Jedro

Dokazno breme o tem, katera plačila je tožeča stranka upoštevala in s katerimi plačili je bila tožena stranka v zamudi, je bilo na tožeči stranki. Slednja tega bremena ni zmogla. Do prevalitve procesnega dokaznega bremena na tožene stranke bi prišlo šele, če bi tožeča stranka izpolnila svoje trditveno (in dokazno) breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40904/2013 z dne 17. 4. 2013 še v delu, v katerem je bilo tožencem naloženo plačilo terjatve in odmerjeni stroški upnika in zavrnilo predlog za izvršbo (pravilno tožbeni zahtevek). Hkrati je tožeči stranki naložilo, da prvotoženi stranki plača 3.041,71 EUR pravdnih stroškov, drugotoženi in tretjetoženi pa 3.960,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP, zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, da tožnica ni predložila dokazov. Dolgovani znesek je jasno razviden iz evidence tožeče stranke, s katero je bila seznanjena tudi tožena stranka in so v njem zajete dogovorjene pogodbene obresti, dodatek iz naslova zamudnih obresti in zaključni stroški. Do razlike v izračunih je prišlo zaradi upoštevanja stroškov iz pogodbe. Sodišče mora materialno pravo poznati, zato bi na podlagi izračuna obresti lahko samo ugotovilo višino spornega dolga. Neupoštevne so ugovorne navedbe tožencev o neseznanjenosti z zapadlostjo celotnega kredita. Slednje nedvoumno izhaja iz podpisane kreditne pogodbe. Tožena stranka pa je bila nanjo pravočasno opozorjena. Nepravilna je odločitev o zastaranju. Dokazi tožene stranke v njihovih medsebojnih dogovorih glede delitve premoženja kažejo na pripoznavo dolga. Niso upoštevana določila o pretrganju zastaranja in tudi ne, da so v ravnanju toženih strank elementi kaznivega dejanja, kar čas zastaranja podaljša. 3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nekonkretizirano uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so izčrpni in jasni ter neprotislovni in omogočajo pritožbeni preizkus. Tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP pritožba uveljavlja nekonkretizirano. Ta kršitev se očitno (glede na navedene člene ZPP) nanaša na odločitev o stroških, ki jo pritožba sicer veže le na nepravilno odločitev o glavni stvari. Niso podane niti uveljavljene bistvene kršitve niti po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodbe, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena za s tožbenim zahtevkom uveljavljano terjatev z zamudnimi obrestmi. Sodba natančno, jasno in prepričljivo navaja (5. točka obrazložitve), kaj bi v okviru dokaznega bremena tožeča stranka morala zatrjevati (in dokazovati) in k njenim razlogom ni kaj dodati. Tožene stranke so (že v ugovoru(1)) konkretizirano nasprotovale tako podlagi kot višini vtoževane terjatve. Tožeča stranka je, namesto da bi v dopolnitvi tožbe navedla, na kakšni podlagi temelji njena terjatev, in pojasnila njen izračun, navedbam tožene stranke ugovarjala le pavšalno, dokazno nepodprto. Navajala je, da je tožeča stranka kreditojemalcem izročila denar in se v dokaz sklicevala na sporazum strank, sklenjen pri notarki A. A. SV 215/00 z dne 21. 9. 2001, ki ga ni predložila. V notarskem zapisu sklenjeno posojilno pogodbo z dne 17. 4. 2000 (priloga spisa B5), in ne z dne, kot je navajala tožeča stranka, so predložili toženci, ki so hkrati ugovarjali, da bi bil dolg, če bi obstajal(2), zastaran. Glede načina izračuna terjatve je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navajala le,“da je dolgovani znesek jasno razviden iz evidence tožeče stranke, s katero je bila seznanjena tudi tožena stranka, in sicer so v njem zajete dogovorjene pogodbene obresti, dodatek iz naslova zamudnih obresti in zaključni stroški.“ Tožene stranke so (ponovno) trditvam tožene stranke konkretizirano nasprotovale in opozarjale na pomanjkljivosti tako trditvene (kot dokazne) podlage. Zgolj ugibale so, na kakšni podlagi bi morebitni (zastaran) dolg lahko obstajal. Šele na prvem naroku za glavno obravnavo je, na poziv sodišča(3), tožeča stranka začela zatrjevati, da dolg sestavlja tako glavnica kot pripadajoče obresti, na podlagi notarskega zapisa hipotekarno kreditne pogodbe sklenjene pri notarki A. A. št. 215/2000, pri čemer so upoštevana plačila toženih strank, in izračunana na dan 1. 1. 2011. Pravilen je zaključek sodbe, da tožeča stranka ni pojasnila, koliko, kdaj in kaj so tožene stranke od dolgovanega zneska po tem notarskem zapisu plačale. Za povrh, kot pravilno ugotavlja sodba, tožeča stranka niti na prvem naroku ni predložila izračuna obresti (slednji naj bi bil podlaga za predlog za izvršbo) po stanju dolga na dan 31. 12. 2010. Po prvem naroku predložen (overjen) izračun o znesku dolga na dan 31. 12. 2010 izkazuje drugačen znesek dolga, kot ga je tožeča stranka uveljavljala v predlogu za izvršbo.

7. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti zaključka sodbe, da tožeča stranka ni zmogla trditvene (in dokaznega) bremena glede višine terjatve. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP). Dokazi se izvajajo v dokaz postavljenih (konkretnih in določnih trditev) in ne nadomeščajo pomanjkljive trditvene podlage, kot zmotno trdi pritožba. Zgrešeno je gledišče pritožbe, da bi moralo sodišče na podlagi predloženega izračuna obresti samo ugotavljati višino spornega dolga. Tudi če bi držale trditve tožeče stranke (pa ne držijo), da je „dolgovani znesek jasno razviden iz evidence tožeče stranke, s katero je bila seznanjena tudi tožena stranka“, bi ob konkretiziranih ugovorih toženih strank tožeča stranka morala pojasniti način izračuna, kot jo je sicer sodišče prve stopnje pravilno pozvalo. V sodbi zavzeto stališče je skladno z utrjeno sodno prakso(4). Dokazno breme o tem, katera plačila je tožeča stranka upoštevala(5) in s katerimi plačili je bila tožena stranka v zamudi, je bilo na tožeči stranki. Slednja tega bremena ni zmogla. Zgolj navedba, „da so upoštevana plačila toženih strank in izračunana na dan 1. 1. 2011“ ne zadošča. Do prevalitve procesnega dokaznega bremena(6) na tožene stranke bi prišlo šele, če bi tožeča stranka izpolnila svoje trditveno (in dokazno) breme.

8. Po navedenem tožbenemu zahtevku tožeče stranke že zaradi nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP) ni bilo mogoče ugoditi in je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno razveljavilo sklep o izvršbi še v kondemnatornem in stroškovnem delu. O drugih podlagah, na katerih temelji odločitev sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka (zastaranje, osebni stečaj tretje toženke), se zato pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti.

9. Materialnopravno pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s tožbo propadla, zato je dolžna toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške. Odmeri stroškov pritožba konkretizirano ne nasprotuje.

10. Po navedenem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovori na pritožbo toženih strank ne predstavljajo potrebnega stroška, ker k odločitvi o pritožbi niso bistveno prispevali (155. člen ZPP). Zadostni in pravilni razlogi sodbe niso narekovali posebnega odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V predmetni zadevi se je postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izračun zamudnih obresti, overjen s strani odgovorne osebe). Na njeni podlagi izdanemu sklepu o izvršbi so tožene stranke obrazloženo ugovarjale in je bilo odločeno, da se izvršba v delu, v katerem je bila dovoljena razveljavi, v preostalem delu (o tožbenem zahtevku in stroških) pa bo odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Op. št. (2): Drugotoženec in tretjetoženka sta že v ugovoru (list. št. 23) navajala“: da je bil dolg v pretežni meri poravnan, saj je jasno, da upnik ne bi čakal do leta 2013, če se od leta 2000 ne bi plačevali obroki.“ Op. št. (3): V okviru materialnoprocesnega vodstva je sodišče tožečo stranko pozvalo, da specificira svojo terjatev in opredeli, na kakšni podlagi je nastala, ter pojasni njen izračun.

Op. št. (4): Primerjaj VSL sodba II Cp 1161/2011 z dne 5. 10. 2011, VSL sklep II Cp 3494/2010 z dne 19. 4. 2011, III Cp 907/2015 z dne 13. 5. 2015. Op. št. (5): Po dopolnitvi navedb tožeče stranke in na prvem naroku za glavno obravnavo predloženem izračunu (priloga A2) so tožene stranke izrecno zanikale, da bi obstajal kakršenkoli dolg iz notarsko zapisane hipotekarno kreditne pogodbe.

Op. št. (6): Pritožbena trditev, da bi morale tožene stranke dokazati, da so poravnale določene obroke in predložiti ustrezna potrdila.