Jedro

Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona.

Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 4904-60/2007/ 175/00641111 z dne 23. 1. 2014 se odpravi v 1. točki izreka, kolikor se ta nanaša na odločitev glede nepremičnine s parc. št. 1828/77 k.o. … v točkah I. do V. delne odločbo Upravne enote Piran št. 33900-13/2011-87 (0587) z dne 23. 7. 2012, ter v 2. do 4. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za okolje in prostor v ponovni postopek.

Stroškovni zahtevek A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z delno odločbo z dne 23. 7. 2012 odločila: (1) da je Občina B. kot zavezanka dolžna v korist pokojnega C.C. kot upravičenca izročiti v last in posest nepremičnini s parc. št. 1828/81 in 1828/77, obe k.o. …, (2) da je zemljiškoknjižni lastnik navedenih nepremičnin Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, (3) da je zavezanka dolžna vrnjene nepremičnine izročiti v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe, (4) da sodišče po uradni dolžnosti po pravnomočnosti te odločbe izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja, (5) da se za skrbnika za poseben primer določi D.D., in ugotovila (6) da stroški postopka niso bili zaznamovani ter (7) da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z izpodbijano odločbo odločilo: (1) da se odpravi odločba organa prve stopnje v točkah 1 do 5 izreka, (2) da je tožnik kot zavezanec dolžan v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe vrniti lastninsko pravico pokojnemu C.C. kot upravičencu na nepremičnini s parc. št. 1828/77 k.o. … ter navedeno nepremičnino izročiti skrbniku za poseben primer v posest, (3) da sodišče po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja, (4) da se za skrbnika za poseben primer za denacionalizirano premoženje določi D.D., (5) da se zadeva v delu, ki se nanaša na parcelo 1828/81 k.o. …, vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, (6) da 6. in 7. točka izreka prvostopenjske odločbe ostaneta v veljavi ter ugotovilo (7) da stroški postopka niso bili zaznovani ter njihovo povračilo ni bilo zahtevano. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ svojo odločbo izdal v izvrševanju sodbe tega sodišča III U 422/2010 z dne 14. 1. 2011. Drugostopenjski organ glede parcele 1828/81 ugotavlja, da na njej stoji plinohram ter da je Občina B. glede vračila v naravi zato uveljavljala oviro po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker prvostopenjski organ obstoječega plinohrama, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja, ni upošteval ter je upravičencu vrnil celotno parcelo 1828/81 v last in posest, je drugostopenjski organ njegovo odločitev v tem delu odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovni postopek. Glede parcele 1828/77 pa drugostopenjski organ ugotavlja, da ovir za vračilo tega zemljišča v naravi ni, kajti zemljišče ne predstavlja funkcionalnega zemljišča (iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 19. 8. 2011 izhaja, da se nahaja v območju, ki je opredeljeno kot urejene vzdrževane parkovne površine hotelskega kompleksa E., na zemljišču je neurejeno makadamsko parkirišče), tudi ne gre za parkirišče v smislu javne površine in tudi ne za zemljišče, za katero bi obstajala ovira po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Glede parcele 1828/77 pa iz spisne dokumentacije sicer izhaja, da je bila v postopku lastninskega preoblikovanja družbe F. d.d. prenesena na tožnika ter je postala last Republike Slovenije, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik. Parceli sta last občine postali na podlagi Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS), vendar ju občina, po svojih izjavah, ni štela za svoje premoženje in ni njun zemljiškoknjižni lastnik. Glede na navedeno drugostopenjski organ šteje za zavezanca za vračilo parcel v denacionalizacijskem postopku Republiko Slovenijo in je glede na tako stališče v zadevi tudi odločil. Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopenjski organ pri ugotavljanju zavezanca za vračilo najprej pravilno ugotovil, da je parcela št. 1828/77 k.o. … postala last Republike Slovenije in prešla v upravljanje tožnika na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanj podjetij (v nadaljevanju ZLPP) na način, da jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije in v upravljanje tožnika. Pri nadaljnjem ugotavljanju zakonitega lastnika te parcele pa je drugostopenjski organ prezrl določbo 16.a člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Glede na Potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 13. 9. 2012, po katerem je to stavbno zemljišče, ki ga je občina namenila za graditev objektov, in glede na 16.a člen ZSKZ je lastnica tega zemljišča Občina B.n. Določba 16.a člena ZSKZ določa pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi samega zakona ter zaradi tega za pridobitev lastninske pravice vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena ampak zgolj deklaratorni učinek, kar pomeni, da vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ni pogoj za pridobitev lastninske pravice, ampak je ta že nastopila z uveljavitvijo zakona. Tožnik je na dejstvo, da je zakonita lastnica parcele 1828/77 Občina B., opozarjal že med postopkom ter navedel tudi, da poteka postopek za podpis pogodbe o prenosu. Tožnik dalje navaja, da se na ZJS ni mogoče več opirati, saj ne velja več, drugostopenjski organ pa odločitve tudi ne bi mogel opirati na izjavo Občine B., da navedene parcele ne šteje za svojo. Če je lastninska pravica na nepremičnini pridobljena na podlagi zakona, ni pomembno, kakšna je volja pridobitelja in od volje pridobitelja nastanek lastninske pravice na podlagi zakona ni odvisen. Glede na to tožnik sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijani 1. in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe ter zadevo v tem obsegu vrne drugostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankam z interesom tudi ostalim strankam denacionalizacijskega postopka. Odgovor je podal A.A. ter v njem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. Odgovorila je tudi G., ki smiselno prav tako predlaga sodišču, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev o zavezancu za vračilo v naravi nepremičnine s parc. št. 1828/77 k.o. … pok. C.C. kot upravičencu. Drugostopenjski organ je v izpodbijani odločbi pritrdil zaključku organa prve stopnje, da ovir za vračilo v naravi navedene nepremičnine ni; ne tožnik in tudi nobena druga stranka denacionalizacijskega postopka, ki jim je bila kot strankam z interesom v tem upravnem sporu tožba poslana v odgovor, pa tem ugotovitvam ne nasprotujejo (tudi Občina B. ne). V zadevi tako ni sporno, da je nepremičnino mogoče vrniti v last in posest, sporno pa je, ali je zavezanec za vračilo Občina B. ali tožnik.

