Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v III. točki izreka, tako, da se v tem delu v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati prikrajšanje pri plači v znesku 5.962,21 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov pristojnim zavodom izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od spodaj določenih zapadlosti mesečnih neto zneskov, izračunanih od naslednjih bruto zneskov do plačila, in sicer: bruto zneski datumi zapadlosti 32,21 EUR 19. 11. 2011 75,77 EUR 19. 12. 2011 571,80 EUR 19. 1. 2012 62,73 EUR 19. 2. 2012 2,78 EUR 19. 3. 2012 7,23 EUR 19. 4. 2012 12,42 EUR 19. 5. 2012 6,60 EUR 19. 6. 2012 100,24 EUR 19. 7. 2012 95,58 EUR 19. 8. 2012 102,40 EUR 19. 9. 2012 95,34 EUR 19. 10. 2012 101,07 EUR 19. 11. 2012 92,53 EUR 19. 12. 2012 399,73 EUR 19. 1. 2013 228,90 EUR 19. 2. 2013 110,26 EUR 19. 3. 2013 110,02 EUR 19. 4. 2013 111,18 EUR 19. 5. 2013 143,55 EUR 19. 6. 2013 787,81 EUR 19. 7. 2013 155,19 EUR 19. 8. 2013 96,84 EUR 19. 9. 2013 94,42 EUR 19. 10. 2013 29,60 EUR 19. 11. 2013 69,52 EUR 19. 12. 2013 32,87 EUR 19. 1. 2014 2,86 EUR 19. 2. 2014 68,83 EUR 19. 3. 2014 28,56 EUR 19. 4. 2014 9,48 EUR 19. 5. 2014 8,66 EUR 19. 6. 2014 162,63 EUR 19. 8. 2014 26,35 EUR 19. 9. 2014 39,20 EUR 19. 11. 2014 37,78 EUR 19. 12. 2014 63,65 EUR 19. 1. 2015 58,33 EUR 19. 2. 2015 132,27 EUR 19. 3. 2015 60,51 EUR 19. 4. 2015 54,10 EUR 19. 5. 2015 97,34 EUR 19. 6. 2015 239,88 EUR 19. 7. 2015 142,34 EUR 19. 8. 2015 83,93 EUR 19. 9. 2015 80,25 EUR 19. 10. 2015 101,94 EUR 19. 11. 2015 141,91 EUR 19. 12. 2015 50,64 EUR 19. 1. 2016 16,02 EUR 19. 2. 2016 117,60 EUR 19. 3. 2016 55,12 EUR 19. 4. 2016 49,41 EUR 19. 5. 2016 304,03 EUR 19. 6. 2016 vse v osmih dneh, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2016 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v osmih dneh tožniku obračuna prikrajšanje pri plači v znesku 5.962,21 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in prispevke, tožniku pa plača neto znesek 3.843,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, navedenih v izreku sodbe, od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v osmih dneh tožniku izplača premalo izplačan regres za prehrano (pravilno: stroške za prehrano med delom) v znesku 441,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, navedenih v izreku sodbe, od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.605,20 EUR, po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevkom v II. točki izreka ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišče prve stopnje, da tožnik ni bil varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot sindikalni zaupnik. V konkretnem primeru odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 207/2014, VIII Ips 41/2016 ne prideta v poštev, ker Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo, ki zavezuje toženo stranko, ne določa pogojev za varstvo sindikalnih zaupnikov oziroma ne predvideva sklenitve posebnega dogovora glede varstva sindikalnih zaupnikov. Tožniku kot sindikalnemu zaupniku je torej zagotovljeno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi že na podlagi samega zakona. Iz 207. člena ZDR-1 izhaja zgolj možnost in ne obveznost, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma v dogovoru. Iz te določbe tako ne izhaja obveza po ureditvi vprašanja varstva sindikalnih zaupnikov, prav tako tudi ne, da v primeru opustitve določitve kriterijev za varstvo noben sindikalni zaupnik ne bi imel zagotovljenega varstva. Odklonitve varstva tožniku tudi ne more upravičevati dejstvo, da je pri toženi stranki zaposlenih le osem delavcev, saj imajo delodajalci postavljene sindikalne zaupnike tudi, kadar ni zaposlenih 20 delavcev. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za denarno povračilo in reparacijo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije tožene stranke. Ti zahtevki namreč predstavljajo terjatve iz pogodbe o zaposlitvi in zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato so lahko usmerjeni le zoper tistega, ki je povzročil nedopustne posledice. To pa je tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v I., III., IV. točki izreka, smiselno pa tudi zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevke zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta obstoj premoženja in neko ekonomsko nadomestilo nedvomno potrebna pogoja pri prenosu gospodarske enote. Tožena stranka s tem, ko je zaradi sporazuma o odpovedi Pogodbe o vzdrževanju in upravljanju večnamenske dvorane A. prenehala opravljati storitveno dejavnost, ni prenesla nobenega premoženja, ki bi ga sama obvladovala, saj odločitev o prenehanju te pogodbe ni bila odvisna od njene volje, ampak od volje Občine A.. Tako ni mogoče trditi, da bi tožena stranka z odpovedjo te pogodbe prenesla podjetje v smislu 75. člena ZDR-1, saj dejavnosti upravljanja večnamenske dvorane ni na nikogar prenesla, ampak jo je le prenehala opravljati za svojo stranko. O prenosu podjetja bi bilo mogoče govoriti, če bi prišlo do spremembe lastništva dvorane ali če bi prišlo do prenosa pogodbe na novega izvajalca. Če se je torej Občina A. odločila, da upravljanja dvorane ne bo več zagotavljala s pomočjo tožene stranke, ampak sama, gre obligacijskopravno za običajno odpoved (podjemne) pogodbe, ki nima nobene povezave s prenosom podjetja in ki tudi ni odvisna od volje tožene stranke. Vsekakor pa toženi stranki tudi v tem primeru ni mogoče odreči pravice in možnosti, da svoj notranji delovni proces prilagodi novim ekonomskim okoliščinam in dejstvom. Tudi samo dejstvo, da Občina A. za upravljanje dvorane ni določila novega upravljavca in da ta dela zdaj opravlja sama, nikakor ne dokazuje, da bi bilo odpoved pogodbe mogoče enačiti s prenosom podjetja. V zvezi z odločitvijo o prikrajšanju pri plači navaja, da sta pravdni stranki veljavnost ZUJF in ZSPJS, čeprav tožene stranke ta dva zakona nista neposredno zavezovala, prevzela s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izrecnega pogodbenega določila se je namreč tožnikova plača usklajevala z vsakokrat veljavno plačno lestvico. Taka pogodbena ureditev je v dispoziciji strank. Tožnik je z njo prevzel tveganje, da se mu plača zniža, če tako določi zakonodajalec. Zato ni odločilno, ali je toženo stranko mogoče šteti kot del javnega sektorja. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno prisodilo neplačano nadurno delo. Iz izpovedi tožnika in priče B.B. izhaja, da je tožnik vse opravljene nadure koristil v obliki prostih delovnih dni, za katere je prejel plačilo, kot da bi delal. B.B. pa je tudi izpovedal, da je tožnik kot dela proste dni lahko koristil za 30 % več ur, kot je dejansko sam navedel nadurnega dela v svoji evidenci, kar pomeni, da ni v ničemer prikrajšan. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe stranki sta podali odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev izpodbijane sodbe v delu, v katerem jo nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi tožene stranke uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa deloma, v odločitvi o zahtevku za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači, zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 27. 7. 2016, ter utemeljenost zahtevka za obračun in plačilo prikrajšanja pri plači oziroma zahtevka za povračilo stroškov prehrane med delom za čas od junija 2012 do vključno septembra 2013. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu upravnik dvoran VI, sprva na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 10. 2011 in z dne 5. 10. 2012, nato pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10. 10. 2013. Tožniku je bila zadnja pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, saj je upravljanje poslovne stavbe - večnamenske dvorane A. (za kar je bilo sistemizirano tožnikovo delovno mesto) prevzela Občina A. sama kot lastnik te dvorane, dejavnosti upravljanja drugih dvoran pa tožena stranka ne izvaja. Dne 27. 7. 2016 je tožena stranka sprejela tudi sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta.

