Jedro

Drugih olajševalnih okoliščin, ki jih pritožba tudi posebej ne izpostavlja, pa sodišče ni našlo, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot je natančno pojasnilo v točki 14) izpodbijane sodbe, ob upoštevanju prej navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin za vsako izmed kaznivih dejanj obtožencu določilo primerno in ustrezno kazen in povsem utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za uporabo omilitvenih določil, saj je ugotovilo, da vse ugotovljene olajševalne okoliščine nimajo značaja posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek drugačne kazenske sankcije od predlaganih oziroma nižjih posamičnih in nižje enotne zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo obtoženca za krivega storitve treh kaznivih dejanj in sicer po točko I./1) kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, pod točko I./2) kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 296 KZ-1 in pod točko I./3) kaznivega dejanja preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po tretjem v zvezi s drugim in prvim odstavkom člena 299 KZ-1. Za vsako izmed navedenih kaznivih dejanja je obtožencu določilo zaporne kazni in sicer za kaznivo dejanje po točko I./1) tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./2) štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./3) pa eno leto zapora, nato pa mu je na podlagi določil o steku izreklo enotno zaporno kazen v trajanju 1 (enega) leta in 5 (pet) mesecev zapora, v katero je vštelo tudi čas pridržanja in čas, prestan v priporu od 13. 3. 2021 pa do 1. 10. 2021 (torej 202 dni, kar predstavlja 404 ure). Nato pa je odločilo, da se na podlagi osmega in enajstega odstavka člena 86 KZ-1 izrečena kazen zapora izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora opravi 1020 (tisoč dvajset) ur dela v splošno korist, oziroma z upoštevanjem časa, prestanega v pridržanju in v priporu 616 (šeststo šestnajst) ur dela v splošno korist, ki jih mora obtoženec mora opraviti v obdobju največ dveh let, šteto od izvršljivosti sodbe dalje.

Istočasno je obtožencu določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki ga opravlja svetovalec pri Probacijski enoti v Celju, ki tudi izvaja in izvršuje delo v splošno korist in obtoženca tudi pripravi na tovrstno aktivnost, obtoženec pa je bil ob tem tudi opozorjen v skladu z določbo enajstega odstavka člena 86 KZ-1 za primer, če v celoti oziroma deloma ne bo izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist oziroma ne bo upošteval in izpolnjeval navodil v okviru varstvenega nadzorstva oziroma ali se bo izmikal stiku s svetovalcem ali kako drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist. Istočasno pa je sodišče v točki II.) še odločilo, da se tam navedene štiri pogojne obsodbe različnih okrajnih sodišč v RS ne prekličejo, obtoženca pa je tudi oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti pa je obremenilo proračun.

2. Taki odločitvi obtoženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku, ki sodbo sodišča prve stopnje napada zaradi odločbe o kazenski sankciji po prvem odstavku člena 374 ZKP ter predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se izpodbijana sodba spremeni in se obtoženca oprosti obtožbe oziroma se mu izrečejo nižje kazni za vsako izmed storjenih kaznivih dejanj in nižjo enotno kazen, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Obtoženčev zagovornik je v vloženi pritožbi, sklicujoč se na določbo prvega odstavka člena 378 ZKP predlagal, da se ga o seji pritožbenega senata obvesti. Pritožbeno sodišče je javno sejo pritožbenega senata razpisalo za dne 1. 4. 2022, ki se jo je udeležil samo obtoženčev zagovornik, kljub izkazanemu obvestilu pa na sejo nista pristopila višji državni tožilec in obtoženec, ki sta bila o seji pravilno obveščena, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka člena 378 ZKP opravilo javno sejo v odsotnosti obtoženca in višjega državnega tožilca ter v prisotnosti obtoženčevega zagovornika, ki tudi ni imel pomislekov, da se javna seja opravi v obtoženčevi odsotnosti.

