Jedro

Že sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe natančno in pravilno utemeljilo, da je v opisu dejanja konkretno opisano obdolženčevo vsiljeno spolno ravnanje nad oškodovanko, na kakšen način je uveljavil svojo voljo in proti oškodovanki uporabil silo, čeprav je spolni odnos odklonila, se verbalno in fizično upirala, obdolženec pa jo je v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe prisilil k spolnemu občevanju. Tem razlogom ni kaj dodati, saj pomenijo izčrpno utemeljitev, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja povsem določno konkretiziran zakonski znak prisiljenja oziroma "uporabe sile" pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (veljavnega v času izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi). Kaznivo dejanje posilstva pomeni napad na svobodno voljo na področju spolnih odnosov, za obstoj katerega zadošča, če žrtev na dovolj jasen način storilcu pokaže, da spolnega odnosa z njim ne želi. Spolno občevanje in z njim izenačeno spolno ravnanje je vsiljeno, če zanj ni soglasja, storilec pa ima jasno predstavo, da si žrtev takšnega odnosa ne želi.

Izrek

I. Pritožbe obdolženega A. A., njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri leta in deset mesecev zapora. V to kazen je obdolžencu vštelo čas pridržanja in čas prestan v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, dolžan pa je plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke. Slednjo je s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženec sam, njegov zagovornik in državni tožilec. Obdolženec uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s smiselnim predlogom za izrek oprostilne sodbe oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje. Zagovornik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavnih pravic obdolženca in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika posameznika. Državni tožilec se je pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Zagovornik obdolženca v odgovoru na pritožbo državnega tožilca predlaga, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in primarno ugodi njegovi pritožbi.

3. Glede na zahtevo obdolženca in zagovornika je bila seja senata, po posredovanih obvestilih v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP, opravljena ob navzočnosti strank in zagovornika, po zaslišanju slednjih oziroma z njihovim soglasjem pa v skladu z določbo šestega odstavka 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 295. člena ZKP ob izključeni javnosti. Glede na obvestilo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni o kadrovskih težavah, ki jim onemogočajo zagotovitev spremstva obdolženca na sodišče, je pritožbeni senat ob dejstvu, da gre za nujno priporno zadevo, sklenil, da se seja opravi videokonferenčno in s tem zagotovi navzočnost obdolženca, kar sicer v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ustreza načelu neposredne izvedbe seje.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. V zvezi z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov uveljavlja zagovornik bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve obdolženčeve pravice do obrambe po določbi 17. člena ZKP, točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP ter kršitev z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zajamčene pravice obdolženca do pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave, predvsem, ker mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter kršitve obdolženčeve pravice do primerno obrazložene sodne odločbe po 22. členu Ustave. Meni namreč, da je sodišče posamezne dokazne predloge zavrnilo neutemeljeno, te odločitve pa tudi ni ustrezno obrazložilo. Primarno izpostavlja zavrnjeni dokazni predlog za forenzično preiskavo dolgih karirastih hlač (pižame) in spodnjic obdolženca, s čimer bi se moralo preveriti, ali je bila na teh oblačilih prisotna biološka sled oškodovanke (DNK iz sline). Obdolženec se namreč ves čas skladno zagovarja, da ga je oškodovanka dvakrat oralno zadovoljevala. Po mnenju zagovornika gre za ključen obrambni dokaz obdolženca, to pa velja tudi za zavrnitev dokaznega predloga DNK preiskave brisa, odvzetega iz oškodovankine dojke. S to preiskavo bi se ugotovilo, če gre za semensko tekočino obdolženca, saj bi se s tem potrdil njegov zagovor o poteku spolnega odnosa in o ejakulaciji obdolženca oškodovanki v usta. Pri takšnem načinu spolnega odnosa bi namreč po mnenju zagovornika bilo veliko bolj verjetno, da bi semenska tekočina prišla na prsi oškodovanke, kot pri načinu, kot ga je opisovala slednja. Povedala je namreč, da je bila na hrbtu, potem pa naj bi se premaknila na bok, pri ejakulaciji v takšnem položaju pa obdolženec nikakor ne bi mogel ejakulirati oškodovanki na trebuh glede na položaj njunih teles, še manj pa bi njegova semenska tekočina lahko prišla na prsi oškodovanke.

