Jedro

Rok, določen v 32. členu SPZ, je prekluzivne in materialne narave, zato je sodišče na ta rok dolžno paziti po uradni dolžnosti. Dejstvo, da toženca na prepozno vloženo tožbo nista opozorila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tako ne vpliva na pravilne zaključke sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da sta toženca motila tožnico v njeni zadnji mirni posesti parkirišča na parc. št. 101 in parc. št. 102/1, vpisani pri vl. št. 497, k.o. B., s tem da sta od 18. 4. 2009 dalje na skrajno levem parkirišču, gledano s smeri stanovanjske hiše P. 47, B., ob leseni ograji, ki meji s P. c., izmenično parkirali osebni vozili Ford Focus in Renault R5 na parkirno mesto, ki ga vseskozi uporablja tožnica. Nadalje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala, da vzpostavita prejšnje stanje, s tem da odstranita vsakršna vozila, zlasti pa osebni vozili Ford Focus in Renault R5 iz skrajno levega parkirnega mesta, gledano s smeri stanovanjske hiše P. 47, B., ob leseni ograji, ki meji s P. c., na severnem delu parc. št. 101 in parc. št. 102/1, vpisane pri vl. št. 497, k.o. B., in tožnici omogočiti parkiranje na tem parkirnem mestu, vse v roku 8 dni. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženca v bodoče vzdržita takšnih in podobnih motitvenih dejanj. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna povrniti tožencema njune pravdne stroške v znesku 1.165,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo spremeni izpodbijani sklep tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Dokazna ocena o prepozno vloženi tožbi ni pravilna in zakonita. Toženca v svoji trditveni podlagi nista prerekala prepoznega tožbenega zahtevka, niti nista zatrjevala, da bi do motenja posesti prišlo vsaj mesec dni pred 18. 4. 2009. Taka trditev je bila podana šele po prvem naroku. Za zatrjevano motilno ravnanje dne 18. 4. 2009 je tožnica pravočasno vložila tožbo. Motenje posesti tega dne izkazujejo tudi fotografije. Izpoved priče M. M. v delu, ko je navajal, da naj bi se problemi s parkiranjem začeli en mesec pred posredovanjem policije, je sodišče nepravilno interpretiralo. Ista priča je izpovedala, da je do 18. 4. 2009 tožnica lahko parkirala. Sodišče pa ni opravilo dokazne ocene ostalih izvedenih dokazov, poleg tega pa izpovedbe priče o zaznavi problemov s parkiranjem ni razčistilo, zato je dokazna ocena v bistvenih delih pomanjkljiva in vpliva na njeno zakonitost. Podana je bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o zaslišanju strank in prič. Izjava tožencev podana po intervenciji policije dne 18. 4. 2009 logično izhaja, da za naprej zahtevajo uporabo lastniškega deleža s tem, da spreminja dotedanji režim uporabe parkirišč. Sodišče se ni opredelilo do vseh predlaganih dokazov, med njimi do Zapisnika o razgovoru z občanom z dne 5. 6. 2009, iz katerega izhaja, da je šele 18. 4. 2009 prvotoženka spraševala policiste, kaj naj naredi glede parkiranja. Da je tožnica parkirala na obravnavanem parkirnem mestu, so potrdile tudi priče B. L., R. V., I. R. in M. Z.. Sodišče bi moralo razjasniti, kaj je M. mislil z problemi s parkiranjem, saj to lahko predstavlja tudi težave pri izvajanju manevra parkiranja.

Na vročeno pritožbo sta toženca odgovorila in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožničinega moža M. M. ugotovilo, da so se motilna ravnanja (bočno parkiranje čez celo parkirišče) začela eden do dva meseca pred 18. 4. 2009, ko je posredovala policija in ko naj bi bilo storjeno prvo zatrjevano motilno ravnanje. Tožba je bila vložena 18. 5. 2009, kar pomeni prepozno. Rok, določen v 32. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), je prekluzivne in materialne narave, zato je sodišče na ta rok dolžno paziti po uradni dolžnosti (VSL sklep I Cp 2675/2010). Dejstvo, da toženca na prepozno vloženo tožbo nista opozorila do konca prvega naroka za glavno obravnavo, tako ne vpliva na pravilne zaključke sodišča. Res je, da je priča M. M. na zaslišanju sprva povedal, da sta toženca začela bočno parkirati, ko je prišla policija, a je v nadaljevanju izpovedbe pojasnil, da so se problemi s parkiranjem začeli en mesec pred tem. Ker je ostalo to dejstvo nerazjasnjeno, je bila priča ponovno vprašana, koliko časa se je parkiralo bočno čez celo parkirišče pred posredovanjem policije. Tudi pri ponovnem odgovoru je vztrajal, da en ali dva meseca pred posredovanjem policije. Tako je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je priča povedal zgolj to, da so se problemi začeli pred posredovanjem policije, saj je kasneje pojasnil, da je šlo za bočno parkiranje čez celo parkirišče, kar pa predstavlja motilno ravnanje. Na podlagi povedanega sodišče tudi ni iztrgalo izpovedbe priče iz konteksta.

Tekom postopka je tožnica izpovedala, da so se motilna ravnanja začela dne 18. 4. 2009. Sodišče prve stopnje se je do njene izpovedbe opredelilo, zato ni podana kršitev 14. (niti 15.) točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izjavo tožnice je presodilo kot neverodostojno, glede na to, da je njen mož izpovedal drugače. Iz izpovedb B. L., R. V., I. R. in M. Z. pa ne izhaja, kdaj natančno se je začelo motenje posesti. Nobena izmed omenjenih prič namreč ni prepričljivo izpovedala, da se je motenje začelo na dan, ko so prišli policisti. Sodišče se posledično glede izpovedb omenjenih prič ni bilo dolžno izrecno opredeljevati, saj niso izpovedale o odločilnih dejstvih niti v nasprotju z izpovedbo priče M. Predložene fotografije posnete na dan posredovanja policije ne dokazujejo, da je do motenja prišlo šele na tisti dan, saj niso označene z datumom, pa tudi sicer ne potrjujejo dogajanja pred dnem prihoda policije. Tudi Izjava po intervenciji policije z dne 18. 4. 2009, podana s strani prvotoženke (A21), ne dokazuje, da so se motilna ravnanja pričela tega dne, zato se sodišče do dokaza, ki za predmetni spor ni pravno odločilen, ni bilo dolžno opredeliti. Zapisnik o razgovoru z občanom (B7) tekom postopka ni bil predlagan kot dokaz s strani tožnice, niti se ta na njega ni sklicevala, posledično pa se ne more nanj sklicevati šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz omenjenega zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi se motilna ravnanja začela šele 18. 4. 2009, kot poskuša prikazati tožnica.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi toženca sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo nista v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).