5. Pritožba je neutemeljena.

6. Zagovornik v vloženi pritožbi, sklicujoč se na določbe člena 285.č ZKP in na podlagi določbe člena 50 KZ-1 izpostavlja, da sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati, oziroma, če ugotovi obstoj posebnih olajševalnih okoliščin, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. V nadaljevanju povzema olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je prvo sodišče že upoštevalo pri določitvi posameznih zapornih kazni in pri izreku enotne kazni, in meni, da prvo sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh tako ugotovljenih olajševalnih okoliščin in da je zgolj sledilo predlogu tožilstva pri izreku določenih in enotne zaporne kazni. Zato po njegovem prepričanju ni pravilno odmerilo niti določenih, niti izrečene zaporne kazni, pri čemer kot ključno izpostavlja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, (-) da je obtoženec dejanja priznal in s tem bistveno skrajšal predmetni postopek, (-) da je storjena dejanja odkrito obžaloval in (-) se tudi upravičil oškodovancem in (-) da je poslej odločen, da si uredi življenje drugače, obrne nov list v svojem življenju in pusti preteklost za seboj, kar kaže na to, da ima obtoženec resničen namen zaživeti drugače. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je obtoženec še zelo mlad, da ima pred seboj še celo življenje in da se bo ta zaporna kazen sicer izvršila z delom v splošno korist, zaradi česar pa obtoženec tudi v daljšem časovnem obdobju (največ dveh let) ne bo mogel hoditi v drugo službo in pridobivati dohodkov, niti ne bo mogel nadaljevati z izobraževanjem, ker zato ne bo imel časa, saj mu je sodišče odmerilo prevelik obseg ur, ki jih bo moral opraviti z delom v splošno korist. Meni, da bi bila pravična in primerna kazen za obtoženca, za storjeno kaznivo dejanje pod točko I./1) en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./2) treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I./3) pa kazen šest mesecev zapora, po prepričanju pritožbe pa bi bila primerna in ustrezna ter pravična tudi enotno izrečena zaporna kazen v trajanju osmih mesecev zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist. 7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče v tej zadevi 1. 10. 2021 razpisalo predobravnavni narok in ga tudi opravilo, na tem naroku je obtoženec izjavil, da storitev vseh treh očitanih kaznivih dejanj, ki so navedena v obtožnem aktu z dne 8. 6. 2021 priznava, zato je sodišče takoj zatem opravilo tudi javni narok za izrek kazenske sankcije. V nadaljevanju je v izpodbijani sodbi povzelo predlog višje državne tožilke, ki je ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin za primer priznanja krivde obtožencu za vsa tri kazniva dejanja ob upoštevanju določil o steku izrek enotne kazni enega leta in pet mesecev zapora, ki naj se po vštetju pripora izvrši z delom v splošno korist, pri čemer pa je za prvo očitano kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 predlagala določitev tri-mesečne zaporne kazni, za drugo očitano kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 296 KZ-1 štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje preprečitev uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in s prvim odstavkom člena 299 KZ-1 pa eno leto zapora.

Prvo sodišče je v nadaljevanju zavrnilo predlog obrambe za uporabo omilitvenih določil in posebej izpostavilo, da je bil obtoženec, še preden je krivdo priznal, seznanjen z vrsto in višino kazni, ki je bil predlagan s strani višje državne tožilke in tudi z maksimalno višino enotne kazni, nato pa je v skladu z načelom individualizacije kazenskega sankcioniranja, ki ga mora sodišče upoštevati v vsakem posameznem primeru glede odmere kazni s prepričljivimi razlogi, sklicujoč se na splošna pravila za odmero kazni iz določb člena 49 KZ-1 presodilo, da je predlog državne tožilke za določitev posamičnih zapornih kazni in glede izreka enotne kazni utemeljen in da je ustrezen vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam. Kot obteževalne okoliščine je upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost za raznovrstna kazniva dejanja, kar je posebej razčlenilo v točki 12) izpodbijane sodbe in sicer, da je kazniva dejanja storil znotraj preizkusnih dob po treh pogojnih obsodbah, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da pred tem izrečene kazenske sankcije obtoženca niso odvrnile od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, zagotovo pa ima prvo sodišče prav, da ni mogoče prezreti, da je obtoženec v razmeroma kratkem časovnem obdobju (30 minut) izvršil več kaznivih dejanj z elementi nasilja, za katera so predpisana relativno visoke zaporne kazni, dve od teh kaznivih dejanj je izvršil skupaj s sostorilci na javnih krajih, v prisotnosti množice ljudi, sredi belega dne in v strnjenem naselju, eno kaznivo dejanje tudi proti uradni osebi (policistu) in predvsem proti fizično šibkejšim oškodovancem, ki s svojim ravnanjem niso z ničemer izzvali njegovega ravnanja, kar je vse prvo sodišče povsem utemeljeno prepričalo v obstoj obtoženčeve objestnosti in velike zavržnosti njegovih ravnanj, ko se je po izvršitvi prvega kaznivega dejanja celo vrnil na kraj in nadaljeval s protipravnimi kaznivimi dejanji proti drugim oškodovancem, od česar ga ni odvrnilo niti dejstvo, da je bila v dejanju pod točko I./1) udeležena komaj 9-letna deklica, ki je bila skupaj z materjo deležna njegovih groženj. Vse navedene okoliščine, ki jih pritožba skopo povzema pa so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče utrdile v prepričanju, da je obtoženec v vseh treh kaznivih dejanj pokazal svoj negativen odnos, ki se je izražal v agresiji, predrznosti, vztrajnosti in nekritičnosti ter brutalnosti, kar zagotovo ni v skladu s civilizacijskimi normami. Na drugi strani pa prvo sodišče tudi ni prezrlo, kar pravilno opozarja tudi pritožba, da je obtoženec vsa tri očitana kazniva dejanja priznal in s tem tudi zavestno prispeval k hitrejšemu zaključku zadeve, da je sicer pred sodiščem prve stopnje storjena kazniva dejanja obžaloval in do neke mere na načelni ravni izkazal kritičen odnos do svoje kriminalne preteklosti in izrazil tudi namero, da se bo zaposlil, uredil življenje na novo, brez negativnega odnosa do okolja v katerem živi. Prav tako pa prvo sodišče, kot zopet izpostavlja pritožba tudi ni prezrlo, da je tretje kaznivo dejanje sicer ostalo pri poskusu, kot tudi, da je obtoženec v času izvršitve kaznivih dejanj bil star komaj 20 let in da iz tega razloga ni mogoče izključiti tudi mladostniške naivnosti, nepremišljenosti in brezbrižnosti. Drugih olajševalnih okoliščin, ki jih pritožba tudi posebej ne izpostavlja, pa sodišče ni našlo, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako, kot je natančno pojasnilo v točki 14) izpodbijane sodbe, ob upoštevanju prej navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin za vsako izmed kaznivih dejanj obtožencu določilo primerno in ustrezno kazen in povsem utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za uporabo omilitvenih določil, saj je ugotovilo, da vse ugotovljene olajševalne okoliščine nimajo značaja posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek drugačne kazenske sankcije od predlaganih oziroma nižjih posamičnih in nižje enotne zaporne kazni.

