Jedro

Stranka, ki izrabi sodni postopek za uveljavljanje pravic, za katere ve oziroma bi morala vedeti, da ji ne gredo, ravna protipravno.

Neregistrirano vozilo je "mrtev kapital". Zaradi neurejene dokumentacije ga ni mogoče ne uporabljati ne prodati. Lastnik (ali drug upravičenec) od vozila nima nobenih koristi, njegova vrednost pa kljub temu pada. Ker je zaradi ravnanj toženke avto za tožnico predstavljal le mrtev kapital, je po stališču sodne prakse upravičena do povračila zmanjšane vrednosti avta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnica) za plačilo odškodnine: toženi stranki (toženka) je naložilo plačilo 3.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2017 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2017 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 3.250 EUR za čas od 18. 10. 2017 do 25. 10. 2017) je zavrnilo in odločilo, da mora toženka tožnici povrniti 1.898,47 EUR stroškov postopka.

2.Pritožuje se toženka, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov, podredno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Glede procesnih kršitev navaja, da je tretjo pripravljalno vlogo tožnica vložila med pripravami za glavno obravnavo, zato je sodišče skladno s četrtim odstavkom 269. člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker jo je, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj je upoštevanje trditev in dokazov iz te vloge vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je tretjo pripravljalno vlogo tožnice upoštevalo tudi v stroškovnem delu. Kršitev določb postopka je podana tudi, ker je sodišče tožnico po njenem zaslišanju pozivalo in vzpodbujalo k dopolnitvi trditvene podlage. Če ne bi izvedlo spornega materialnega procesnega vodstva, sodišče ne bi zaslišalo odvetnika A. A. in sodbe ne bi moglo nasloniti na dopolnjene trditve. Dejansko je tožnici pomagalo sestaviti del tožbenih navedb in dokazne predloge, s čimer je preseglo namen in pomen materialnega procesnega vodstva. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zapisnikom o glavni obravnavi v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P .../2012-I, iz katerega izhaja, da so se pravdne stranke pogovarjale o zapustnikovem vozilu: da je neregistrirano in garažirano ter da s prometnim dovoljenjem razpolaga tožnica. Do tega se je pavšalno opredelilo šele v izpodbijani sodbi; podana je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede vprašanja protipravnosti je sodišče oblikovalo zmotne zaključke, ker je ravnanja toženke nekritično presojalo skozi celotni obravnavani čas. Ravnanja stranke postopka, ki so v skladu s procesnimi upravičenji, ne morejo konstituirati protipravnosti. Ravnanj toženke v času od predložitve sporne oporoke v zapuščinski postopek (29. 6. 2011) do pravnomočne ugotovitve dedne nevrednosti ni mogoče presojati na način, da bi morala že pred tem vedeti za svojo dedno nevrednost. Izhajala je iz takratnega položaja dedinje in tudi če takšna ravnanja opredelimo kot protipravna, krivda ni podana. Preden je prišlo do predložitve sporne oporoke v zapuščinski postopek, nedvomno še ni bila dedno nevredna. Protipravnost ravnanj toženke bi lahko obstajala le v primeru, če bi jo tožnica pozvala k predložitvi soglasja za registracijo v obdobju od 29. 6. 2011 (predložitev sporne oporoke v zapuščinski postopek) do 11. 8. 2011 (datum, do katerega je bilo mogoče podaljšati registracijo), pa bi jo zavrnila. Sodišče spregleda, da je soglasje k postavitvi skrbnika zapuščine zavrnila na obravnavi 3. 2. 2011, dopis pooblaščencev tožnice pa je bil poslan šele 27. 6. 2011. Ne februarja ne 27. 6. 2011 še ni bila dedno nevredna in so imela njena ravnanja v zapuščinskem postopku po izvenzakonskem partnerju pravno podlago. Za obstoj protipravnosti bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožnica po teh dogodkih toženko pozivala k predložitvi soglasja za registracijo, pa je bila pri tem zavrnjena. Ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da je ugotavljanje obstoja teh dejstev brez pomena, je izpodbijana sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava nezakonita. Ob podaji predloga za postavitev skrbnika v zapuščini niti ni bilo govora o registraciji vozila, temveč o skrbništvu nad celotno zapuščino. Tudi tega sodišče ni upoštevalo; niti opredelilo se ni do teh navedb. Takrat je živela v nepremičninah, ki so sodile v zapuščino, in je povsem logično in življenjsko sprejemljivo, da ni soglašala s tem, da bi skrbnica postala tožnica, ki ji je vse od smrti zapustnika odrekala kakršnakoli upravičenja na takrat obravnavani zapuščini. Tožnica je vse zahtevke do toženke podajala po pooblaščencih, pa v korespondenci pooblaščencev ni nobenih zapisov o želenem soglasju za registracijo. Tudi kasneje med pravdnima strankama o podaljšanju registracije ali o novi registraciji vozila ni bilo govora. Ker po 11. 8. 2011 podaljšanje registracije niti ni bilo možno, zavrnitev soglasja za registracijo po tem datumu (če bi bilo to izkazano, pa ni) ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