6. Povzete pritožbene navedbe glede zavrnjenih dokaznih predlogov v celoti temeljijo na zagovoru obdolženca o poteku in načinu spolnega odnosa z oškodovanko in njegovih trditvah, da ga je dvakrat oralno zadovoljevala. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev dokaznega postopka takšen zagovor obdolženca v celoti ovrglo, te ugotovitve pa končno prepričljivo utemeljilo v točki 17 obrazložitve sodbe. V povezavi s temi izčrpnimi razlogi je utemeljitev zavrnitve teh dokaznih predlogov v točki 7 obrazložitve sodbe povsem zadostna, hkrati pa tudi vsebinsko utemeljena. Oškodovanka je namreč zanikala, da bi imela obdolženčevo spolovilo v ustih oziroma da bi ga oralno zadovoljevala, njeno izpovedbo o okoliščinah kaznivega dejanja pa po pravilnih in izčrpnih zaključkih sodišča prve stopnje, poleg izpovedb zaslišanih prič potrjuje tudi opravljena DNK analiza odvzetih brisov iz oškodovankinega telesa neposredno po dogodku. Spolni odnos med obdolžencem in oškodovanko sicer sploh ni vprašljiv, položaj njunih teles pri tem, še posebej na način, kot ga prikazuje obramba, pa po presoji višjega sodišča ne odločilen. Gre namreč zgolj za lastna sklepanja zagovornika, čeprav je življenjsko in izkustveno jasno, da je tudi pri (v obravnavanem primeru dokazani) ejakulaciji po trebuhu možno, da pride semenska tekočina tudi na prsi - v konkretnem primeru oškodovanke. Slednja sicer ni opisovala, da naj bi se med spolnim odnosom premaknila na bok, kot to navaja zagovornik, temveč je že v kazenski ovadbi, nato pa v vseh izpovedbah tekom sojenja izjavila in vztrajala, da je ležala na hrbtu, pri tem pa se poskušala obdolžencu umakniti oziroma se je upirala tako, da se je delno obrnila na bok.

7. V 17. členu ZKP - ki določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe ter enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist - je izraženo načelo iskanja materialne resnice, kot eno najpomembnejših načel našega kazenskega postopka. Uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP, med katerimi je ena najpomembnejših tudi prosta presoja dokazov, kot določata 18. člen in drugi odstavek 355. člena ZKP. Uresničevanje teh določb v praksi pomeni, da sodišče samostojno presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje napraviti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, kar je potrebno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, kadar ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. To je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pri odločanju o dokaznih predlogih in je v skladu z merili Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

8. Povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve navedenih dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo, svojo odločitev pa tudi ustrezno utemeljilo. Pritožbene navedbe zagovornika, ki se jim deloma, glede zavrnjenega dokaznega predloga za opravo DNK preiskave brisa, odvzetega iz oškodovankine dojke, pridružuje tudi obdolženec sam, torej niso utemeljene. Enako velja glede zavrnjenih dokaznih predlogov po postavitvi izvedenca računalniške stroke za forenzični pregled zavarovalnih podatkov na mobilnem telefonu v lasti oškodovanke in v zvezi s tem še zaslišanje priče B. B., ki je opravil zavarovanje vsebine njenega telefona. Tudi v tem delu pritožbene navedbe zagovornika in obdolženca temeljijo na domnevah in njunih lastnih prepričanjih, da je oškodovanka obdolženca predhodno snemala že v stanovanju, vsebina morebitne dodatno najdene komunikacije pa bi zato lahko potrdila, da oškodovanka ni bila žrtev hudega kaznivega dejanja s strani obdolženca in da tudi ni bila hudo pijana, da sploh ni bila prizadeta in da se je dogajanja zavedala.

9. Zavrnitev teh dokaznih predlogov je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo v točki 7 obrazložitve sodbe. Poleg uradnih zaznamkov, sestavljenih pri pregledu mobilnega telefona oškodovanke, izpovedb priče C. C. in oškodovanke, ki je izrecno zatrdila, da v telefonu ni ničesar brisala, vsebinsko pravilnost in utemeljenost zavrnitve dokaznih predlogov potrjuje tudi vsebina zavarovanih štirih posnetkov na njenem telefonu, ki jih je naredila neposredno po dogodku. Takrat izrečene besede obdolženca, ob tem, ko je oškodovanka razburjena in pretresena med govorom hlipala, kot je to povzeto v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi po presoji višjega sodišča ne puščajo nobenega dvoma glede verodostojnosti oškodovankine izpovedbe kot celote, torej glede obdolženčevega prisiljenja v spolni odnos proti njeni volji, kot tudi ne konkretno glede njenih izrecnih zatrjevanj, da v telefonu ni ničesar brisala.

