Po določbi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker z izpodbijanim soglasjem (privolitvijo) ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga ni mogoče šteti za upravni akt, o čigar zakonitosti na podlagi 2. odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu, niti za posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po določilih 157. člena Ustave RS oziroma 1. člena ZUS. Že iz vsebine tožbenega zahtevka (da sodišče „izpodbijani upravni akt toženca odpravi“), na katerega je sodišče vezano, pa izhaja, da tožnik ne sproža upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi kršitve ustave, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da z izpodbijanim soglasjem za izročitev ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zmotna je tudi trditev sodišča, da tožnik ni sprožil upravnega spora zaradi varstva ustavnih pravic, saj je v 1. točki tožbe jasno zapisal, da izpodbija citirano odločbo tudi zaradi kršitve Ustave RS. V tožbi je tudi utemeljil kršitev pravice do pravnega sredstva in kršitev pravice do izjavljanja pred sodiščem. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sklep sodišča prve stopnje in odpravi upravni akt (soglasje za izročitev).

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno pritožbo tožnika obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 1. člena v času odločanja veljavnega ZUS odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Upravni akt po tem zakonu je dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge. V obravnavanem primeru sta za izročitev tožnika zaprosili dve državi, Švicarska konfederacija in Republika Italija. Minister za pravosodje je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici o izpolnjevanju pogojev za izročitev tožnika Švicarski konfederaciji odločil, da se izročitev tožnika tej državi dovoli. Postopek izročitve tožnika Republiki Italiji pa je bil glede na to, da je bil ta že izročen drugi državi, ustavljen. Republika Italija je nato podala prošnjo za soglasje za tožnikovo izročitev iz Švicarske konfederacije v Republiko Italijo in tožena stranka je z izpodbijanim aktom soglasje (privolitev) podala. Pravna podlaga za izdajo soglasja v tem primeru je bila neposredno EKI, ki v 15. členu določa, da pogodbenica prosilka brez privoljenja zaprošene pogodbenice ne sme predati drugi pogodbenici osebe, ki ji je bila izročena in jo je ta druga pogodbenica iskala zaradi dejanj, storjenih pred izročitvijo. To soglasje (privolitev) k izročitvi pomeni zgolj predpostavko za odločanje o izročitvi v državi prosilki (v obravnavanem primeru Švicarski konfederaciji). Z izpodbijanim soglasjem tako ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, pač pa bi bilo o tem odločeno šele z odločitvijo o izročitvi tožnika Republiki Italiji. Ker torej ne gre za upravni akt, niti ga ni mogoče opredeliti kot upravno stvar v smislu določbe 2. člena ZUP, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Na pravno naravo v upravnem sporu izpodbijanega akta pa ne more vplivati niti sklicevanje tožnika v pritožbi na poseganje v ustavne pravice posameznika, saj takšnega tožbenega zahtevka v smislu določbe 3. odstavka 1. člena ZUS tožnik ni vložil. Tožnik je v tožbi, v kateri je zatrjeval, da sta bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS, predlagal odpravo izpodbijanega upravnega akta. To pa sodišče stori, če ugodi tožbi v sporu o upravnem posamičnem aktu iz 2. odstavka 1. člena ZUS. V upravnem sporu iz 3. odstavka 1. člena ZUS pa sodišče odloči tako, da ugotovi nezakonitost akta ali dejanja, prepove nadaljevanje dejanja, odloči o zahtevku za povrnitev škode in odredi vse potrebno, da se odpravi poseg v ustavne pravice in vzpostavi zakonito stanje (1. odstavek 62. člena ZUS). Ker sodišče lahko odloča le v mejah tožbenega zahtevka (2. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS), ki pa ni bil vložen na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 28. člena ZUS, se tožnik v pritožbi ne more uspešno sklicevati na poseg v ustavne pravice posameznika v smislu 3. odstavka 1. člena in 2. odstavka 157. člena Ustave RS.

Ker v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.