Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi bodoče bolečine, ki se bodo pri tožniku po mnenju izvedenca ob večjem obremenjevanju v poškodovanih regijah gotovo pojavljale tudi v prihodnosti.
Sodišče mora upoštevati možnosti nastanka težav v zvezi s prebavili, na katere opozarja izvedenec, ne glede na to, da v trenutku sojenja do njih še ni prišlo.
Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 11.619,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 20.819,80 EUR od 1.2.2007 do 24.7.2007 ter od zneska 11.619,80 EUR od 25.7.2007 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo.
2.a) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 727,48 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.
2.b) Tožena stranka je dolžna proračunu R Slovenije povrniti 336,27 EUR pripadlega dela izvedenine v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.
3. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 72,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15. dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 7.819,80 EUR, z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 16.819,80 EUR od 1.2.2007 do 24.7.2007 in od zneska 7.819,80 EUR od 25.7.2007 dalje do plačila, v 15. dneh pod izvršbo. Znesek, ki ga je dolžna plačati tožena stranka, skupaj z že plačanim zneskom 9.200,00 EUR predstavlja odškodnino in sicer odpade na škodo zaradi telesnih bolečin 6.000,00 EUR, za prestani strah 1.200,00 EUR in za škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000,00 EUR (skupaj za nematerialno škodo torej 15.200,00 EUR, ki je bila v nespornem delu v višini 9.200, EUR že plačana). Premoženjsko škodo predstavlja navadna škoda v znesku 400,00 EUR, stroški v zvezi z zdravljenjem 17,40 EUR in izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti za delo 1.202,40 EUR, skupaj v znesku 1.619,80 EUR. Višji tožbeni zahtevek je bil v 3. točki izreka zavrnjen. Glede na uspeh v pravdi je sodišče tožeči stranki v 2.a točki izreka naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 971,94 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu sodbe do plačila, v točki 2.b pa je toženi stranki naložilo plačilo pripadlega dela izvedenine v znesku 280,22 EUR proračunu R Slovenije z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.dne po prejemu sodbe do plačila.
Proti zavrnilnemu delu sodbe in posledično proti njenemu stroškovnemu delu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlaga, da se sodbo spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da se sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da višina prisojene odškodnine za nematerialno škodo, glede na izkazane hude telesne poškodbe, ki so razvidne iz zdravstvene dokumentacije, in njihove posledice, ki so po mnenju izvedenca pri tožniku povzročile trajno 20% invalidnost, ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob nesreči star komaj 26 let, ni pravična. Sodišče nekaterih delov izvedeniškega mnenja, za katerega navaja, da ga sprejema v celoti, ni upoštevalo, zato je glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti dejansko stanje napačno ugotovilo, glede telesnih bolečin pa brez primernega znanja zaključilo, da so bile zmanjšane zaradi jemanja zdravil. Tožnik navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo iz vseh naslovov prenizka. Meni, da je tožnik upravičen tudi do primerne odškodnine zaradi skaženosti, saj so mu po operaciji ostale večje in opazne brazgotine, zaradi katerih trpi, česar sodišče sploh ni upoštevalo. Prav tako ugovarja višini prisojene odškodnine za nastalo materialno škodo, saj naj bi bil njegov zahtevek v celoti izkazan in utemeljen, sodišče pa zavrnitve dela zahtevka ni prepričljivo obrazložilo. Poleg tega je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje tožnikove matere, ki naj bi izpovedala o težavah in problemih tožnika po nesreči. Pritožba je delno utemeljena.
Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) glede povrnitve nepremoženjske škode v 179. členu določa, da oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pripada pravična denarna odškodnina, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečine in strahu ter njihovo trajanje. Višina denarne odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Glede povrnitve premoženjske škode v primeru telesne poškodbe OZ v 174. členu določa, da se oškodovanemu povrnejo stroški v zvezi z zdravljenjem in drugi potrebni stroški, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tožniku prisodilo prenizek znesek odškodnine (6.000,00 EUR). Izvedenec je namreč v mnenju, ki ga je sodišče sprejelo v celoti kot strokovno in obrazloženo, jasno navedel, da je tožnik zaradi več težjih poškodb v času zdravljenja doživel številne in hude neprijetnosti, ki jih je opisal, s čimer je potrdil navedbe tožnika. Sodišče je iz dejstva, da je tožnik v času zdravljenja jemal zdravila in bil v oskrbi strokovnega osebja, ki mu je lajšalo težave, nepravilno sklepalo, da je bil pretežni del ugotovljenih bolečin tožnika s tem saniran. Jemanje zdravil, čeprav te preprečijo, da bi človek trpel bolečine, je za telo obremenjujoče in se lahko šteje za nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za katere oškodovancu po stališču sodne prakse pripada odškodnina iz naslova telesnih bolečin. Poleg tega sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo bodočih bolečin, ki se bodo pri tožniku po mnenju izvedenca ob večjem obremenjevanju v poškodovanih regijah gotovo pojavljale tudi v prihodnosti. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče smatra, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava za tožnikove telesne bolečine primerna denarna odškodnina v višini 8.000,00 EUR, višji zahtevek pa ni utemeljen.
Pritožnik prav tako utemeljeno opozarja, da je prenizek znesek odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Z obrazložitvijo, da tožnik v pomembnih zatrjevanjih očitno pretirava in mu ni mogoče slediti, je sodišče zaključilo, da je delno omejen le pri najtežjih opravilih, pa še ta lahko opravlja kratek čas. Poleg tega je sklepalo, da v prihodnosti s hudim fizičnim delom ne bo obremenjen, saj se uspešno šola za elektrotehnika računalničarja. Sodišče ni upoštevalo možnosti nastanka težav v zvezi s prebavili, na katere opozarja izvedenec, ker v trenutku sojenja do njih še ni prišlo. Zaradi utrpele hude poškodbe mehkih tkiv leve ledvene regije in trebuha, so mišice te regije in trebušna stena v področju operacije oslabljene. Pri opravljanju težjih fizičnih del bo tožnik v tej regiji vselej čutil bolečine, poleg tega lahko pride do popuščanja trebušne stene in nastanka pooperativne kile. Pri poškodbi, ki jo je utrpel tožnik, se po zaključenem zdravljenju pogosto pojavijo težave pri prebavi zaradi prirastkov med vijugami črevesja in lahko pride celo do popolnega zavozlanja črevesja. Zaradi možnih zdravstvenih zapletov se mora tožnik izogibati večjim in daljšim obremenitvam in mora biti previden pri fizičnih delih na kmetiji, kjer po mnenju izvedenca še vedno lahko opravlja lažja in srednje težka kmečka dela. Sodišče je nepravilno sklepalo, da tožnik zaradi pridobitve novega poklica s težkim fizičnim delom v prihodnosti ne bo obremenjen. Tožnik živi na kmetiji in delo na njej mu ni zgolj dodatni vir zaslužka, ampak sestavni del njegovega vsakdanjika. Zaradi ugotovljenih poškodb in v izogib možnih zdravstvenih zapletov je pri delih omejen in sodišče bi to moralo upoštevati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče smatra, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti primerna odškodnina v višini 10.000,00 EUR, višji zahtevek pa ni utemeljen.
Pritožbeno sodišče ni sledilo navedbi tožnika, da je odškodnina za prestani strah v višini 1.200,00 EUR neprimerna. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu pritožnik ne oporeka, je namreč odškodnina primerno odmerjena.
Pritožbene navedbe, da so tožniku po operaciji ostale večje in opazne brazgotine, zaradi katerih bi bil tožnik iz naslova skaženosti upravičen do primerne odškodnine, v tem postopku niso relevantne, saj tožnik odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni uveljavljal in zato sodišče prve stopnje o tem ni odločalo.
Pavšalne navedbe o nepravilni zavrnitvi dela zahtevka glede premoženjske škode so neutemeljene. Med strankama ni bil sporen pavšalni znesek odškodnine za materialno škodo na kolesu, obleki, očalih, mobilnem telefonu in USB ključku v višini 400,00 EUR, zato je sodišče pravilno razsodilo, da tožniku iz tega naslova gre odškodnina v tej višini, zahtevek nad njo pa zavrnilo. Pri določitvi višine izgubljenega zaslužka, zaradi nezmožnosti za delo, je sodišče po prostem preudarku ocenilo, da je tožnik realno skupno izgubil 360 ur nadomestila (45 dni po 8 ur dela na sosedovi kmetiji), zato mu je ob nesporni urni postavki 3,34 EUR/uro prisodilo odškodnino v znesku 1.202,40 EUR, zahtevek nad to višino pa zavrnilo. Poleg tega je ugotovilo, da tožniku za stroške povezane z zdravljenjem gre odškodnina v višini 17,40 EUR. Glede premoženjske škode je sodišče svojo dokazno oceno in tudi odločitev po prostem preudarku prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu torej pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo ter toženi stranki naložilo plačilo 1.619,80 EUR zaradi povzročene premoženjske škode.
Glede pritožbenih navedb, da sodišče ne bi smelo zavrniti predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnikove matere, ki naj bi izpovedala o tožnikovih zdravstvenih težavah in omejenostih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil dokazni predlog zavrnjen z obrazložitvijo, da tožnik ni navedel, kaj naj bi priča izpovedala, poleg tega pa glede na vsebino v postopku že izvedenih dokazov dodatno dokazovanje ni bilo potrebno. Sodišče s tem ni kršilo določb pravdnega postopka, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.
O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. in 2. odst. 165. člena v zvezi z 2. odst. 154. členom ZPP. Z izpodbijano sodbo so bili tožniku priznani stroški postopka po pravilu uspeha (2. odst. 154. člena ZPP). Ker je pritožnik s pritožbo delno uspel in se je razmerje uspeha spremenilo, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo. Ugotovilo je, da je tožnik po višini v postopku uspel s 36% (20.819,80 EUR : 57.898,25 EUR) svojega zahtevka, tožena stranka pa z 64% ugovorov, zato so se priznani pravdni stroški, ki jim tožnik ne ugovarja, odmerili v tem razmerju. Tožnik je tako upravičen do vračila stroškov postopka v višini 676,85 EUR, toženka pa v višini 1.404,33 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik toženki dolžan povrniti 727,48 EUR.
Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je tožena stranka dolžna povrniti proračunu RS ustrezno višji znesek založene izvedenine.
Pri določitvi stroškov pritožbenega postopka je sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka s pravnim sredstvom uspela s približno 10 % (4.000,00 EUR : 41.078,45 EUR). V skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003, v nadaljevanju OT) so pritožbeni stroški odmerjeni na 723,22 EUR (1250 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo stranki, 2% materialnih stroškov in 20% DDV) in jih je tožniku glede na uspeh v znesku 72,32 EUR dolžna povrniti toženka.