Kot izhaja iz spisne dokumentacije upravnih spisov, je bila prvostopenjska odločba v zadevi izdana v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča III U 422/2010 z dne 14. 1. 2011, v kateri je to podalo pravno stališče, da je lastnik nepremičnine in torej zavezanec za vračilo po ZDen le tisti, ki se v zvezi s to nepremičnino lahko sklicuje na katerega od pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, ki jih določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), in ki na tej podlagi tudi izpolnjuje pogoj za vpis v zemljiško knjigo kot lastnik; gospodarska družba, ki se ne more izkazati s pravnomočno sodno odločbo ali pravnim poslom, sklenjenim z zemljiškoknjižnim lastnikom, po določbah SPZ ne more pridobiti lastništva na zemljišču s parc. št. 1828/77 ter ni zavezanec za vrnitev te nepremičnine v postopku denacionalizacije.

V ponovnem postopku je prvostopenjski organ (po izvedenem ugotovitvenem postopku) ob ugotovitvi, da je nepremičnina s parc. št. 1828/77 po namenski rabi stavbno zemljišče (potrdilo Občine B. z dne 19. 8. 2011), po dejanskem stanju v naravi pa nezazidano (stavbno) zemljišče ter po stanju zemljiške knjige lastnina Republike Slovenije, glede katere pa ni bil opravljen prenos lastništva na podlagi 5. točke 57. člena ZJS, za zavezanko za vračilo določil Občino B. Na pritožbo slednje pa je drugostopenjski organ z izpodbijano odločbo glede zavezanca odločil drugače, namreč da je to tožnik (SKZG), in sicer glede na to, da Občina B. navedene nepremičnine nima v dejanski lasti in posesti in je ne šteje za svojo ter je nima v svojem premoženju, čeprav je bila po ZJS nanjo prenesena, vendar ne v skladu z njeno voljo in ne kot posledica njenega ravnanja.

Sodišče se s tožnikom strinja, da je lastnica zemljišča s parc. št. 1828/77, ki je po namenski rabi zemljišča stavbno zemljišče, ki ga je občina namenila za graditev objektov (potrdilo z dne 13. 9. 2012), glede na 16.a člen ZSKZ Občina B.. Po določbi prvega odstavka 16.a člena ZSKZ (uveljavljanega z novelo ZSKZ-B) se namreč nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in s prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom sprememb in dopolnitev navedenih prostorskih sestavin občinskih planov, usklajenih z obveznimi republiškimi izhodišči, do 20. julija 2004 namenila za graditev objektov in so bila do 10. marca 1993 družbena lastnina, na neodplačen način prenesejo v last občine, na območju katere ležijo (po avtentični razlagi je to določbo treba razumeti tako, da se na neodplačen način prenesejo v last občine tista zemljišča, za katera je občina do 20. julija 2004 na občinskem svetu sprejela ustrezne spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin občinskih planov, s katerimi je ta zemljišča namenila za graditev objektov). Da za tako zemljišče gre, pa v zadevi ni sporno. Določbe o tem, da so nezazidana stavbna zemljišča, namenjena gradnji (ki jih je ob svoji uveljavitvi 11. 3. 1993 zajel ZSKZ ter določil, da so postala last Republike Slovenije), ex lege postala last občin, na območju katerih je njihova lokacija, pa je sicer vseboval že ZJS (uveljavljen v l. 2000) v petem odstavku 57. člena in nato tudi ZJS-1 (uveljavljen v l. 2008) v tretjem odstavku 55. člena.

To pa pomeni, da določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona.

Zato se sodišče s tožnikom strinja, da glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine (51. člen ZDen).

Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršil zakon, je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravilo (zaradi vsebinske povezanosti odločitve v celoti) ter na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo zadevo temu organu v ponovni postopek. Z odločitvijo sodišča, kot izhaja iz izreka sodbe, je ponovno v celoti stopila v veljavo odločitev prvostopenjskega organa glede parc. 1828/77 (v točkah I do V te odločbe) ter mora drugostopenjski organ v ponovnem postopku (ponovno) odločiti o pritožbi Občine B., kolikor se ta nanaša na parc. št. 1828/77. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom pa je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, po katerem ima pravico do povrnitve stroškov postopka le stranski intervenient, ki nastopa na strani stranke, ki v postopku uspe (v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1).