Jedro

CZ carinskim organom ne daje podlage za naložitev obveznosti vložitve novega ECL v isti zadevi, kot navajata tožnika, kot tudi ne za sprejem novega ECL, če ga predloži (v lastnem interesu) deklarant sam. Drugače kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pa sodišče meni, da v tej fazi postopka tudi še ni podlage za ukrepanje carinskega organa po določbah 57. člena CZ, ki naj bi se mu deklarant izognil s predložitvijo z ugotovitvami carinskega organa skladne deklaracije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka pritožbi tožečih strank zoper odločbo Carinskega urada A, Carinske izpostave Terminal A z dne 12.6.2000 delno ugodila in 2. točko izreka prvostopne odločbe v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga spremenila tako, da se pravilno glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo", v 2. točki izreka pa v ostalem kot neutemeljeno zavrnila pritožbo zoper odločbo, s katero je prvostopni organ v postopku preverjanja carinske deklaracije z dne 7.6.2000 (v nadaljevanju: ECL) določil carinsko vrednost za rabljeni osebni avto v višini 1.548.674,00 SIT in na tej podlagi obračunal višino carinskega dolga v skupnem znesku 427.161,00 SIT (1. točka izreka prvostopne odločbe), prvi tožeči stranki pa naložil, da ga plača za račun druge tožeče stranke (2. točka izreka prvostopne odločbe). Po podatkih upravnih spisov tožena stranka ugotavlja, da je carinski deklarant družba AAA, d.o.o. kot posredni zastopnik prejemnika družbe BBB, d.o.o. dne 7.6.2000 vložil ECL in za postopek sprostitve v prost promet prijavil rabljen osebni avto Ford SCORPIO 2.0 s carinsko vrednostjo 727.723,00 SIT na podlagi priložene fakture tujega prodajalca CCC z dne 24.5.2000. Carinski organ je v postopku preverjanja sprejete carinske deklaracije na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99-popr., v nadaljevanju: CZ) ugotovil, da vrednost blaga, ki je navedena na prodajalčevi fakturi, ki je bila priložena carinski deklaraciji ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni ter o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 8.6.2000, na njegovi podlagi pa 12.6.2000 izpodbijano odločbo, s katero je za prijavljeno blago določil carinsko vrednost, carinski dolg ter znesek dajatev, ki se pobirajo pri uvozu, nato pa je deklarant vložil nov set ECL v skladu z ugotovitvami carinskega organa. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ, po tem ko je ugotovil, da na podlagi deklaraciji priložene fakture (iz katere ni razvidno, da bi bil zaračunani znesek posledica danega popusta) prijavljena carinska vrednost bistveno odstopa od podatkov, s katerimi je razpolagal, skladno s 3. odstavkom 23. člena CZ ugotavljal carinsko vrednost vozila po določbah 17. do 19. člena CZ, pri čemer glede na podatke ECL in priložene listine ni imel razlogov, da bi od deklaranta, ki je bil pri pregledu blaga navzoč, zahteval dodatne podatke, kar bi sicer po 52. členu CZ in 2. odstavku 62. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, 103/99 in 14/00-popr, v nadaljevanju: UICZ), katerih nepravilno uporabo ugovarjata (pri)tožnika, lahko storil. V zvezi s pritožbeno navedbo, da so bili avtomobili kupljeni v paketu pri istem prodajalcu, zaradi česar naj bi bil kupec deležen ustreznega popusta, tožena stranka na podlagi na njen poziv predloženega dogovora med družbama CCC in BBB, d.o.o. z dne 31.12.1998, veljavnega od 1.1.1999 do 1.2.2001, ugotavlja, da je po dogovoru cena lahko nižja za vnaprej nedoločen odstotek, saj so z njim dogovorjene "nizke in ugodne" cene za kupljene avtomobile, ki so, če je presežena količina 100 vozil, lahko tudi "50% ali več nižje od cen v katalogu Eurotax Schwacke", kar je v trgovini z rabljenimi vozili neobičajno, poleg tega pa v trenutku ugotavljanja carinske vrednosti višina popustov ni bila določena. Iz dogovora tudi ne izhaja, kdaj bodo popusti sploh uveljavljeni. V obravnavanem primeru je bilo za carinjenje prijavljeno le eno vozilo in ne celotna količina, račun tujega dobavitelja je izdan samo za eno vozilo, brez navedbe, da gre za nakup po dogovoru z upoštevanjem popustov. Ker znižanje ni določeno, tudi ni mogoče ugotoviti, koliko bi znašal morebitni carinski dolg, če bi carinski organ znižanje ob carinjenju priznal, vendar kasneje ne bi bilo uveljavljeno. Pritožbeni ugovor kršitve 52. člena CZ in 62. člena UICZ po navedenem ni utemeljen. Carinsko vrednost pa je prvostopni organ, glede na naravo blaga, utemeljeno ugotavljal po določbah 19. člena CZ in z uporabo kataloga cen rabljenih vozil Schwacke št. 4/2000 stran 273 po mnenju tožene stranke v nasprotju z naziranjem pritožbe ni kršil 3. točke 2. odstavka tega člena. Uporabljeni katalog je namreč carinski organ uporabil le kot pripomoček pri ocenjevanju vrednosti rabljenega vozila, saj carinske vrednosti ni določil neposredno na njegovi podlagi, ampak je, kot je razvidno iz zapisnika, na katerega deklarant, kljub v nasprotju s pritožbeno trditvijo izkazani prisotnosti njegovega predstavnika pri pregledu blaga, pripomb ni podal, dejansko vrednost vozila ugotovil na podlagi komisijsko ugotovljenega stanja konkretnega vozila in s pomočjo kataloških podatkov. In ker tako ugotovljena carinska vrednost tudi po presoji tožene stranke bistveno odstopa od prijavljene carinske vrednosti, je carinski organ pravilno izvedel postopek carinjenja na podlagi komisijsko ugotovljene vrednosti po določbah 19. člena CZ ter na tej podlagi izdal izpodbijano odločbo, ki pomeni obvestilo o dokončni odločitvi in razlogih odločitve iz 2. odstavka 62. člena UICZ. V zvezi s pritožbenim ugovorom nejasnosti odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev carinskega dolžnika, carinskega zavezanca in carinskega deklaranta pa še ugotavlja, da družba AAA d.o.o. kot deklarant po določbi 143. člena v zvezi s 3. členom CZ v odločbi pravilno navedena kot carinski dolžnik za carinski dolg, ki je nastal s sprostitvijo blaga v prost promet, družba BBB, d.o.o., za račun katere je bila carinska deklaracija vložena, pa ima v postopku skladno s 3. členom CZ položaj carinskega zavezanca. Fizične osebe so v postopku sodelovale kot zakoniti zastopnik oziroma odgovorna oseba deklaranta - pravne osebe, ki je v izreku odločbe pravilno navedena kot carinski dolžnik. Spremembo prvostopne odločbe v delu, kjer je določen rok za plačilo carinskega dolga tožena stranka utemeljuje z dejstvom, da se dajatve, ki se pobirajo ob uvozu ter upravna taksa plačajo po obračunu, izstavljenem na podlagi ECL, ki jo deklarant izpolni v skladu z ugotovitvami carinskega organa, ter določbo 5. odstavka 153. člena CZ po kateri mora dolžnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Sicer pa je carinski organ uvozne dajatve obračunal na podlagi pravilnih predpisov in v pravilni višini.

Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata. Tožbo vlagata iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). S spremembo 2. točke izreka prvostopne odločbe je tožena stranka absolutno bistveno kršila pravila postopka, saj ni navedla številke deklaracije, v spisu pa se nahajata dve deklaraciji, ki se med seboj izključujeta. Navedeno je posledica poteka carinskega postopka pri uvozu rabljenih vozil, v katerem se mora uvoznik, če hoče prevzeti rabljeno vozilo iz skladišča, v primeru ko je ta ugotovljena, strinjati z novo ocenjeno vrednostjo in podpisati zapisnik, ki ga sestavi carinski organ, na tej osnovi pa deklarant vložiti nov ECL, ki ga carinarnica sprejme in vozilo sprosti v prost promet. Prvotni carinski dokument ostane pri carinarnici, carinski organ pa po nekaj dneh izda odločbo, kar je v nasprotju s 3. točko 51. člena CZ, po kateri umik deklaracije ni več mogoč potem, ko je bilo blago prepuščeno v izbrani carinski postopek. Izrek odločbe je v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Iz obrazložitve mora namreč izhajati dejanska in pravna podlaga odločitve, ki izhaja iz izreka. V izpodbijani odločbi pa sploh niso navedeni materialni predpisi, ki določajo pravico carinarnice, da terja od carinskega zavezanca vložitev novega ECL, kar je v nasprotju z 214. členom ZUP, vse v povezavi z 51. oziroma 50. členom CZ. Izpodbijana odločba je v povezavi s prvostopno odločbo tudi nesklepčna in je v nasprotju sama s seboj in obrazložitvijo. Carinski zavezanec je moral proti svoji volji vložiti nov ECL pod isto številko in po njem plačati carinske dajatve v višini, ki jo je določil carinski organ. Prav zato je izpodbijana odločba nezakonita in nična na podlagi 279. člena ZUP, ker v njenem izreku ni naveden carinski zavezanec in skupni znesek dajatev s pozivom stranki, da jih plača ter zato ni izvršljiva. Neizvršljiva je tudi 3. točka prvostopne odločbe, ki je z izpodbijano odločbo potrjena, saj je carina odmerjena in plačana po odločbi v skrajšanem postopku, kar ECL nesporno je. V isti zadevi je istočasno potekal skrajšani postopek (ECL) in redni postopek (odločba po 52. členu CZ). Omenjena postopka ne moreta potekati istočasno, saj redni postopek nadomesti skrajšanega in obratno, dokler teče skrajšani postopek, ne more teči redni. Carinski organ je na podlagi 3. odstavka 52. člena CZ posegel v podatke, ki jih je carinski deklarant navedel na deklaraciji - ECL, v procesnem smislu izdaja takšne izpodbijane odločbe pomeni, da je postopek carinjenja pričel teči po uradni dolžnosti in da je deklarant izgubil pravico razpolaganja z zahtevkom. To pa pomeni, da je omenjena odločba popolnoma nadomestila vloženi ECL in mora imeti neposredni pravni učinek, pri tem pa se seveda postavlja vprašanje kaj pa je s prvotnimi ECL v skrajšanem postopku, saj deklarant ni odstopil od njih in uradno skrajšani postopek še ni končan. Po drugi strani pa je nedopustno tudi določanje carinske vrednosti po katalogu Schwacke (3. in 5. točka drugega odstavka 19. člena CZ). Uporaba kataloga po stališču, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v odločbi št. U-I-87/96 z dne 16.7.1998 ni dovoljena zaradi kršitve načela zakonitosti. Upoštevaje navedeno odločbo, so z izpodbijano odločbo kršena temeljna ustavna načela demokratičnosti, pravne države, legalitetno načelo, načelo delitve oblasti, kršena sta tudi 2. odstavek 120. člena in 153. člen Ustave. Izpodbijana odločba je zaradi dvojnosti postopkov, nepravilnega