Jedro

Denacionalizacijski upravičenec je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, in se nanjo praviloma glasi tudi akt o podržavljenju. Če akt o podržavljenju odraža drugačno lastninsko stanje premoženja ob podržavljenju in to stanje izhaja tudi iz drugih dokazov, je pri ugotavljanju upravičenca treba upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje drugačno lastninsko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožničinega očeta B.O. zoper odločbo Upravne enote R/D z dne 7.9.2000. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, vpisanega pri vl. št. 19 k.o. M.z.t. To pa zato, ker je bilo to premoženje leta 1945 zaplenjeno O.Z., ki je bil ob podržavljenju lastnik tega premoženja na podlagi zadolžne izjave in zakupne pogodbe, ki sta jo z njim sklenila J. in I. (prvi) L., dne 5.4.1939, in izjave J.L. iz leta 1958, ter je bila odločba Občinskega ljudskega odbora R/D z dne 26.11.1959, zgolj akt, ki je omogočil zemljiškoknjižno izvedbo podržavljenja O.Z. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. J. in I. (prvi) L. sta bila sicer lastnika obravnavanih nepremičnin, vendar sta 5.4.1939 podala zadolžno izjavo in sklenila zakupno pogodbo z O.Z., na podlagi katere jima je O.Z. dal posojilo v znesku 50.000 takratnih din, onadva pa sta mu za to dala v zakup navedena zemljišča. Na podlagi tega je bila v zemljiški knjigi pri obravnavanih nepremičninah vknjižena predkupna in predzakupna pravica v korist O.Z., ker navedeni kot oseba nemške narodnosti ni smel skleniti kupne pogodbe. Na teh zemljiščih je O.Z. nasadil trajni nasad hmelja ter porušil stanovanjsko hišo. Glede na to torej ni šlo za začasni zakup, ampak za prodajo nepremičnin, čeprav takšna pogodba ni bila sklenjena. Da je bil namen te pogodbe kupoprodaja nepremičnin, izhaja tudi iz zemljiške izjave J.L. z dne 20.4.1958 in iz zaplembene odločbe Okrajne zaplembene komisije M. z dne 27.8.1945, s katero je bilo zaplenjeno celotno premično in nepremično premoženje O.Z., in tudi iz odločbe Oddelka za finance pri Občinskem ljudskem odboru R/D z dne 26.11.1959, ki jo tožnica navaja kot akt o podržavljenju, ki pa to ni. Iz njega namreč izhaja, da so nepremičnine prešle v last splošnega ljudskega premoženja že leta 1945 na podlagi zaplembene odločbe zoper O.Z. Zoper prvostopno sodbo je vložila tožnica pritožbo. Meni, da so z odločitvijo ona in dediči oškodovani. Prvostopno sodišče ni dovolj pretehtalo celotne vsebine spisa in je odločilo narobe. Navaja, da O.Z. nikoli ni bil vknjižen kot lastnik zemljiškoknjižnega vložka 19 k.o. M. - z.t., zato mu nepremičnine iz tega vložka tudi niso mogle biti zaplenjene. Nedvomno sta bila leta 1945 lastnika teh nepremičnin J. in njen sin I. (drugi) L. Predzakupna pogodba iz leta 1939, ki je veljala do leta 1944, in je bila nato podaljšana, nikakor ni pomenila, da se zemljišče proda. Leta 1959 so J.L. poklicali ter jo prisilili, da podpiše zemljiškoknjižno izjavo, ki je bila prilagojena v korist splošnega ljudskega premoženja. Niso ji dali možnosti, da bi vsebino tega lahko dojela, se o tem posvetovala in si našla zagovornika. Zemljiškoknjižna izjava ni bila narejena na pravni podlagi in ni bila skladna z zakonom. Zato je brezpredmetna in nična. Tudi I. (tretji) L. ni imel možnosti, da bi bil zraven pri tem, ko je njegova babica J.L. podajala zemljiškoknjižno izjavo, čeprav je bil takrat že polnoleten. Predlaga, da se ponovno preveri tudi možnost vračila premoženja, vpisanega v vl. št. 17 k.o. M. - z.t.. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se denacionalizacijska zahteva pozitivno reši. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so pravilno navedli že prvostopno sodišče in oba upravna organa se po ZDen vrača premoženje upravičencem, to so praviloma prejšnji lastniki, razen v primeru 11. in 12. člena ZDen, ko se ob izpolnitvi določenih pogojev za upravičenca štejejo pravni nasledniki prejšnjega lastnika. Eden izmed pogojev za denacionalizacijo torej je, da oseba, ki se šteje za upravičenca, lahko izkaže, da je imela na premoženju ob podržavljenju lastninsko pravico. Izkazati pa mora tudi, da je bilo to premoženje podržavljeno na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen, kolikor poteka postopek denacionalizacije v upravnem postopku.

V obravnavanem primeru pa je sporno prav to, ali sta bila J. in I. (drugi) L. ob izdaji odločbe Občinskega ljudskega odbora R/D z dne 26.11.1959, ki ga vlagatelji štejejo za akt o podržavljenju, še lastnika premoženja, katerega vračilo se zahteva v tem postopku, oziroma ali je bila ta odločba akt o podržavljenju.

Glede teh vprašanj pa se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča in prej obeh upravnih organov, da je iz zakupne pogodbe in zadolžne izjave, ki sta jo 5.4.1939 sklenila J. in I.L. z O.Z., iz zemljiškoknjižne izjave J.L. z dne 20.4.1958 ter odločbe Okrajne zaplembne komisije M. z dne 27.8.1945, o zaplembi celotnega premoženja O.Z., in iz odločbe z dne 26.11.1959, razvidno, da sta J. in I.L. leta 1939 O.Z. prodala obravnavane nepremičnine in da torej ob izdaji odločbe iz leta 1959 nista bila lastnika teh zemljišč ter da so bila ta zemljišča skupaj z drugim premoženjem podržavljena O.Z. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča in prej upravnih organov, da odločba iz leta 1959 ni akt o podržavljenju, temveč zgolj podlaga za ureditev zemljiškoknjižnega stanja tako, da je bil na podlagi te odločbe mogoč pripis obravnavanega premoženja v splošno ljudsko premoženje, pri čemer so bila ta zemljišča dejansko že prej podržavljena z zamplembeno odločbo O.Z. Na drugačno odločitev v tej stvari pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Tudi če bi bila izjava J.L. z dne 20.4.1958, da je bil namen pravnega posla zadolžne izjave in zakupne pogodbe z dne 5.4.1939 prodaja nepremičnin O.Z., izsiljena, kot zatrjuje tožnica, te izjave ne more izpodbijati v denacionalizacijskem - upravnem postopku. Da bi to izjavo izpodbijala pred pristojnim sodiščem, pa niti ne zatrjuje.

Iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo tudi upravni spisi, je razvidno, da je o pristojnosti za odločanje v tej zadevi odločalo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je na podlagi vloge za denacionalizacijo, ki je kot akt o podržavljenju prikazovala odločbo iz leta 1959, odločilo, da je za odločanje o stvari pristojna na prvi stopnji upravna enota. Torej je glede na vloženi zahtevek o zahtevi za denacionalizacijo odločal pristojni organ v pravilnem postopku. Z odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bilo odločeno zgolj o pristojnosti za odločanje v tej zadevi, pa seveda ni bilo ugotovljeno, komu je bilo premoženje podržavljeno in na kateri pravni podlagi oziroma brez nje.

O tem pa je presoji pritožbenega sodišča pravilno presodil prvostopni upravni organ, katerega odločitev in razloge sta potrdila tudi tožena stranka in prvostopno sodišče. Ker so predmet odločanja v tej zadevi le nepremičnine zemljiškoknjižnega vložka 19 k.o. M. - z.t., se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se tičejo zemljiškoknjižnega vložka 17 k.o. M. - z.t., ni opredeljevalo.

Na odločitev o stvari tudi ne vplivajo pritožbene navedbe, ki se tičejo odnosa povojnih oblasti do tožničinih pravnih prednikov, zato se pritožbeno sodišče tudi do teh navedb v tej sodbi ni opredeljevalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.