10. Glede na vse navedeno višje sodišče ocenjuje, da je bila zavrnitev vseh citiranih dokaznih predlogov po vsebini utemeljena in pravilna, hkrati pa upoštevaje vse razloge izpodbijane sodbe kot celote tudi povsem zadostno oziroma ustrezno obrazložena. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ob tem pa še kršitve ustavnih pravic in pravic EKČP obdolženca, torej po presoji višjega sodišča niso podane.

11. S pritožbenimi navedbami, da iz tenorja obtožnice ne izhaja, da bi obdolženec uporabil silo, saj je sila omenjena le v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja, konkretizirana pa ni, zagovornik po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, vendar nima prav. Že sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe natančno in pravilno utemeljilo, da je v opisu dejanja konkretno opisano obdolženčevo vsiljeno spolno ravnanje nad oškodovanko, na kakšen način je uveljavil svojo voljo in proti oškodovanki uporabil silo, čeprav je spolni odnos odklonila, se verbalno in fizično upirala, obdolženec pa jo je v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe prisilil k spolnemu občevanju. Tem razlogom ni kaj dodati, saj pomenijo izčrpno utemeljitev, da je v opisu očitanega kaznivega dejanja povsem določno konkretiziran zakonski znak prisiljenja oziroma „uporabe sile“ pri kaznivem dejanju posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (veljavnega v času izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi). Navedeno hkrati pomeni, da tudi ni podana kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki jo izrecno uveljavlja zagovornik, posplošeno pa tudi sam obdolženec. Po mnenju zagovornika ne gre za kaznivo dejanje posilstva, ampak kvečjemu za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1, pri čemer se zagovornik ne opira na opis dejanja, temveč izhaja iz izpovedbe oškodovanke, ugotovitev v mnenju ginekologinje iz UKC Maribor in izvedeniškega mnenja izvedenca dr. M. M., ki jih lastno dokazno ocenjuje, na tej podlagi pa uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Kršitev torej uveljavlja oziroma zatrjuje kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče, saj je kršitev kazenskega zakona lahko podana le v primeru, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, stori pa se lahko samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo sodbe. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in razlogi sodbe pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Drži sicer, da morata biti tako sila kot grožnja takšni, da sta sposobni zlomiti odpor ženske oziroma moškega, vendar je po drugi strani odpor zlomljen tudi tedaj, ko žrtev sprevidi, da se ne bo mogla oziroma mogla uspešno upirati in se vda, spolno občevanje pa mine brez uporabe sile ali grožnje1. Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva, temveč gre le za okoliščini, ki dajeta v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju2. Kaznivo dejanje posilstva pomeni napad na svobodno voljo na področju spolnih odnosov, za obstoj katerega zadošča, če žrtev na dovolj jasen način storilcu pokaže, da spolnega odnosa z njim ne želi. Spolno občevanje in z njim izenačeno spolno ravnanje je vsiljeno, če zanj ni soglasja, storilec pa ima jasno predstavo, da si žrtev takšnega odnosa ne želi.