Razlika v tržni vrednosti vozila na dan 13. 7. 2011 in na dan 9. 8. 2017 v konkretni situaciji ni pravno priznana škoda. Pravno priznana škoda v primeru nemožnosti uporabe vozila je lahko le zmanjšanje vrednosti premoženja v višini amortizacije vozila v obdobju neuporabe vozila ali zmanjšanje vrednosti premoženja v višini (abstraktnih) stroškov najema podobnega vozila v spornem obdobju.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča glede pravočasnosti tretje pripravljalne vloge. Dolžnosti materialno procesnega vodstva sodišče ni prekoračilo, tožnice ni pozivalo na podajo novih ali dodatnih trditev, pač pa na konkretizacijo že zatrjevanih dejstev. Na izpovedbo odvetnika A. A. se izpodbijana sodba ne opira. Ker se je sodišče postavilo na stališče, da je bistveno le, ali je tožnica toženko pozvala na podajo soglasja pred 12. 7. 2011, ni pomembno, kaj se je dogajalo na naroku v zadevi P .../2022, ki je bil 2. 3. 2015. Toženka se je vsaj od vložitve oporoke v zapuščinski spis (29. 6. 2011) morala zavedati, da nima pravice dedovanja po zapustniku, ker je dedno nevredna. Registracija je vozilu potekla 12. 7. 2011, 30-dnevni rok za podaljšanje registracije se je iztekel 11. 8. 2011, toženka je oporoko v zapuščinski spis vložila že pred tem. Ključno je, da se je toženka tudi po vložitvi oporoke v spis še vedno zavedala, da tožnica želi registrirati vozilo, vendar kljub dedni nevrednosti tega soglasja ni podala. Toženki je bilo znano, da je imela tožnica interes po še nadaljnji uporabi vozila, saj ga je imela v posesti, med tem ko toženka sploh nima vozniškega izpita.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravna podlaga izpodbijane sodbe so določila prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o krivdni odškodninski odgovornosti. Tožnica namreč trdi in dokazuje, da zaradi protipravnih ravnanj toženke v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu do konca zapuščinskega postopka ni mogla registrirati in zato ne uporabljati očetovega avta, kar ji je povzročilo premoženjsko škodo. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je obrazložilo s pravilnimi in popolnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se zato sklicuje nanje in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tretjo pripravljalno vlogo tožnice. Omejitev števila vlog na dve (četrti odstavek 269. člena ZPP) je predpisana za čas do pripravljalnega naroka, po pripravljalnem naroku pa ne - skladno s četrtim odstavkom 286.a člena ZPP lahko stranke tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predložijo pripravljalne vloge, in sicer dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno, da se ji zagotovi pravica do izjavljanja brez preložitve naroka. Velja tudi eventuelna maksima iz 286. člena ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Vse te določbe so namenjene pospešitvi in koncentraciji postopka. Tretjo pripravljalno vlogo je tožnica vložila po prejemu vabila na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo. Ker sta bila poravnalni in prvi narok razpisana na isti dan, je s tem, ko je vložila vlogo še pred poravnalnim narokom, ravnala ekonomično in prispevala k pospešitvi postopka. Glede na četrti odstavek 286.a člena ZPP bi lahko po zaključku poravnalnega naroka vložila pisno vlogo ali pa navedbe in predloge podala ustno na zapisnik in sodišče bi moralo skoraj gotovo prvi narok preložiti zaradi zagotavljanja pravice strank do izjave. S tem, ko je tretjo pripravljalno vlogo vložila že prej, je omogočila, da jo je toženka prejela dovolj zgodaj in se je lahko pravočasno (najkasneje na prvem naroku) izjavila o podanih navedbah in predlogih. Glede na to utemeljenega razloga za neupoštevanje tretje pripravljalne vloge tožnice ni.

7.Z opozorilom pooblaščencu tožnice naj specificira v drugem odstavku na tretji strani prve pripravljalne vloge podane trditve (6. stran zapisnika z naroka 13. 5. 2021), sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pooblastil. Sodnica je pozvala tožečo stranko na dopolnitev že podanih navedb v zvezi z zahtevami za podajo soglasja za registracijo in uporabo vozila. To je bila dolžnost sodišča, saj mora skladno z 285. členom ZPP poskrbeti, da stranke dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih in dopolnijo dokazne predloge v zvezi z njimi. Sicer pa tožeča stranka še tudi po pozivu sodnice ni v zvezi s tem navedla nič bistveno novega, dodala je le imeni dveh pooblaščencev, ki naj bi toženko pozivala k podaji soglasja za registracijo in uporabo vozila. Res je prvič predlagala zaslišanje vseh treh pooblaščencev, a sodišče je zaslišalo le A. A., pa neposredno na njegovo izpovedbo izpodbijane sodbe ni oprlo. Kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP torej ni.

8.Zapisnik v zadevi P .../2012 - I Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 3. 2015, se ne nanaša na za presojo očitkov tožnice o protipravnem ravnanju toženke relevantno obdobje. Tožnica toženki očita opustitev soglasja za registracijo avta v letu 2011 in to, kaj sta stranki v zvezi z registracijo avta ugotovili na naroku v letu 2015, ko je registracija zapustnikovega avta že zdavnaj potekla in ga nesporno nihče ni mogel uporabljati, ni pomembno. Sodišče zato s tem, ko se do tega zapisnika ni posebej opredelilo, ni storilo očitane kršitve pravice do izjave toženke.

9.Toženka je bila pravnomočno obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker je v zapuščinski postopek po pok. B. B. 29. 6. 2011 vložila ponarejeno oporoko. Da je to ravnanje protipravno, ni dvoma: pravdno sodišče je glede obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti toženke vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Protipravno ravnanje v smislu odškodninskega prava lahko predstavlja posamezno ravnanje povzročitelja škode ali pa skupek njegovih storitev in/ali opustitev. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da se je toženka ob predložitvi ponarejene oporoke morala in mogla zavedati, da je dedno nevredna. To pomeni, da ni dedinja, zato ni imela pravice upravljati in razpolagati s premoženjem zapustnika in so vse pravice iz dedovanja po njem pripadale le tožnici. Zapuščinske skupnosti (145. člen Zakona o dedovanju - ZD) sploh ni bilo. Toženka bi se tega vse od predložitve ponarejene oporoke v zapuščinski spis mogla in morala zavedati in ravnati temu ustrezno. Logičen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala interes za uporabo zapustnikovega vozila. Dokler je bilo registrirano, ga je uporabljala, toženka pa (sama) nikoli, saj nima vozniškega izpita. S tem, ko je tožnica predlagala, da bi postala skrbnica zapuščine, je izrazila interes za upravljanje vsega zapustnikovega premoženja, tudi vozila, ki ga je bilo treba registrirati. Glede na to je sodišče utemeljeno verjelo tožnici, da je toženko tudi ustno pozvala k podaji soglasja za podaljšanje registracije. Ali je bilo to ravno v dneh od predložitve ponarejene oporoke do datuma, ko je bilo avto še mogoče registrirati, ni odločilno dejstvo. Najkasneje v trenutku, ko je v zapuščinski spis vložila ponarejeno oporoko, je toženka morala vedeti, da iz naslova dedovanja po zapustniku nima nobenih pravic in da lahko tožnica sama razpolaga z vsem zapustnikovim premoženjem. Če upravičenec do uporabe stvari tega upravičenja zaradi ravnanj drugega ne more udejanjiti, je oškodovan. Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Toženka bi se mogla in morala zavedati, da nima podlage za oviranje tožnice pri želji, da uporablja zapustnikov avto ter v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode drugim tožnici s podajo soglasja za registracijo avta omogočiti njegovo uporabo. Vedela je namreč, da si edina dedinja prizadeva uporabljati avto. Do avta pokojnika oziroma njegove uporabe, bi toženka lahko bila upravičena le iz naslova skupnega premoženja. Ker ni dedinja po pokojnem, bi pravice iz naslova skupnega premoženja lahko uveljavljala v pravdi, ne v zapuščinskem postopku. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo vozilo posebno premoženje pokojnega, česar pritožba niti ne izpodbija. Stranka, ki izrabi sodni postopek za uveljavljanje pravic, za katere ve oziroma bi morala vedeti, da ji ne gredo, ravna protipravno.

10.Trditveno in dokazno breme, da za svoje ravnanje ni kriva, je na toženki. Ni ga zmogla. Nesporno je v spis vložila ponarejeno oporoko, da se tega in posledic takega ravnanja utemeljeno ni zavedala, pa niti ne trdi.

11.Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 315/2017, na katerega se sklicuje pritožba pri grajanju odločitve o višini škode, v resnici ne podpira njenih stališč. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da dejstvo, da lastnik nezanemarljiv čas ne more uporabljati svojega vozila, ustreza pravnemu pojmu premoženjske škode iz 132. člena OZ. Neregistrirano vozilo je "mrtev kapital". Zaradi neurejene dokumentacije ga ni mogoče ne uporabljati ne prodati. Lastnik (ali drug upravičenec) od vozila nima nobenih koristi, njegova vrednost pa kljub temu pada. Ker je zaradi ravnanj toženke avto za tožnico predstavljal le mrtev kapital, je po stališču sodne prakse1 upravičena do povračila zmanjšane vrednosti avta. Višino škode je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca. Izvedenca je tudi zaslišalo in strokovno je odgovoril na vse pripombe toženke glede izračuna škode. Toženka je navedbe o amortizaciji prvič podala šele v pritožbi; gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP).

12.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Tudi nobene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, mora tožnici povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po stroškovniku v spisu (list. št. 211) in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 375 točk po tar. št. 22/1 OT, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 225 EUR, 2 % materialnih stroškov skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV; to je skupaj 279,99 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka je dolžna toženka tožnici plačati v roku 15-tih dni (313. člen ZPP), sicer bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Sodba VSRS II Ips 133/2010