delovanja carinskega organa, zamenjave ECL, uporabe kataloga Schwacke, predvsem pa zaradi neupoštevanja količinskih rabatov, ki jih je na podlagi pogodb priznal tuji dobavitelj količinsko za vse in ne za vsak posamezni avtomobil, nezakonita. Zato tožnika predlagata, da jo sodišče odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami dodatno pojasni, da se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije, v obravnavanem primeru deklaracije za sprostitev blaga v prost promet. To je carinski organ pod pogoji 49. člena CZ sprejel ter v polje A vpisal njeno evidenčno številko. Po sprejemu se je odločil za preverjanje njene točnosti in pravilnosti na podlagi 52. člena CZ. Ker je na tej podlagi ugotovil, da prijavljena vrednost blaga ne ustreza določbam CZ o carinski vrednosti, je zabeležil svoje ugotovitve v smislu 3. odstavka 133. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (UICZ) in na tej podlagi izdal izpodbijano odločbo, s katero je zaključil postopek preverjanja sprejete carinske deklaracije. Blago glede na določbe 3. odstavka 56. člena CZ ne more biti prepuščeno deklarantu dokler carinski dolg ni poravnan ali zavarovan. Podrobneje tudi 3. odstavek 134. člena UICZ določa, da če carinski organ na podlagi preverjanja deklaracije ugotovi, da znesek carinskega dolga ne odgovarja podatkom, ki jih je navedel deklarant v deklaraciji, blago prepusti, če deklarant plača drugače ugotovljeni carinski dolg ali predloži ustrezen inštrument zavarovanja. Da bi mu bilo blago prepuščeno, je carinski deklarant v skladu z ugotovitvami carinskega organa vložil novo deklaracijo, iz katere izhaja, da je tudi drugače ugotovljen carinski dolg zavarovan s splošno garancijo deklaranta (polje 44 in 47/NP enotne carinske listine), s čemer je dosegel, da mu je bilo blago, prijavljeno za postopek sprostitve v prost promet, prepuščeno in se s tem izognil tudi ukrepom po 57. členu CZ. V novo vloženi deklaraciji sta tudi navedena znesek carinskega dolga in carinski zavezanec. Z izpodbijano odločbo se ne nadomešča carinska deklaracija ampak gre za odločbo o ugotovitvi dejanskega stanja in določitvi višine dajatev, ki se pobirajo pri uvozu, carinski dolg pa se je obračunal z deklaracijo, ki jo je deklarant vložil v skladu z ugotovitvami carinskega organa. Da se carinski dolg plača po prejemu obračuna za deklaracijo, izhaja iz 153. člena CZ in 636. člena UICZ. Glede na določbe 1. odstavka 151. člena CZ se višina carinskega dolga pri uvozu določi na temelju predpisov, ki so veljali na dan nastanka carinskega dolga, ta pa na podlagi 2. odstavka 143. člena CZ nastane v trenutku sprejema carinske deklaracije za postopek sprostitve v prost promet. Višina carinskega dolga je bila torej ugotovljena na podlagi predpisov, ki so veljali na dan sprejema prvotne carinske deklaracije. Novo vložena deklaracija je torej nadomestila prvotno vloženo, kot datum prejema, ki je merodajen za uporabo prepisov za določitev carinskega dolga, se je štel datum sprejema prvotne deklaracije, nova deklaracija pa nosi isto evidenčno številko kot prvotna. Poudarja, da carinski organ ni odredil spremembe podatkov (50. člen) ali umika carinske deklaracije (51. člen), saj za to niso bili izpolnjeni predpisani pogoji. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožba pa poudarja, da v obravnavanem primeru zadeva ni enaka, saj se odločba kot pravni temelj sklicuje na pravne podlage, razvidne iz obrazložitve, ne pa na pojasnilo Carinske uprave.

V zvezi z odgovorom na tožbo tožeči stranki v pripravljalni vloga opozarjata, da so stališča tožene stranke neskladna s stališči, ki jih je zavzelo Upravno sodišče v sodbah opr. št. U 764/99 z dne 14.2.2002 ter U 153/99 z dne 28.5.2002, da se namreč morata izdati dve odločbi, ena za ugotovitev dejanskega stanja in druga, s katero se meritorno odloči o zahtevku. Poudarja, da se carinske dajatve v skrajšanem postopku plačajo po potrjeni ECL v skrajšanem postopku ali pa po odločbi, izdani po izvedenem v ugotovitvenem postopku, ne da bi se vlagala nova ECL, saj postopek ne more potekati po dveh vlogah hkrati, hkrati pa stranka zoper novo vloženo ECL nima pravnega sredstva, s čemer ji je kršena pravica po 25. členu Ustave RS. Če stranka tudi uspe v sporu po prvi vlogi, ne more razveljaviti pravnomočne odločbe po drugi vlogi, zaradi česar je pravdanje po prvi vlogi dejansko brezpredmetno. Z Zakonom o spremembah CZ (Uradni list RS, št. 32/99), ki je začel veljati 21.5.1999 je bil črtan 3. odstavek 52. člena CZ in s tem carinskim organom onemogočeno izdajanje odločb po uradni dolžnosti v postopku rednega odločanja. V obravnavani zadevi pa je bistveno, da bi se na vlogo stranke carinski organ moral odzvati s potrdilno odločbo v skrajšanem ali z negativno odločbo v rednem ugotovitvenem postopku, ne pa s svojim ravnanjem tožeče stranke prisiliti k vložitvi novega ECL (kar je nedopustno). Ravnanje carinskega organa (vpis iste številke in datuma na nov ECL) je v nasprotju s 50. in 51. členom CZ. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo ne more uspešno sklicevati na svoje interne podzakonske akte. Tožnika opozarjata tudi na kasneje spremenjeno prakso carinskega organa, ki v letu 2002 in deloma v letu 2001 v celoti sprejema vsebinsko popolnoma enake fakture istega tujega dobavitelja, kar kaže na kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

V zvezi s stališčem pripravljalne vloge o nemožnosti uporabe pravnih sredstev po drugo vloženi ECL in s tem povezano brezpredmetnostjo spora po prvi, tožena stranka poudarja, da bi bila v primeru ugotovitve, da je bil carinski dolg obračunan nepravilno, podana podlaga za povračilo preveč plačanega carinskega dolga po določbah 2. odstavka 158. člena CZ.

Državno pravobranilstvo udeležbe v postopku kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe in s tem tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe, izdane v postopku preverjanja točnosti in pravilnosti s strani prvega tožnika - deklaranta predložene in s strani carinskega organa sprejete deklaracije, s katero je za sprostitev v prost promet prijavil rabljen osebni avtomobil. Tožbeni ugovor, da od vložene deklaracije ni odstopil, o njej pa organ ni odločil, je zato neutemeljen in protispisen, kar pa, kot smiselno izhaja iz kasnejše pripravljalne vloge tožnikov, niti ni več sporno.

Tožbeni ugovor neskladnosti izreka izpodbijane odločbe z njeno obrazložitvijo in pomanjkljivosti obrazložitve, ki ne navaja pravne podlage za naloženo obveznost vložitve novega ECL, je neutemeljen. Tožnikoma se namreč z odločbo navedena obveznost ne nalaga. Iz tožbenih navedb je razvidno, da ju je k vložitvi novega ECL "prisilil" lastni interes takojšnje prepustitve vozila, do katere pa po določbi 56. člena CZ, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, nista upravičena pred poravnavo oziroma ustreznim zavarovanjem carinskega dolga. Sicer pa po mnenju sodišča CZ carinskim organom ne daje podlage za naložitev obveznosti vložitve novega ECL v isti zadevi, kot navajata tožnika, kot tudi ne za sprejem novega ECL, če ga predloži (v lastnem interesu) deklarant sam. Drugače kot tožena stranka v odgovoru na tožbo pa sodišče meni, da v tej fazi postopka tudi še ni podlage za ukrepanje carinskega organa po določbah 57. člena CZ, ki naj bi se mu deklarant izognil s predložitvijo z ugotovitvami carinskega organa skladne deklaracije. Procesna situacija, na katero opozarjata tožnika je po navedenem posledica neupravičene predložitve in neutemeljenega sprejema in potrditve nove ECL v isti zadevi. Po določbah CZ je namreč carinski organ, tudi v primeru preverjanja carinske deklaracije po njenem sprejemu, dolžan o zadevi odločiti takoj po opravljeni preveritvi in v primeru ko se rezultati preveritve razlikujejo od podatkov carinske deklaracije, z odločbo ugotoviti višino (obračunati) carinski dolg in ga naložiti v plačilo carinskemu dolžniku. Stališče tožeče stranke, da po spremenjeni določbi 52. člena CZ (črtanju 3. odstavka tega člena) carinski organ nima več podlage za obračun in naložitev carinskih dajatev, je po presoji sodišča neutemeljeno, saj se z navedeno spremembo ukinja le podlaga za izdajo posebne ugotovitvene kot vmesne odločbe. Odločba prvostopnega organa je zato izdana povsem skladno z navedeno zakonsko določbo. Gre za obračun dajatev in njihovo naložitev carinskemu dolžniku v plačilo v skladu z ugotovitvami naknadne preveritve. Ker pa pri svoji odločitvi prvostopni organ ni upošteval pred izdajo odločbe napačno in v korist tožeče stranke sprejete (in potrjene) nove carinske deklaracije, izpolnjene skladno z ugotovitvami preveritve kot podlage za obračun uvoznih dajatev ter sprostitev vozila v prost promet, ki po določbi 2. odstavka 155. člena CZ (tudi) predstavlja izvršilni naslov, je tožena stranka utemeljeno in v korist tožečih strank v 1. točki izreka izpodbijane odločbe s spremembo prvostopne odločbe odpravila dvojnost izvršilnih naslovov tako, da je z določitvijo roka za plačilo z odločbo ugotovljenega carinskega dolga skladno s 5. odstavkom 153. člena CZ tudi obveznost plačila z odločbo ugotovljenega dolga vezala na carinsko deklaracijo. To pa je lahko le sprejeta in potrjena ECL kot podlaga za obračun in prepustitev blaga tožeči stranki. Tožbeni ugovor, da je odločba v tem delu nejasna, je zato po presoji sodišča neutemeljen. Neutemeljen je tudi ugovor ničnosti odločbe zaradi njene neizvršljivosti. Prvostopna odločba kot dajatvena v svojem izreku določa višino obveznosti, rok za plačilo, kot tudi carinskega dolžnika. Napako, ki je v neupoštevanju pred njeno izdajo sprejete in potrjene ECL (ki pa ne predstavlja razloga za ničnost prvostopne odločbe), na katero opozarjata tudi tožnika, je s spremembo odločbe tožena stranka v celoti sanirala.

Izpodbijana odločba je tudi v svojem zavrnilnem delu (2. točka izreka), s katerim potrjuje pravilnost s prvostopno odločbo v postopku preverjanja carinske deklaracije z dne 7.6.2000 ugotovljene carinske vrednosti blaga in pravilnost obračuna uvoznih dajatev na tej podlagi, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka kot tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na stranke carinskega postopka, uporabo 52. člena CZ, postopek ugotavljanja carinske vrednosti vozila, uporabo kataloga Schwacke kot tudi uveljavljanje količinskih popustov. Z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore v delu, ki so enaki pritožbenim. V zvezi z odločbo ustavnega sodišča na katero se sklicujeta tožnika pa sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba ne temelji na uporabi internega pojasnila, ki je bilo predmet presoje pred ustavnim sodiščem, temveč na določbah CZ in UICZ, ustavno sodišče pa v navedeni odločbi sploh tudi ni zavzelo stališča do uporabe kataloga in s tem tudi ne stališča, ki ga v tožbi navajata tožeči stranki.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.