Jedro

Iz sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena ZPPreb-1 to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam.

Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III.Postopek v zvezi s predlogom za razveljavitev pravnomočnosti odločbe Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 214-825/24 z dne 23. 7. 2024, se ustavi.

IV.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je dne 1. 10. 2024 vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero mu je tožena stranka razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo št. SI026891, z veljavnostjo od 14. 2. 2024 do 14. 2. 2025 (1. točka izreka). Naložila mu je, da mora to dovoljenje v roku 8 dni po prenehanju vrniti pristojnemu organu (2. točka izreka) in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije, z območja držav EU in s schengenskega območja, ki začne teči od dneva pravnomočnosti izpodbijane odločbe dalje (3. točka izreka). Če tožnik v postavljenem roku navedenega ozemlja ne bo zapustil, bo z njega odstranjen (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta prepovedala vstop na navedeno ozemlje, če ga ne bo sam zapustil v zgoraj postavljenem roku (5. točka izreka). Ugotovila je, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (6. točka izreka).

2.V tožbi tožnik prereka pravilnost odločitve tožene stranke in zahteva razveljavitev potrdila o pravnomočnosti odločbe tožene stranke št. 214-825/24 z dne 23. 7. 2024, odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne sodne odločitve.

K I. točki izreka

Tožba je prepozna.

3.V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.1 Ta rok prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki (prvi odstavek 23. člena ZUS-1). Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno, pisno ali pa se mu pošlje po pošti; šteje se, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto (prvi in drugi odstavek 29. člena ZUS-1).

4.Odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, se skladno s prvim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek tega člena).

5.ZUP v 94. členu ureja vročanje dokumenta z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki ga je izdal in na enotnem državnem portalu e-uprava. Vročitev velja za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo naznanilo objavljeno na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava, če organ, ki je dokument izdal, ne določi daljšega roka. Tak način vročanja pride smiselno v poštev tudi v primeru, kadar organu naslov za vročanje ni poznan (prim. četrti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZUP).

6.Sodišče je pri predhodnem preizkusu tožbe po prejemu upravnega spisa tožene stranke ugotovilo, da med strankama ni sporno, da: (1) tožnik v Republiki Sloveniji ni prijavil prebivališča in s tem naslova za vročanje; (2) je bila izpodbijana odločba javno naznanjena na oglasni deski tožene stranke in na enotnem državnem portalu e-uprava; (3) da je tožena stranka o tem javnem naznanilu za tožnika izdala sporočilo o vročanju.

7.Iz tega sporočila o vročanju izpodbijane odločbe z javnim naznanilom, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da se je tožena stranka takšnega načina vročanja poslužila, ker odločbe ni mogla tožniku vročiti osebno. Razlog za to je bil na strani tožnika, ki v upravnem postopku ni imel pooblaščenca, in ni prijavil prebivališča v Republiki Sloveniji, čeprav je bil skladno z določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) to dolžan storiti. Da se je tožnik v Republiki Sloveniji nahajal neznano kje, kaže tudi obvestilo njegovega slovenskega delodajalca družbe A., d.o.o. toženi stranki z dne 2. 4. 2024, da je tožnik pobegnil neznano kam. Ker je delodajalec menil, da se ne bo vrnil, je toženo stranko zaprosil za razveljavitev njegovega dovoljenja. To sporočilo je del priloženega upravnega spisa.

8.Tožena stranka torej druge možnosti kot da tožniku izpodbijano odločbo vroči z javnim naznanilom, ni imela, s takšnim načinom vročanja pa glede na ugotovljene dejanske okoliščine ni kršila nobenih pravil upravnega postopka. Kot je pravilno navedla v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, pred izvedbo takšnega načina vročanja tožnika na to ni bila dolžna opozoriti, poleg tega niti ni jasno, kako bi to lahko storila, saj ji naslov njenega prebivališča v Republiki Sloveniji ni bil znan.

9.Tudi sodišče ob pregledu celotne spisovne dokumentacije upravnega in sodnega spisa ni našlo podatka o tožnikovem prebivališču v Republiki Sloveniji. Naveden je zgolj njegov naslov v Tuniziji. Tožnik meni, da bi mu morala tožena stranka izpodbijano odločbo vročati v njegovo matično državo, s čimer se sodišče ne more strinjati. Kot je ugotovilo že zgoraj, bi bil tožnik skladno s slovensko zakonodajo dolžan prijaviti prebivališče v Sloveniji, pa tega ni storil. Poleg tega ne navaja, da je v času predmetnega upravnega postopka bival na svojem naslovu v Tuniziji in da bi mu zato tožena stranka lahko tja vročila izpodbijani akt. Podatki iz upravnega spisa kažejo, da tožnik v tem času Republike Slovenije ni zapustil. Iz odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe namreč izhaja, da jo je v začetku septembra 2024 poklical B. B. iz C. v Ljubljani in povedal, da tožnik že tri mesece dela v Sloveniji. Tožnik te trditve konkretno ni prerekal, zato jo sodišče skladno z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteje za priznano.

10.Tožnik prav tako ni prerekal navedb iz odgovora tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe, da: (1) je dne 16. 8. 2024 podpisal pooblastilo društvu C.; (2) je to društvo 23. 8. 2024 toženo stranko pozvalo k posredovanju celotne dokumentacije; (3) je tožena stranka to dokumentacijo društvu posredovala dne 27. 8. 2024.

11.Sodišče ugotavlja, da je pooblastilo društvu C. del upravnega spisa. S tem pooblastilom tožnik pooblašča pooblašča B. B. in D. D., da v njegovem imenu komunicirata in urejata zadeve pri ZRSZ, ZZZS, ZPIZ, IRSD, UE, FURS, Policiji, A., d.o.o., E., d.o.o., COVL in sodiščih. Upoštevaje, da je društvo C. relevantno dokumentacijo za tožnika prejelo že 27. 8. 2024, sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem B. B., saj to ni bilo potrebno.

12.Med strankama tudi ni sporno, da se je na toženo stranko 26. 8. 2024 v tožnikovem imenu obrnila Odvetniška pisarna F. iz Ljubljane, ki je predložila pooblastilo tožnika za zastopanje, datirano na dan 26. 8. 2024 (del upravnega spisa). Zaprosila jo je, naj sporoči, če je zoper tožnika v teku kakšen postopek razveljavitve dovoljenja za prebivanje, saj naj bi bil ta neuradno seznanjen s tem, da mora zapustiti Republiko Slovenijo, vendar ni prejel odločbe. Tožnik ni prerekal navedbe tožene stranke, da sta bila odvetnici iz te odvetniške družbe 28. 8. 2024 posredovana tako odgovor tožene stranke kot tudi izpodbijana odločba.

13.Glede na te nesporne okoliščine sodišče ugotavlja, da je bil tožnik o tem, da je bil zoper njega sprožen predmetni upravni postopek in z izpodbijano odločbo gotovo seznanjen 27. 8. 2024, ko je tožena stranka upravno dokumentacijo v zvezi s tem posredovala njegovemu pooblaščencu B. B., nato pa ponovno 28. 8. 2024, ko je to dokumentacijo za tožnika prejela še Odvetniška družba F.

14.Navedeno pomeni, da se je 30 dnevni rok za tožbo iztekel dne 27. 9. 2024.

15.Ker je bila tožba vložena šele 1. 10 2024 (tega dne je bila poslana priporočeno po pošti), torej po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe, sodišče ugotavlja, da je vložena prepozno.

16.Sodišče je s stališčem tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, seznanilo tožnika z dopisom I U 1709/2024-11 z dne 9. 10 2024 in ga pozvalo, da se o tem pisno izjavi. Tožnik je v svoji vlogi z dne 11. 10. 2024 vztrajal pri dosedanjih trditvah glede vročanja, o katerih se je sodišče že izjavilo.

17.Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo na podlagi druge točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka

18.S predlagano začasno odredbo želi tožnik doseči, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

19.Pogoj za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje tožnikove prepozne tožbe, je posledično zavrglo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka

20.Tožeča stranka lahko v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena ZUS-1 umakne tožbo brez privolitve toženca vse do pravnomočne sodne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče s sklepom postopek ustavi (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

21.Ker je tožnik 3. 10. 2024 izjavil, da ne vztraja pri predlogu za razveljavitev pravnomočnosti odločbe Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 214-825/24 z dne 23. 7. 2024, umaknil, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek v tem delu ustavilo.

K IV. točki izreka

22.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

-------------------------------

1Tako se je glasil tudi pravni pouk v izpodbijani odločbi.

Zveza

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 94, 96, 96/2, 96/4 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 28, 28/1 Zakon o prijavi prebivališča (2016) - ZPPreb-1 - člen 10, 10/2

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.