Jedro

Javnega (oziroma brezplačnega) prevoza na relaciji kraja tožničinega stalnega bivališča in kraja tožničinega opravljanja dela ni bilo, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo stroške prihoda na delo in z dela v spornem obdobju v višini kilometrine.

Tožnica je svoj zahtevek za obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust utemeljevala s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec v primeru, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, v zvezi z 161. člena ZDR-1, ki določa, da je v primeru, če delavec med koledarskim letom sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, vsak delodajalec delavcu dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen v primeru, če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi glede izrabe sorazmernega dela letnega dopusta obstajal kakršenkoli dogovor med tožnico in toženo stranko oziroma tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, ki bi tožničino pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (in s tem pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust) uredil drugače. Zato je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporno leto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati dodatek za delo ob nedeljah in dela prostih dnevih za obdobje od oktobra 2013 do vključno marca 2014 v bruto zneskih, ki izhajajo iz I. točke izreka, od teh zneskov odvesti predpisane dajatve in tožnici izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti do plačila. V I. točki izreka je odločilo tudi, da je dolžna tožena stranka tožnici obračunati in plačati odpravnino v znesku 197,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila. Zoper ta del izpodbijane sodbe se tožena stranka ne pritožuje. V I. točki izreka pa je toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške za prevoz na delo in z dela za obdobje od oktobra 2013 - marca 2014 v višini 289,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, in sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 195,92 EUR, od tega zneska poravnati predpisane dajatve in tožnici izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila. V II. točki izreka je višji zahtevek tožnice zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka v višini 337,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Tožena stranka se s pravočasno pritožbo pritožuje zoper odločitev o stroških prevoza na delo in z dela za obdobje oktober 2013 in marec 2014, zoper odločitev o sorazmernemu delu regresa za letni dopust za leto 2013 in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in ustrezno zniža prisojene stroške postopka, stroške pritožbe pa naloži v plačilo tožnici oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, napačna, saj bi morala tožnica dokazati, da v času, ko je prihajala in odhajala z dela, ni obstajal javni prevoz in to glede na njeno prisotnost na delu. Tožnica je prihajala na delo ob različnih urah (kar je razvidno iz tabele prisotnosti), zato je težko verjeti, da v vseh dnevih ni imela na razpolago javnega prevoza. Z dela je odhajala med 15.00 in 16.00 uro, le redkokdaj kasneje, zato je takrat javni brezplačni mestni promet vozil. Sodišče je pri tem povsem nekritično sledilo tožnici, pri tem pa spregledalo, kdo nosi dokazno breme v postopku. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnici napačno prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust v višini 195,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica bi morala dokazati toženi stranki in dokaz predložiti sodišču, koliko regresa ji je bilo izplačanega pri prejšnjem delodajalcu, koliko dopusta je izrabila pri prejšnjem delodajalcu, ne pa da tega ni izkazovala. Glede na to ji tudi vtoževani regres ne pripada. Regres se pridobi hkrati s pravico do pridobitve celotnega dopusta. Tožnica z nobeno listino ni dokazala, da ni izrabila celotnega letnega dopusta pri prejšnjem delodajalcu, oziroma da je prejšnjemu delodajalcu vrnila del regresa ali pa da ji le-ta tega ni izplačal. Ker tega ni dokazala, do sorazmernega dela regresa za letni dopust ni upravičena. Sodišče prav tako ni obrazložilo, zakaj tožnici verjame, toženi stranki pa ne. S tem je kršilo zakon o pravdnem postopku in dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala obrazložitve glede tega, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo tožnici in ne toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov (izpovedbe tožnice ter prič A.A. in B.B., vpogledalo in prečitalo pa je tudi listinske dokaze). Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sprejelo pravilno in celovito dokazno oceno izvedenih dokazov tako, da ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbo tožnice.

6. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 2. 10. 2013 do 2. 4. 2014 na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (A1, A2). Iz te pogodbe je razvidno tudi, da bo tožnica opravljala delo v C., medtem ko je stanovala v D..

7. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo vtoževane stroške za prevoz na delo in z dela ter prehrano, ker je v postopku ugotovilo, da med krajem tožničinega stalnega bivališča (D. - E.) in krajem opravljanja dela tožnice (C.) javnega prevoza, ki bi ustrezal njenemu delovnemu času, ni bilo. Iz tega razloga ji je prisodilo vtoževane stroške prevoza na delo in z dela na relaciji D. (E.) in C. v skupni razdalji 14 km in sicer za 15 delovnih dni v oktobru 2013, za 23 delovnih dni v novembru 2013, 23 dni delovnih dni v decembru 2013, 15 delovnih dni v januarju 2014, 18 delovnih dni v februarju 2014 in 21 delovnih dni v marcu 2014. 8. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu o tem, da ni obstajal javni prevoz med krajem njenega prebivališča in krajem opravljanja dela glede na delovni čas, ki ga je tožnica pri toženi stranki imela. Sodišče prve stopnje je navedeno dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedbe tožnice, v kateri je potrdila zatrjevana dejstva, ki so se nanašala na tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela (vključno s tem, da ni imela na razpolago javnega prevoza). To pa pomeni, da je zaradi tega dokazno breme, da je v vtoževanem obdobju obstajal javni prevoz glede na tožničin delovni čas, ki bi ga tožnica lahko uporabila, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka pa glede tega, da bi tožnica v spornem obdobju lahko uporabila javna prevozna sredstva za prihod na delo in odhod z njega, ni predlagala v izvedbo nobenih dokazov (niti glede zatrjevanega dejstva, da naj bi imela tožnica organiziran brezplačni prevoz v C.). Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da javnega (oziroma brezplačnega) prevoza na relaciji kraja tožničinega stalnega bivališča in kraja tožničinega opravljanja dela ni bilo, zato ji je utemeljeno prisodilo zgoraj omenjene stroške prihoda na delo in z dela v obdobju od oktobra 2013 - marca 2014 v višini kilometrine. Pri tej odločitvi je pravilno upoštevalo 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki nalaga delodajalcu med drugim tudi, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. V zvezi z odločitvijo o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka se je sodišče prve stopnje oprlo na četrti odstavek 131. člena ZDR-1, ki določa, da če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Po 161. členu ZDR-1 ima delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve, krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve. Če med koledarskim letom delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem, mu je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela letnega dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu razen v primeru, če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Iz navedenih določb izhaja dolžnost delodajalca, da delavcu, ki je med letom sklenil delovno razmerje, zagotovi sorazmerni del letnega dopusta in posledično sorazmerni del regresa za letni dopust. Ta pravica ni pogojena s tem, da delavec novemu delodajalcu samoiniciativno predloži podatke o morebitnem regresu za letni dopust, ki ga je pridobil pri prejšnjem delodajalcu. Glede na to je neutemeljeno pritožbeno navajanje tožene stranke, da bi bila tožnica dolžna toženi stranki predložiti podatke o morebitnem regresu za letni dopust za leto 2013. Teh podatkov sicer tožena stranka od tožnice niti ni zahtevala, kar izhaja iz tožničine izpovedbe, to dejstvo pa je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča A.A.. Tožnica je svoj zahtevek za obračun ter izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust utemeljevala s četrtim odstavkom 131. člena ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZDR-1, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi glede izrabe sorazmernega dela letnega dopusta obstajal kakršenkoli dogovor med tožnico in toženo stranko oziroma tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, ki bi tožničino pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (in s tem pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust) uredil drugače. Tožena stranka v zvezi s tem sicer ni predlagala relevantnih dokazov.

10. Neutemeljena je nadalje tudi povsem pavšalna in neobrazložena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora ni odločilo pravilno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških strank odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Priglašene pravdne stroške je odmerilo v skladu s tarifo, ki je sestavni del ZOdvT. Ker je tožnica praktično v celoti uspela v tem individualnem delovnem sporu, je glede na tretji odstavek 154. člena ZPP utemeljeno odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti vse priznane pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.