9. V skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. Rs, št. 21/13 in nasl.) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ta pa mora biti takšne narave, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

10. Tožnik je kot razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajal (poleg še drugih razlogov), da je prišlo zaradi prenosa dejavnosti upravljanja Dvorane A. (in s tem celotne dejavnosti upravljanja večnamenskih dvoran - tožena stranka je namreč upravljala le Dvorano A., kot izhaja iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi) od tožene stranke na Občino A. do spremembe tožnikovega delodajalca v skladu s 75. členom ZDR-1. To pa v skladu z 8. alinejo 90. člena ZDR-1 predstavlja neutemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikovim navedbam sledilo in ob upoštevanju nespornega dejstva med strankama, da je Občina A. od tožene stranke prevzela upravljanje Dvorane A. kot storitvene dejavnosti, ki jo je kot edini delavec pri toženi stranki izvajal tožnik, zaključilo, da je prišlo do prenosa gospodarske enote s svojo identiteto. To pa daje podlago za uporabo določbe o spremembi delodajalca iz 75. člena ZDR-1, na podlagi katere po samem zakonu preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika.

11. Tožena stranka se v pritožbi z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Pri tem navaja, da dejavnosti upravljanja dvorane ni na nikogar prenesla, ampak jo je le prenehala opravljati, da se lastništvo dvorane ni spremenilo in da prenehanje opravljanja te dejavnosti ni bilo odvisno od njene volje.

12. Dejavnost upravljanja Dvorane A., ki jo je za Občino A. kot lastnika izvajala tožena stranka, je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, storitvena dejavnost, kar pomeni, da se je izvajala brez pomembnega premoženja. To pomeni, da prenos te dejavnosti ni odvisen od prenosa premoženja, ampak je bistvenega pomena vprašanje prenosa delovne sile. Vsa dela, povezana z upravljanjem Dvorane A., je neposredno za toženo stranko kot edini delavec opravljal tožnik. Zato je z vidika prenosa te dejavnosti in s tem tudi prenosa dela podjetja kot gospodarske entitete ključno le tožnikovo delo. Tožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno navaja, da ne gre za prenos dela podjetja, ker ni prišlo do spremembe lastništva Dvorane A..

13. Med strankama ni bilo sporno, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, da je dejavnost upravljanja Dvorane A. od tožene stranke prevzela Občina A. sama. To izhaja tudi iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A4, B6) in iz Sporazuma o razveljavitvi Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja 25. 7. 2016 (B4). Ob takšni dejanski ugotovitvi sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo argumentu tožene stranke, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da je tožena stranka zgolj prenehala z izvajanjem dejavnosti upravljanja navedene dvorane za Občino A. in da s tem ta dejavnost (in hkrati tudi celotna dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran) ni prešla na drugo pravno osebo, konkretno na Občino A.. Na pravilnost tega zaključka kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka dejavnost upravljanja Dvorane A. in s tem celotno dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran prevzela ravno od Občine A., kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi s strani tožene stranke neprerekanih navedb tožnika in na podlagi podjemne pogodbe z dne 27. 1. 2011, sklenjene med tožnikom in Občino A. (A2).

14. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da prenos dejavnosti upravljanja dvoran ni bil odvisen od njene volje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do spremembe v izvajalcu upravljanja Dvorane A. prišlo tudi po volji tožene stranke, saj je slednja z Občino A. sklenila Sporazum o razveljavitvi Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja 25. 7. 2016. 15. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi tega, ker je na drugo pravno osebo prešla dejavnost upravljanja večnamenskih dvoran, konkretno Dvorane A., katere upravljanje je bilo neposredno delovno naloga tožnikovega delovnega mesta (iz tega razloga je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta - A4, B5). Ker sprememba delodajalca ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR-1), je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tem delu pravilno ugodilo. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga utemeljeno ugotovljena za nezakonito, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obstoju varstva tožnika kot sindikalnega zaupnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

16. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo reparacijski tožbeni zahtevek, tj. zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz delovnega razmerja izhajajo, ter zahtevek za obračun in plačilo denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da gre pri spremembi delodajalca na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 za prehod pravic in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika po zakonu samem, je logična posledica take ureditve spremembe delodajalca, da lahko delavec, ne glede na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku, ob izpolnjenih pogojih za spremembo delodajalca uveljavlja pravice iz svoje pogodbe o zaposlitvi le pri delodajalcu prevzemniku, na katerega so že prešle pravice in obveznosti iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi, ne pa več pri dotedanjem delodajalcu, to je delodajalcu prenosniku1. To velja za vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi za pravico do vrnitve na delo (reintegracijo) oziroma denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 (ki po vsebini predstavlja odškodnino namesto reintegracije) kot tudi za druge denarne in nedenarne pravice iz delovnega razmerja (reparacijo). Glede na navedeno je neutemeljena pritožba tožnika, v kateri ta navaja, da je sodišče prve stopnje navedene tožbene zahtevke nepravilno zavrnilo.

17. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zahtevka za obračun in plačilo prikrajšanja pri plačah pa tožena stranka v pritožbi navaja, da sta se pravdni stranki v pogodbah o zaposlitvi dogovorili za veljavnost oziroma uporabo določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.) in Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Tožnik je v okviru prikrajšanja pri plači (med drugim) uveljavljal tudi, da mu je tožena stranka pri obračunavanju plače upoštevala nižjo osnovno bruto plačo od tiste, dogovorjene s pogodbama o zaposlitvi za določen čas z dne 4. 10. 2011 in z dne 5. 10. 2012. Te navedbe je tožnik podal s pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2016 (list. št. 24), ki je bila toženi stranki vročena 17. 11. 2016. Tožena stranka je trditve o dogovoru o veljavnosti določb ZUJF in ZSPJS med strankama v pogodbah o zaposlitvi podala šele v pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2017 (hrbtna stran list. št. 68), tj. po prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2017. To pripravljalno vlogo je tožena stranka sicer podala v roku, ki ji ga je na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2017 dalo sodišče prve stopnje, vendar zgolj z namenom, da odgovori na pripravljalno vlogo tožnika z dne 10. 1. 2017. Ker pa tožnik v tej pripravljalni vlogi ni navedel nič novega v zvezi s prikrajšanjem pri plači, ki bi omogočalo toženi stranki, da navedbe o navedenem dogovoru v pogodbah o zaposlitvi poda šele tedaj, bi jih morala, da je ne bi doletel učinek prekluzije iz člena ZPP, podati že prej, in sicer najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje tako teh navedb pravilno ni upoštevalo in se do njih tudi ni bilo dolžno opredeljevati (zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali katera druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka). Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da te navedbe tudi sicer niso utemeljene. Pravdni stranki sta se namreč v pogodbah o zaposlitvi za določen čas dogovorili (v 4. točki oziroma 4. členu pogodbe), da osnovna plača delavca na navedenem delovnem mestu (upravnik dvoran VI - šifra ...) za pričakovane delovne rezultate in ob običajnih pogojih dela znaša 1.048,85 EUR (VI. tarifni razred), in sicer za osnovni plačni razred št. 21 in se vsakokrat usklajuje z veljavno plačno lestvico. Iz citiranega določila pa ne izhaja, da bi se pogodbeni stranki konkretno sklicevali na plačno lestvico oziroma sistem plač v javnem sektorju, še manj, da bi se konkretno sklicevali na določbe ZUJF oziroma ZSPJS2. Zato tožena stranka tudi po vsebini s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

18. Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper ugotovitve sodišča prve stopnje o nadurnem delu tožnika. V skladu s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 oziroma prej veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki sta veljala v vtoževanem obdobju, pripadajo delavcu dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo. Višina tega dodatka se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (drugi odstavek istega člena). V skladu s prvim odstavkom v zvezi s tretjim odstavkom 39. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/08 in nasl.) delavcu pripada dodatek za nadurno delo v višini 30 % osnovne plače delavca za polni delovni čas oziroma ustrezne urne postavke. Tožnik je v postopku predložil lastno evidenco delovnega časa (A30), ki jo je vodil po navodilu tožene stranke (kot izhaja iz njegove izpovedi in izpovedi B.B.) ter izračune mesečnih prikrajšanj pri plačah (A17, A18). Navedel je, da je pri izračunih prikrajšanj upošteval tako nadure, ki jih je koristil, kot tudi tiste, ki jih je že dobil plačane. Pojasnil je, da je izračun prikrajšanja narejen po 30 % postavki, če je ure nadurnega dela koristil, in po 130 % postavki, če jih ni. Glede na to, da tožena stranka tožnikovim izračunom ni argumentirano nasprotovala, svojih izračunov prikrajšanja pa ni predložila, je sodišče prve stopnje tožnikovim izračunom pravilno v celoti sledilo. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno izpostavlja izpoved tožnika in B.B. o tem, da je tožnik opravljene nadure koristil v obliki prostih dni, zanje pa prejel plačilo, kot da bi delal. Vsebina teh izpovedi je namreč skladna z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, saj je v tem primeru tožniku na podlagi njegovega izračuna prisodilo le dodatek za nadurno delo, ne pa tudi plačila za redno delo. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi B.B. izpovedal, da "je tožnik kot dela proste dni lahko koristil za 30 % več ur, kot pa je dejansko sam navedel nadurnega dela v svoji evidenci", saj navedena priča tega ni izpovedala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 2. 3. 2017 (list. št. 61 in 62) je namreč razvidno, da je navedeni glede plačila za nadurno delo izpovedal le, da je tožnik viške ur lahko koristil in da je nadure dobil plačane, in sicer tako, da je dobil plačilo za redno delo tudi za čas, ko ga na delu zaradi koriščenja nadurnega dela ni bilo. Na primeru za junij 2014 je še izrazil nasprotovanje temu, da bi tožnik dobil dvakratno plačilo za isto delo. Ker pa je tožnik v zvezi s tem pojasnil, da je pri pripravi izračuna upošteval, da je določene nadure koristil, na način, da je v tem primeru zahteval le dodatek za nadurno delo v višini 30 %, ne pa tudi plačila za redno delo, je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s plačilom za nadurno delo v celoti pravilna.

19. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku od prikrajšanja pri plači v bruto znesku izplačati nominalni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih nominalnih mesečnih neto zneskov.

20. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.) v 144. členu določa tudi, da predstavlja osnovo za plačilo prispevkov plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Na določbe ZPIZ-2 o plačilu prispevkov (iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja) pa se sklicujejo tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.), Zakon o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.) in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP; Ur. l. RS, št. 97/01 in nasl.), ki predstavljajo pravno podlago za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo iz bruto dohodkov iz delovnega razmerja. Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je treba plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov, to je Zakon o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.), ZPIZ-2 in drugi zakoni, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost ter Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV; Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl.), čigar posamezne določbe, ki se nanašajo na prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so prenehale veljati z uveljavitvijo ZPIZ-2 (429. člen ZPIZ-2). To izhaja zlasti iz določb 2., 15., 37. in 41. člena ZDoh-2 ter 3. in 6. člena ZPSV. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku3. 21. Ker sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo in je tožniku prisodilo tudi neto znesek prikrajšanja pri plači v nominalni višini ter opredelilo mesečne neto zneske, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti, je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke (v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti) ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča. 22. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je namreč, da (v preostalem delu) niso podani niti s pritožbama uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

23. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je uspela le v sorazmerno majhnem delu, krijeta vsak svoje pritožbene stroške (prvi oziroma tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta pravdni stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2015 z dne 8. 9. 2015 in pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 383/2008 z dne 13. 11. 2008. 2 Te sicer za toženo stranko ne veljajo, saj javno podjetje ni del javnega sektorja (1. in 2. točka 2. člena ZSPJS), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. 3 Tako tudi pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 717/2013 z dne 13. 12. 2013, sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1455/2014 z dne 9. 9. 2015 in številnih drugih.