Jedro

Tožnici je lečeči zdravnik odobril bolniški stalež, zato ji za to obdobje ni mogoče očitati neupravičenih izostankov. Drugačna odločitev zdravniških komisij I. in II.stopnje, da je tožnica do bolniškega staleža upravičena le za del vtoževanega obdobja, je bila v socialnem sporu spremenjena in je sodišče tožnici priznalo bolniški stalež za celotno obdobje, za katerega se očitajo neupravičeni izostanki. Čeprav je bila sodna odločba v socialnem sporu izdana šele po končanem disciplinskem postopku, odločitev zdravniške komisije I. in II. stopnje ne more iti v njeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 6.6.1994 in sklep zavoda tožene stranke z dne 29.6.1994 tako, da je tožnico spoznalo za odgovorno neopravičenega izostanka z dela dne 29.4.1994 in s tem hujše kršitve po 3. tč. 25. čl. pravilnika tožene stranke ter ji je izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljala vse do prenehanja delovnega razmerja, ter izplačati prikrajšanje pri plači, ki do 31.5.2000 skupaj znaša 2.167.594,00 SIT, po predhodnem odvodu prispevkov in davkov pristojnim službam in zavodom od bruto zneska 3.065.844,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe, tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti tudi vsa nadaljnja prikrajšanja s pripadki, dokler ta prikrajšanja trajajo, z vsemi ostalimi pravicami iz delovnega razmerja, v 8 dneh. Višji zahtevek tožnice je zavrnilo, sklenilo pa tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 127.528,50 SIT, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče izhajalo iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. Ps 1601/96 o tem, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo od 7. do 28.4.1994. V tej sodbi je bila ugotovljena napaka lečeče zdravnice, ki ni natančno evidentirala datuma staleža, tako kot sta ga opredelili zdravniška komisija I. in II. stopnje. Pred uvedbo disciplinskega postopka in pred izrekom disciplinskega ukrepa je tožena stranka večkrat preverjala dejansko stanje pri lečeči zdravnici in ZK I. in II. stopnje. Vsakič ji je bilo zagotovljeno, da tožnica nima bolniškega staleža, da je bilo tožnici pojasnjeno, da ji stalež ni odobren in da je izostala z dela brez opravičenega razloga. Disciplinski ukrep je bil izrečen in primeren glede na težo storitve kršitve, zaradi česar administrativno spremenjen bolniški stalež po preteku 6 mesecev ne more spremeniti zakonite odločitve disciplinske komisije. Tožnica ima pravico od pristojnih organov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zahtevati odškodnino, v kolikor bi uspela dokazati, da je bilo ravnanje zdravnikov nezakonito. Na obravnavi 19.1.2001 je sama izpovedala, da ji je lečeča zdravnica predlagala, naj vzame delovno knjižico, saj po tolikšnih neopravičenih izostankih ne bo mogla več delati. S tem je prvič povedala, kaj se je v času staleža dejansko dogajalo, njene izpovedi v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem pa niso bile resnične, čeprav je sodba verjela prav tožnici in izhajala iz tega, da je bila pač prepričana, da je v bolniškem staležu. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe utemeljeno oprlo na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. Ps 1601/96, z dne 17.4.1998, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr.št. Psp 161/98, z dne 17.10.1999. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da je bila tožnica (ki je v zadevi Ps 1601/96 nastopala kot stranska intervenientka) začasno nezmožna za delo od 7. do 28.4.1994. Takšna odločitev sodišča je temeljila na izpovedi tožničine lečeče zdravnice, da ji je 7. oz. 8.4.1994 odobrila bolniški stalež do odločitve konzilija, saj je pričakovala, da bo ta konzilij tožnici odobril bolniški stalež do pregleda pri njej. Zdravniška komisija je sicer odločala 22.4. in ponovno 26.4.1994, vendar je bila tožnica s strani lečeče zdravnice seznanjena z mnenjem ZK I. stopnje šele 28.4.1994. V bolniškem staležu je bila torej na podlagi odločitve osebnega zdravnika, drugačna ocena ZK I. stopnje pa ne more iti v njeno škodo. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno štelo, da ni bistveno, če je bil disciplinski postopek končan še pred odločanjem sodišča o začasni nezmožnosti tožnice, temveč je pomembno, da je tožnica svoj izostanek opravičila. Zato ne more biti govora o njeni neopravičeni odsotnosti z dela od 7. do 28.4.1994. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje in zavrača nasprotne pritožbene navedbe. Pri tem pa tudi dodaja, da že iz ugovora tožnice zoper prvostopenjsko odločbo disciplinske komisije tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja izhaja njeno nestrinjanje tudi z odločitvijo po vsebini. Tožnica se v tem ugovoru sklicuje na to, da ji je dne 8.4.1994 ob ponovnem obisku pri dr. A. le-ta zagotovila, da ima od tega dne dalje odprt bolniški stalež, da naj gre domov ležat, 11.4.1994 pa ji je ista zdravnica zagotovila, da je že sama obvestila tudi toženo stranko in da tožnici sami ni potrebno javljati odobrenega bolniškega staleža. Tožnica se je torej že v ugovoru sklicevala na napačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njenim neupravičenim izostankom s strani disciplinske komisije tožene stranke, torej je glede na izrecno ugotovitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, da je bila začasno nezmožna za delo od 7. do 28.4.1994, mogoče zaključiti, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejstev, ki služijo kot podlaga odločitve o prenehanju delovnega razmerja. S tem v zvezi tudi niso točne pritožbene navedbe, naj bi tožnica šele na obravnavi 19.1.2001 izpovedala, da ji je lečeča zdravnica predlagala, naj vzame delovno knjižico (in s tem prvič povedala, kaj se je v času staleža dejansko dogajalo). Tožnica namreč na obravnavi dne 19.1.2001 ni izpovedala ničesar, saj ni bila zaslišana kot stranka, temveč je le navedla, da ji zdravnica ni rekla, da mora takoj na delo, temveč naj vzame delovno knjižico, ali pa na dopust. Ta navedba pa ne predstavlja novosti v postopku, še manj novosti, ki bi kakor koli lahko vplivala na drugačno odločitev. Tožnica je namreč že v ugovoru zoper prvostopenjsko odločbo jasno navedla, da jo je dne 28.4.1994 dr. A. sprejela in ji potem na podlagi izvida in mnenja ZK dejala, da naj vzame "kar delavsko knjižico ali pa naj da dopust".

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni ugotovilo razlogov za razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer ugotavlja, da tožena stranka niti ne izpodbija sodbe glede zneskov nadomestila plače, ki so bili prisojeni tožnici. Prav tako pa tudi iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka. Zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.