13. Iz konkretnega dela opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja jasno izhaja, da je oškodovanka spolni odnos odklonila, ga odklanjala tudi med izvrševanjem in se obdolžencu upirala, sam pa se za to ni zmenil, temveč je s svojim vsiljenim spolnim ravnanjem nadaljeval in svojo voljo uveljavljal tudi z besedami oškodovanki „zakaj je vlažna, če ji ne paše, če se bo še prišla fukat in če ga čuti“, kljub upiranju oškodovanke pa proti njeni volji s spolnim občevanjem nadaljeval vse do ejakulacije. V takšnem opisu dejanja je tudi po mnenju višjega sodišča določno označena sila, manifestirana v obdolženčevi fizični (pre)moči in nadvladi, ki jo je v takratni situaciji (ko je bila oškodovankina zmožnost upiranja zmanjšana zaradi opitosti, ki je prav tako posledica obdolženčevega opijanja z alkoholnimi pijačami) uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k spolnemu občevanju3. 14. Za razliko od navedenega je kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 podano v primerih, če oškodovanec sploh ni sposoben zoper spolno zlorabo razviti ustrezne volje do odpora, pri tem pa mora iti za popolno nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora, kar je bistven pogoj, da je osebo mogoče šteti za slabotno v smislu prvega odstavka 172. člena KZ-1. Omejen upor za takšno pravno kvalifikacijo ne zadošča4. 15. Ker je, kot že rečeno, v konkretnem delu opisa dejanja jasno izražena obdolženčeva fizična nadvlada nad oškodovanko, ki je spolni odnos odklonila in se obdolžencu tudi upirala, je upoštevaje povzeta pravna stališča tudi po presoji višjega sodišča mogoč nedvomen sklep, da so v opisu očitanega dejanja obdolžencu podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, veljavnega v času izvršitve obravnavanega dejanja. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

16. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo pritožbenih navedb obeh pritožnikov je v ponavljanju zagovora obdolženca, da je pobudo za spolni odnos dala oškodovanka, da je bila ona tista, ki je obdolženca zapeljala v spolni odnos in pri njem aktivno sodelovala, spolni odnos pa je potekal na način, kot je v zagovoru večkrat opisal obdolženec. Ves čas je izvršitev kaznivega dejanja zanikal, priznal in osramočeno obžaloval pa je spolni odnos z oškodovanko. Slednja je po drugi strani sicer bila v svoji izjavi verbalno prepričljiva, vendar so si njene izjave bile v posameznih pomembnih detajlih nasprotujoče oziroma se je določenih detajlov spominjala, določenih detajlov pa se po oceni obrambe sploh ni želela spomniti, nikakor pa ni bila tako prepričljiva in verodostojna, kot to zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi. Ker sta bila na kraju očitanega dejanja kritičnega večera prisotna le obdolženec in oškodovanka, so torej dokaz resničnega dogajanja le njune izjave, ne pa izjave posrednih prič, ki so pripovedovale predvsem o tem, kaj jim je povedala oškodovanka. Kakšen motiv je imela slednja, da je obdolženca prijavila za posilstvo, ve le ona in mogoče še nekatere druge osebe okrog nje. Po pritožbenih navedbah obdolženca gre za dobro premišljeno delovanje Č. Č., ki si je pogosto izmišljala zgodbe, rada laže, njena ljubosumnost na obdolženčevega sina D. D. pa je med njima povzročila veliko nesoglasij. Oškodovanke nikakor ni posilil, pri čemer tudi ob njenem ginekološkem pregledu v UKC Maribor niso bile zaznane nobene poškodbe.

17. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve sodbe natančno in v skladu z vsebino zapisnikov povzelo bistvo oškodovankine izpovedbe, nadalje v točki 11 povzelo strokovne ugotovitve in mnenje izvedenca patološke stroke glede stopnje alkohola v njeni krvi obravnavanega večera, na tej podlagi pa v točki 12 obrazložitve primarno ovrglo zagovor obdolženca, da oškodovanka ni bila opita ter da je sama želela spolni odnos in da je obdolženca tudi oralno zadovoljila. Prepričljivo je utemeljilo, da izračunana koncentracija alkohola potrjuje oškodovankino izpovedbo, da se vseh detajlov ne spominja in da se je zato ob zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi tudi sklicevala na že povedano ob podajanju ovadbe na policiji, saj se je dogodka takrat bolje spominjala. V svoji izpovedbi je v bistvenih delih potrdila vse očitke iz obtožbe, glede teh je ves čas postopka izpovedovala skladno, pri čemer je po utemeljenih zaključkih sodišča prve stopnje potrebno upoštevati, da je bila v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola in v šoku zaradi ravnanja obdolženca. Navkljub opitosti je to ravnanje opisala, hkrati pa še svoje občutke ob tem, da se je počutila grozno, neprijetno, ogabno, nemočno in v šoku, prav tako je imela v mislih, da lahko obdolženec uporabi še večjo silo in se je bala, da ji bo naredil še kaj hujšega, če se mu bo upirala in bo vse skupaj trajalo še bolj dolgo. Razumno je ocenilo in oškodovanki verjelo, da je zaradi vpliva alkohola zaspala in se zbudila šele ob 00.40 uri, ko je najprej iskala telefon in po vklopu mobilnih podatkov odpisala na sporočilo prijatelju. Izvedenec je namreč pojasnil, da je takrat koncentracija alkohola padla na takšno stopnjo, da je bila oškodovanka navedeno vsekakor sposobna storiti. Zakaj je tako ravnala, je sicer oškodovanka pojasnila na glavni obravnavi dne 31. 8. 2021 na vprašanje svoje pooblaščenke (l. št. 20 prepisa zvočnega posnetka), slednje pa za presojo očitkov obdolžencu niti ni relevantno. Ko pa se je oškodovanka zavedla, kaj se je dejansko zgodilo, je kontaktirala E. E., da pride po njo.