8. Da je prvo sodišče v zadostni meri upoštevalo obtoženčevo izraženo namero o spremembi svojega načina življenja v bodoče ter obžalovanje, ter njegovo mladostniško nepremišljenost, pa izhaja tudi iz odločitve, da se izrečena enotna zapora kazen nadomesti z delom v splošno korist, kar je ob upoštevanju, da je obtoženec sedaj star 21 let in da je izkazal namero, da se zaposli in nadaljuje s šolanjem, tudi ustrezno utemeljilo ter ob upoštevanju časa, prestanega v pridržanju in v priporu (202 dni) odločilo, da je obtoženec dolžan opraviti še 616 ur dela v splošno korist v obdobju največ dveh let, kar je tudi skrajni rok. Zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bo imel obtoženec zaradi tolikšnega obsega dela, ki ga mora opraviti v splošno korist, premalo časa za izobraževanje in opravljanje dela, kajti obtoženec se mora zavedati, da mu prvo sodišče z odločitvijo, ki izhaja iz izpodbijane sodbe ni preklicalo štirih pogojnih obsodb iz preteklih obdobij in da je sprejelo predlog obrambe in državne tožilke, da se v skladu z določbami osmega in enajstega odstavka člena 86 KZ-1 obtožencu prav zaradi njegovega zatrjevanja o spremenjenem načinu in načrtih življenja v bodoče, dovoli, da opravi namesto prestajanja zaporne kazni delo v splošno korist v višini 616 ur. V nobenem primeru pa, kot to terja pritožba, v obravnavanem primeru tako, kot je že ustrezno pojasnilo prvo sodišče (točka 11) v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o obstoju posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek drugačne kazenske sankcije od predlaganih oziroma nižjih od posamičnih in nižje od enotne kazni zapora, kot to sicer predlaga pritožba, česar pa ustrezno tudi ne utemelji.

9. Glede na povedano je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev v izpodbijani sodbi glede določenih zapornih kazni za vsako posamično kaznivo dejanje tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in izrek enotne zaporne kazni v trajanju enega leta in pet mesecev zapora, ob upoštevanju, da se obtožencu niso preklicale v točki II.) izreka navedene pogojne obsodbe, v skladu z načelom individualizacije kazenskega sankcioniranja povsem ustrezne in primerne kazni, v odmeri katerih so se ustrezno odrazile tudi po sodišču prve stopnje ugotovljene vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih pritožba povzema v točki 3) svojih pritožbenih navedb. Zaradi navedenega je pritožbeni očitek o prestrogi odmeri kazni za posamična kazniva dejanja in posledično izrek enotne kazni prestrog, neutemeljen, zaradi česar poseg v določene in izrečeno enotno zaporno kazen ter posledično v odmero dela v splošno korist, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe po pritožbenem sodišču ni potreben. Ker je zaradi navedenega pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljena, jo je bilo potrebno zavrniti (določba člena 391 ZKP) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (določba prvega odstavka člena 383 ZKP).

10. Že sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, kar je utemeljilo s tem, da je obtoženec brez zaposlitve, brez premoženja in da mu je za zastopanje v tem postopku bila dodeljena tudi brezplačna pravna pomoč. Iz istih razlogov je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo.