Jedro

Dokazno breme o tem, da je toženec storil očitano mu dejanje, je na tožniku.

Tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je ravno toženec tisti, ki je sporni material navozil, niti ni uspel dokazati, da je toženec komurkoli naročil ali dovolil, da ta material pelje čez njegovo parcelo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini ID znak 000, parcela št. 58/0, k. o. X (ID 000), še posebej pa je dolžan na tej nepremičnini vzpostaviti prejšnje stanje: - s prestavitvijo žive meje na nepremičnino parc. št. 58/0, k. o. X, tako da bo vzhodni del tega zemljišča od javne občinske ceste razmejevala strnjena gabrova meja dolžine cca 70 m, kot je z roza barvo označeno na priloženi mapni kopiji, ki je sestavni del te sodbe; - s prestavitvijo cca 30 m žive meje, ki je last tožnika, za 1 meter iz nepremičnine toženca parcele št. 57/0, k. o. X, na nepremičnino tožnika parcelo št. 58/0, k. o. X, kot je z modro črto na rumeni podlagi označeno na priloženi mapni kopiji, ki je sestavni del te sodbe; - z zasaditvijo trave površine cca 100 m2 na severovzhodnem delu nepremičnine tožnika parc. št. 58/0, k. o. X, pravokotne oblike, dolžine cca 100 metrov od javne ceste na vzhodnem delu parcele št. 58/0, k. o. X, proti severnemu delu parcele št. 58/0, k. o. X, širine cca 1 meter od parcelne meje med parcelama št. 57/0 in 58/0, obe k. o. X po parceli tožnika št. 58/0,k. o. X, z izjemo dela zemljišča parc. št. 58/0, k. o. X, na katerega se prestavi živa meja cca 30 m, in sicer na območju, kot je z rumeno barvo označeno na priloženi mapni kopiji, ki je sestavni del te sodbe; vse v 60 dneh, v preostanku je glede roka vzpostavitve v prejšnje stanje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da je toženec dolžan na nepremičnini ID znak 000, parc. št. 58/0, k. o. X (ID000) vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo navoženega materiala cca 234 m2 s severnega dela parcele št. 58/0, k. o. X, dimenzije 26 x 12 metrov, višine 0,5 do 0,9 metra, tako, da bo ta del višinsko izravnan s preostalim delom parcele št. 58/0, k.o. X in na tem območju nasuta zemlja ter zasajena trava, vse kot je z zeleno barvo označeno na priloženi mapni kopiji, ki je sestavni del te sodbe (II. točka izreka sodbe). Toženec se je v bodoče dolžan vzdržati kakršnihkoli vznemirjanj tožnika in poseganj v lastninsko pravico, ki jo ima tožnik na nepremičnini parc. št. 58/0, k. o. X, zlasti pa ne sme navažati na nepremičnino tožnika nobenega materiala, peska, betonskih in železnih konstrukcij ter skulptur, vejevja, gradbenega materiala, zemlje, odpadkov itd., odstranjevati zemlje, prestavljati žive meje oziroma dreves in izvajati temu podobna dejanja oziroma posege na nepremičnino tožnika (III. točka izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.275,51 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, v petnajstih dneh (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in stroškovni del sodbe (IV. točka izreka) se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna. Sodišče je nekatere dokaze upoštevalo, nekaterih pa ni ocenilo in zato ni moglo priti do pravilnega in logičnega zaključka, da je motilno ravnanje storil le toženec in ne kdo drug. Poudarja da iz dokazov v spisu izhaja, da si je toženec vse od leta 2005 protipravno lastil nepremičnino tožnika, kar izhaja iz pravnomočnih sodb in izvršilnega postopka; da je toženec posegal v isto nepremičnino tožnika s prestavljanjem žive meje in navažanjem ogromne količine materiala; da je severni del parcele tožnika nasut z istovrstnim gradbenim materialom, kot ga je navozil prav toženec na sredino parcele tožnika; da je toženec sam priznal, da je dvignil oziroma nasul svoj del nepremičnine, ki meji na severni del parcele tožnika za cca 80 cm, kar se po višini sklada z višino nasutega severnega dela zemljišča tožnika; da je toženec izpovedal, da je potok na svojem zemljišču dal v cevi in zato dvignil za 80 cm, da iz njegovega zemljišča teče voda na sporni del zemljišča tožnika, torej ima od nasutja korist; da je toženec v drugem pravdnem postopku izjavil, da ima odlagališče odpadkov na SZ dele parcele že več kot 30 let in da je sodišče na ogledu na terenu ugotovilo, da ima toženec preko svojega zemljišča urejen in speljan dostop do severnega dela tožnikove parcele; toženec je glede dostopa govoril očitno neresnico.

Izpoved tožnika sta potrdili tudi priči O. in J., ki je izpovedal, da je dostop do spornega dela tožnikove nepremičnine mogoč le prek toženčeve nepremičnine. Priča K. je na naroku izpovedal, da se je do severnega dela parcele prišlo le s traktorjem in v suhem vremenu, materiala se ne bi dalo pripeljati preko parcele tožnika in ta del ni bil dvignjen. J. je na ogledu navedel, da gre pri nasutju za istovrstni gradbeni material, kot ga je toženec navozil na sredino tožnikove parcele. Zakaj bi si toženec načrtno uredil dostop do spornega dela parcele tožnika, če ne z namenom dostopa? Poudarja, da navedb glede komunalnih vodov hudourniških in meteornih voda, ki so speljani na severni del tožnikovega zemljišča, kar je bil očitno razlog za toženčevo nasutje severnega dela zemljišča tožnika in s tem izkazan interes in korist toženca za nasutje tega dela zemljišča, sodišče na podlagi ugovora prekluzije ni upoštevalo. Pritožnik pojasnjuje, da je bil s temi komunalnimi vodi seznanjen šele ob ogledu 21. 11. 2014. Tožnik je takoj, ko je bilo mogoče, v marcu 2015 s strokovnjaki preverjal predmetni komunalni vod. Ugotovljeno je bilo, da gre za dva komunalna voda, preko katerih se odvodnjavajo hudourniške in meteorne vode toženca. Tožnik do decembra 2014 še ni razpolagal s podatki, zato brez svoje krivde ni mogel navesti, da je od nasutega materiala imel korist le toženec. Sicer pa je ob ogledu sodišče to korist tudi samo zaznalo in bi jo moralo v skladu z napotki višjega sodišča tudi upoštevati. Sodba je obremenjena z absolutnimi in relativnimi kršitvami določb pravdnega postopka. V konkretni pravdi je lahko pasivno legitimiran le toženec, ki ima objektivno korist od vznemirjanja tožnika, torej od navažanja materiala na tožnikovo nepremičnino. Poseženo je v tožnikove ustavne pravice (22, 23. in 33. člen URS).

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi je višje sodišče že odločalo in sicer s sklepom opr. št. II Cp 1657/2015 z dne 9. 12. 2015. Pritožbeno sporna ostaja zgolj odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika, da je toženec dolžan na severni strani predmetne nepremičnine vzpostaviti prejšnje stanje z odstranitvijo navoženega materiala cca 234 m2, dimenzije 26 x 12 metrov, višine 0,5 do 0,9 metra, tako da bo ta del višinsko izravnan s preostalim delom parcele. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje na ogledu je zadevni del nepremičnine v naravi povsem zaraščen.

6. Zaradi jasnosti in preglednosti odločitve višje sodišče ponavlja (kar vse je izčrpno navedlo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve), da je tožnik v zvezi z obravnavanim zahtevkom v trditveni podlagi navedel (predvsem), da je bilo pri ogledu zemljišč v aprilu 2011 ugotovljeno, da je toženec na severnem delu (predmetnega) zemljišča v lasti tožnika po izkopu žive meje na tem delu nepremičnine nasul raznovrsten material (vejevje, gradbeni material, zemljo, odpadke), tako da je na severnem delu nastala višinska razlika. Toženec je tako ravnanje v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikal. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je dokazno breme o tem, da je toženec storil očitano mu dejanje, na tožniku. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da ne drži, kar je zatrjeval toženec, da z njegovega dela parcele dostopa na predmetni del nepremičnine ni bilo, dostop je toženec imel (tudi z vozili kot so traktor, manjši tovornjak oziroma delovni stroj); - po parceli toženca je do predmetnega dela parcele težko priti, eventualno s traktorjem ob suhem vremenu; - ne tožnik, ne priči O. ter J. niso videli, kdo je na severni del tožnikove parcele vozil odpadni material; - prvotni lastnik K. je izpovedal, da parcela tožnika na severnem delu v preteklosti ni bila tako umetno dvignjena, kot je sedaj, ni pa vedel povedati, zakaj je prišlo do dviga terena; - priči S. in B., ki sta pri tožencu v neposredni bližini tožnikove parcele tedensko opravljali dela po pogodbi, nista vedeli ničesar povedati o nasutju na tem delu parcele; - izpoved toženca sta potrdili tudi toženčeva hči in njegov zet, za kateri pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta imeli v postopku interes izpovedovati v toženčevo korist. 8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine primera in v celoviti ter življenjsko logično prepričljivi dokazni oceni natančno pretreslo vse okoliščine primera. Višje sodišče pritrjuje končnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ne s pričami ne z listinami ni uspel s stopnjo prepričanja dokazati, da je ravno toženec tisti, ki je sporni material navozil, niti ni uspel dokazati, da je toženec komurkoli naročil ali dovolil, da ta material pelje čez njegovo parcelo, kar je odločilno. Zgolj dejstvo, da je tožnik dokazal, da je toženec podobno dejanje storil že enkrat v letu 2006, ne zadostuje za ugotovitev, da je takšno dejanje storil tudi v letu 2011. 9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki jih ponavlja tožnik v pritožbi, tudi dejstvo, da (29. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), da je toženec ob zaslišanju pred sodiščem v Kamniku (leta 2007) izpovedal o tem, da imajo na severozahodnem delu parcele odlagališče odpadkov že več kot 30 let. Navedeno pritožnik izpostavlja kot dokaz v smislu priznanja očitanega ravnanja, čemur pa ni mogoče pritrditi. Odločilno je, da je toženec slednje izpovedal v pravdi P 83/2006 (v zvezi s katero je glede navoženega materiala tekla tudi izvršba v letu 2009), v predmetnem postopku pa je očitano mu ravnanje izrecno zanikal. Tudi sicer njegova izpoved v letu 2007 o odlagališču odpadkov v preteklosti (torej pred letom 2007) ne dokazuje očitanega mu ravnanja nasutja materiala v letu 2011 (nekaj let po pritožbeno izpostavljenem zaslišanju).

10. Ne drži pritožbeni očitek, da je odločilno to, da ima toženec dostop do predmetnega dela nepremičnine. Slednje, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne dokazuje, da je prav toženec tisti, ki je na predmetnem delu nasul material, ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da (navkljub vsemu) ne gre za edini možni dostop do zadevnega dela tožnikove parcele (glede tega je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi izpovedbe prič, kot odločilno v tej zvezi pa je ocenilo izpovedbo priče K. - 24. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Posledično nima odločilne teže toženčeva izpovedba glede možnosti dostopa do nepremičnine, kot to uveljavlja pritožba. Nerelevantna je pritožbena navedba, da "si je toženec v preteklosti lastil nepremičnino tožnika". Ravnanje v preteklosti, upoštevajoč vse okoliščine primera, ne more voditi do prepričanja o kasnejšem ravnanju.

11. Tožnik je v ponovljenem postopku zatrjeval, da je imel toženec od nasutja na severnem delu parcele korist iz razloga, ker ima iz svojega zemljišča na tožnikovo zemljišče speljano vso meteorno in hudourniško vodo. Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik že v prvem postopku lahko zatrjeval takšno korist toženca in je posledično ugovor prekluzije utemeljen, je pravilno (9. in 25. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tožnik je že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (list. št. 299) na vprašanje sodnice, zakaj predmetnih trditev ni podal pravočasno, navedel, da se je šele z ogledom sodišča ugotovilo, da naj bi imel toženec od tega koristi, kar ponavlja v pritožbi. Tudi po presoji višjega sodišča slednje ne predstavlja opravičljivega razloga za nepravočasno navedbo dejstev. Ob ustrezni skrbnosti bi dejstva o koristi lahko navedel pravočasno. Navedbe o tem, kako je tožnik v "marcu 2015 s strokovnjaki ustrezne stroke preverjal komunalni vod", predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato se višje sodišče do njih dodatno ne opredeljuje. Tožnik se s tem v zvezi v pritožbi sklicuje tudi na izpovedbo toženca (list. št. 65 in naslednje) o zasutju in polaganju cevi. Iz zaslišanja toženca ni mogoče razbrati, o katerem delu parcele točno izpoveduje, poleg tega pa so deli toženčeve izpovedbe grobo iztrgani iz konteksta (da bi toženec v zatrjevanem obdobju na predmetni del parcele napeljal material, je izrecno zanikal), navsezadnje pa s sklicevanjem na izpovedbo toženca tožnik ne more nadomestiti trditvene podlage, še posebej ne v pritožbenem postopku. Tudi ne drži, da bi višje sodišče v napotkih razveljavitvenega sklepa "dopustilo" dopolnjevanja trditvene podlage. Pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo predmetnih navedb, ni utemeljen.

12. Očitki o kršitvah ustavnih pravic terjajo konkretizacijo, ki je v pritožbi ni, zato višje sodišče očitkov v tej smeri dodatno ne obravnava. Višje sodišče celovito dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot že obrazloženo, sprejema, očitek kršitve 8. člena ZPP ni utemeljen. Očitek protispisnosti ni konkretiziran, zato ne terja dodatne obravnave.

13. Pritožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev v IV. točki izreka. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, sledi ji stroškovna posledica. Konkretnih pritožbenih navedb glede stroškovne odločitve pritožba ne poda, višje pa ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

14. ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in toženec sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).