18. Pritožbeno sklicevanje zagovornika na oceno izvedenca „da je bila oškodovanka v času dejanja v stanju pijanosti in da v takšnem stanju verjetno ni obstajala možnost, tudi v manjši meri ne, upiranja in soodločanja za izvršitev spolnega odnosa“, ne more prepričati v ponujeno razlago zagovornika, da je šlo pri oškodovanki za popolno nemoč in za popolno odsotnost upora obdolžencu. Glede te okoliščine, ki sicer daje podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je obdolženec oškodovanko prisilil k spolnemu občevanju, je namreč izvedenec ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi dne 1. 10. 2021 dodatno pojasnil, da je to zgolj njegova groba ocena, ker točna ocena ni možna in zato ob upoštevanju padanja koncentracije alkohola v krvi oškodovanke in nihanju njenega stanja ne more reči z gotovostjo, ali je možnost upiranja oziroma soodločanja za spolni odnos obstajala ali ne (l. št. 5 prepisa zvočnega posnetka). Sodišče prve stopnje pa je svoje ugotovitve in prepričljive zaključke glede te odločilne okoliščine utemeljeno oprlo tudi in predvsem na določno, natančno ter ves čas postopka enako izpovedbo oškodovanke, ki jo potrjujejo tudi izpovedbe zaslišanih prič.

19. V nadaljnji obrazložitvi je sodišče prve stopnje povzelo izpovedbe prič E. E. - prijateljice, ki je bila z oškodovanko prva v stiku po obravnavanem kaznivem dejanju, policistke F. F., ki se je v UKC Maribor pogovarjala z oškodovanko, kriminalistične inšpektorice G. G., ki je zatem opravila razgovor z oškodovanko ob podaji ovadbe, ter H. H., s katerim se je oškodovanka pogovarjala po telefonu med obiskom pri obdolžencu obravnavanega večera, nato pa mu čez tri dni povedala kaj se je dogajalo, da jo je oče nadlegoval. Pravilna je ocena, da izjave navedenih prič potrjujejo oškodovankino izpoved o okoliščinah kaznivega dejanja in hkrati negirajo zagovor obdolženca o poteku dogajanja, kar nadalje potrjuje tudi opravljena DNK analiza odvzetih brisov iz oškodovankinega telesa neposredno po dogodku. Na tej podlagi je sodišče v točki 17 obrazložitve sodbe prepričljivo in razumno utemeljilo zakaj obdolžencu ne verjame, da ga je oškodovanka oralno zadovoljila, da ji je končal v usta in da je semensko tekočino izpljunila na svoj trebuh, temveč je dokazano, da je z oškodovanko spolno občeval na način, kot izhaja iz obtožbe. Teh prepričljivih zaključkov v ničemer ne morejo omajati posplošene pritožbene navedbe zagovornika, da je najdene biološke sledi v oškodovankini nožnici, na zunanjem spolovilu ter tudi na spodnjih hlačkah mogoče pripisati zgolj zelo verjetnemu predizlivu pri obdolžencu in da te sledi z gotovostjo ne potrdijo njene izpovedbe in tudi ne zagovora obdolženca. Gre namreč zgolj za domneve oziroma lastna sklepanja zagovornika, ki pa glede na določne ugotovitve in prepričljivo ter razumno utemeljitev sodišča prve stopnje ne morejo biti uspešna.

20. Da tudi vsebina videoposnetkov, ki jih je naredila oškodovanka neposredno po dogodku, ne pušča nobenega dvoma o očitanem ravnanju obdolženca, je višje sodišče že omenilo. Razlogi izpodbijane sodbe v točki 20 obrazložitve, da vsebina teh videoposnetkov ne potrjuje obdolženčevega zagovora, so torej pravilni, kar hkrati po nasprotnem razlogovanju pomeni, da je sodišče utemeljeno verjelo verziji dogodka, kot ga je opisovala oškodovanka. Drugačne posplošene pritožbene navedbe pritožnikov glede vsebine videoposnetkov niso utemeljene.

21. Res je sicer, da niti policistka F. F., ki se je prva pogovarjala z oškodovanko, niti mnenje dr. I. I. , ki je kot ginekologinja prva pregledala oškodovanko v UKC Maribor, ne omenjata nobenega nasilja oziroma sile obdolženca nad oškodovanko, vendar slednje za presojo dokazanosti očitka izvršitvenega ravnanja prisiljenja oziroma uporabe sile nad oškodovanko tako, kot se očita obdolžencu in je za kaznivo dejanje posilstva pravno relevantno, ni odločilno. Glede na izvedene dokaze tudi ni sporno, da na telesu oškodovanke ni bilo nobenih (fizičnih) poškodb. Zato odsotnost konkretnih razlogov o poročilu ginekološkega pregleda oškodovanke v izpodbijani sodbi, ne predstavlja kršitve obdolženčeve pravice do primerno obrazložene sodne odločbe in do nepristranskega sojenja, kot neutemeljeno navaja zagovornik. Bistveno namreč je, da se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo in dokazno ocenilo izsledke preiskave brisov iz oškodovankinega telesa, odvzetih pri tem ginekološkem pregledu. Slednje je, kot že poudarjeno, argumentirano ocenjeno v točki 17 obrazložitve sodbe.

22. Neutemeljene so tudi obširne pritožbene navedbe obdolženca, ko s posplošenim in selektivnim povzemanjem izpovedb zaslišanih prič poskuša omajati verodostojnost izpovedbe oškodovanke. Ni dvoma, da je slednjo na prvi pregled v UKC Maribor, kot tudi na policijo ob podajanju kazenske ovadbe spremljala E. E., ki je bila ves čas prisotna in oškodovanki na začetku tudi „pomagala“ pri izjavljanju. Bistveno pa je, da se izpodbijana sodba opira na neposredno izpovedbo oškodovanke pred sodiščem, ko je ravnanja obdolženca ponovno opisala in očitke v obtožbi v celoti potrdila. Povsem nepomembno je tudi, kdaj točno po dejanju je policija opravila razgovor z H. H., saj se tudi v zvezi z njegovo izjavo sodba opira izključno na njegovo izpovedbo na sodišču. In končno, verodostojnosti izpovedbe oškodovanke pritožnika tudi ne moreta izpodbiti s sklicevanjem na okoliščine, da si je pri obdolžencu slekla modrc, mu povedala tudi, da ima vneto spolovilo, na sodišču pa zatrjevala, da jo je obdolženec želel poljubiti na usta, istočasno pa govorila, da je pred tem bruhala. Dejstva, da si je zaradi dihalne stiske res slekla modrček - vendar tako, da si ga je potegnila skozi rokav majice tako, da je imela spodnjo in zgornjo majico še zmeraj oblečeno - namreč oškodovanka ni skrivala, nasprotno, to je omenila že ob podajanju kazenske ovadbe zoper obdolženca in to svoje ravnanje po izpovedbi kriminalistke G. G. že takrat tudi razumno pojasnila. Ambulantni karton v spisu namreč potrjuje, da je oškodovanka (le) dan pred obravnavanim dejanjem iskala zdravniško pomoč v UKC Maribor, zaradi večdnevnega oteženega dihanja, bolečin med lopaticami in slabosti. Na glavni obravnavi dne 31. 8. 2021 je pojasnila tudi, zakaj je obdolžencu povedala, da ima vneto spolovilo (l. št. 14 prepisa zvočnega posnetka). Njegovo namero oziroma hotenje, da med vsiljenim spolnim odnosom oškodovanko (še) poljubi na usta, čeprav je pred tem bruhala, pa lahko pojasni zgolj on sam. Enako velja za pritožbene trditve o nelogični izpovedbi oškodovanke, da jo je obdolženec slekel, na nogah pa so ji ostale obute nogavice. Ta okoliščina tudi sicer v ničemer nima relevantnega vpliva na presojo odločilnih dejstev in okoliščin obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

