Jedro

Tretji odstavek 361. člena ZKP je potrebno razlagati tako, da mora tožilec tak predlog podati najkasneje do konca glavne obravnave, saj ko je glavna obravnava končana, se senat umakne k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo (drugi odstavek 351. člena ZKP). Ko se senat umakne k posvetovanju in glasovanju, ravna po določbah enajstega poglavja ZKP. V obravnavani zadevi je šlo za odločanje o glavni stvari, ko se pri odločanju uporabi drugi odstavek 114. člena ZKP, ki med drugim določa, da se pri odločanju o glavni stvari glasuje tudi o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti. V primeru, ko je obtoženec v priporu in je tožilec predlagal podaljšanje pripora tudi po izreku sodbe, predstavlja glasovanje o drugih vprašanjih iz drugega odstavka 114. člena ZKP tudi glasovanje o predlogu za podaljšanje pripora. To pomeni, da mora senat, še preden se umakne na posvetovanje in glasovanje že razpolagati s predlogom tožilca za podaljšanje pripora in izjavo obdolženca oziroma obrambe na tak predlog, saj sicer o tem vprašanju ne more odločiti na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog državne tožilke za podaljšanje pripora, ki je bil vložen na sodišče v času, ko se je senat že umaknil k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo, štelo kot predlog o katerem odloči po razglasitvi sodbe senat sodišča prve stopnje iz šestega odstavka 25. člena ZKP in je pripor ob izreku sodbe pravilno odpravilo.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe odpravilo pripor zoper obtoženega R. G., ki je bil odrejen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Odredilo je takojšnjo izpustitev obtoženca na prostost. 2. Proti takemu sklepu je vložila pritožbo okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu pripor podaljša do pravnomočnosti sodbe do začetka prestajanja kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa in spisovnih podatkov izhaja, da državna tožilka pred koncem glavne obravnave ni predlaga podaljšanja pripora zoper obtoženca, ampak je tak predlog podala potem, ko se je senat že umaknil k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo (drugi odstavek 351. člena ZKP). Po oceni sodišča prve stopnje je prišlo do situacije, ko se obtoženec in zagovornica nista mogla izjaviti o predlogu državne tožilke ter ni bilo mogoče zagotoviti kontradiktornosti postopka, zato je odločilo tako kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

5. Državna tožilka v pritožbi trdi, da je predlog za podaljšanje pripora podala pravočasno v skladu s tretjim odstavkom 361. člena ZKP, iz katerega izhaja, da je predlog še pravočasen, če je izdan pred izrekom sodbe, pa čeprav po koncu glavne obravnave. Po oceni državne tožilke bi moralo sodišče prve stopnje v takem primeru, da zagotovi kontradiktornost, odložiti razglasitev sodbe v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZKP.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da državna tožilka ni pravočasno podala predloga za podaljšanje pripora obtožencu. Tretji odstavek 361. člena ZKP je potrebno razlagati tako, da mora tožilec tak predlog podati najkasneje do konca glavne obravnave, saj ko je glavna obravnava končana, se senat umakne k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo (drugi odstavek 351. člena ZKP). Ko se senat umakne k posvetovanju in glasovanju, ravna po določbah enajstega poglavja ZKP. V obravnavani zadevi je šlo za odločanje o glavni stvari, ko se pri odločanju uporabi drugi odstavek 114. člena ZKP, ki med drugim določa, da se pri odločanju o glavni stvari glasuje tudi o drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti. V primeru, ko je obtoženec v priporu in je tožilec predlagal podaljšanje pripora tudi po izreku sodbe, predstavlja glasovanje o drugih vprašanjih iz drugega odstavka 114. člena ZKP tudi glasovanje o predlogu za podaljšanje pripora. To pomeni, da mora senat, še preden se umakne na posvetovanje in glasovanje že razpolagati s predlogom tožilca za podaljšanje pripora in izjavo obdolženca oziroma obrambe na tak predlog, saj sicer o tem vprašanju ne more odločiti na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog državne tožilke za podaljšanje pripora, ki je bil vložen na sodišče v času, ko se je senat že umaknil k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo, štelo kot predlog o katerem odloči po razglasitvi sodbe senat sodišča prve stopnje iz šestega odstavka 25. člena ZKP in je pripor ob izreku sodbe pravilno odpravilo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).