23. Na presojo in odločitev višjega sodišča končno v ničemer ne more vplivati niti pritožbi obdolženca priloženo mnenje osebe po imenu J. J.. Slednji namreč glede na podatke kazenskega spisa ni povezan z očitanim kaznivim dejanjem obdolžencu, tudi ni bil zaslišan kot priča v postopku, njegovo lastno mnenje oziroma ugotovitve „po prebrani obtožnici“ kot navaja, pa za odločanje sodišča ne morejo biti v ničemer relevantne oziroma na presojo ne morejo vplivati.

24. Zoper odločbo o kazenski sankciji sta se pritožila zagovornik in državni tožilec. Po mnenju prvega je izrečena kazen obdolžencu močno pretirana in ni v skladu z ustaljeno sodno prakso, prav tako je sodišče upoštevalo napačne obteževalne okoliščine. Nasprotno temu državni tožilec meni, da bi moralo sodišče glede na težo in način storitve ter posledice, ki jih je obdolženčevo ravnanje pustilo pri oškodovanki, izreči višjo zaporno kazen.

25. Sodišče prve stopnje je odločitev o izbiri vrste in višini odmere kazni obdolžencu utemeljilo v točki 25 obrazložitve sodbe, ko je poudarilo samo težo, zlasti način storitve in dejstvo, da je obdolženec kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost storil nad lastnim otrokom. Kot obteževalno okoliščino je utemeljeno upoštevalo njegovo večkratno obsojenost za raznovrstna kazniva dejanja, hkrati pa je kot tako upoštevalo tudi nekritičnost do storjenega dejanja. Slednje po utemeljenih pritožbenih navedbah zagovornika predstavlja zgolj način obrambe obdolženca, kar pa ni mogoče šteti kot obteževalno okoliščino. Kljub navedenemu, in ko sicer sodišče prve stopnje ni namenilo posebne pozornosti posledicam dejanja pri oškodovanki, ki jih v pritožbi določno in utemeljeno izpostavlja državni tožilec (da se je oškodovanka po dogodku počutila povsem nemočno, obupano in žalostno ter nikakor ni mogla dojeti, da ji je to storil oče, ki mu je zaupala in pri njem iskala tolažbo; to pa je pri njej pustilo trajnejše posledice, saj, kot je sama izpostavila, bo to težko pozabila in vprašanje je, če bo lahko še kdaj imela partnerja; nedvomno pa je čutila tudi pritiske zaradi medijske izpostavljenosti zadeve), je upoštevaje vse ostale obrazložene okoliščine, tudi omenjeni olajševalni okoliščini, izrečena kazen zapora obdolžencu po presoji višjega sodišča ustrezna in pravična kazenska sankcija in je ne gre spreminjati ne v korist, ne v škodo obdolženca.

26. Konkretni pravnomočni sodbi v zadevah Okrožnega in Višjega sodišča v Kopru, ter odgovoru na pritožbo priložen časopisni članek, na katere se sklicuje zagovornik, ne morejo biti neposredno uporabljivi v obravnavani zadevi in ne na način, kot poskuša to prepričati oziroma doseči zagovornik. Vsaka zadeva je namreč primer zase in v skladu z uveljavljenim načelom individualizacije kazenske sankcije terja individualno obravnavo ter odmero kazenske sankcije obdolžencu, v skladu s časovno veljavnostjo zakona po 7. členu KZ-1 in splošnimi pravili za odmero kazni, ki vključujejo upoštevanje ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu5. 27. Po obrazloženem, in ker zagovornik ter obdolženec glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbe vseh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

28. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, odločitev pa temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

1 M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 231. 2 Sodba VSRS I Ips 333/2002 z dne 27. 6. 2003. 3 Prim.: sodba VSRS I Ips 31611/2014 z dne 1. 2. 2018. 4 D. Korošec, B. Novak: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, Ljubljana 2018, str. 995 - 996, ter tudi sodna praksa VSRS I Ips 21909/2013 z dne 1. 12. 2016 in druge. 5 Prim.: sodba VSRS I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022.