Jedro

Glede na to, da podnajemna pogodba glede prenehanja (pod)najema deli že po zakonu usodo najemne pogodbe, s sklenitvijo podnajemne pogodbe vračilo nepremičnine, ki je predmet najema, denacionalizacijskim upravičencem ni prav nič oteženo.

V 88. členu ZDen je uzakonjena ničnost pravnih poslov zaradi zavarovanja koristi denacionalizacijskih upravičencev. Tudi zanjo veljajo določbe ZOR o ničnosti, torej tudi določilo 109. člena ZOR, po katerem se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 11982/2008 z dne 25.3.2008 za glavnico 1.706,95 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 420,00 EUR od 18.12.2004 do plačila, od zneska 420,00 EUR od 7.1.2005 do plačila, od zneska 433,24 EUR od 5.2.2005 do plačila, od zneska 433,71 EUR od 5.3.2005 do plačila in za 46,53 EUR izvršilnih stroškov razveljavi, tožbeni zahtevek pa v tem delu zavrne.

V 3. odstavku izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 154,46 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 150,73 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS opr.št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 o prenosu pristojnosti, izdanega na podlagi 105.a člena in 1. odst. 60. člena ZS, je o zadevi v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 11982/2008 z dne 25.3.2008 za glavnico 5.240,81 EUR in za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila in za 141,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2008 dalje do plačila. Sklep o izvršbi pa je razveljavilo za glavnico 2,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2006 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 626,57 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo najemnin za poslovni prostor, ker je ocenilo, da ima tožbeni zahtevek podlago v med pravdnima strankama v letu 2000 sklenjeni podnajemni pogodbi, s katero se je tožena stranka tožeči stranki zavezala redno plačevati najemnino in obratovalne stroške. Nerelevanten je zato pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker tožeča stranka ni dokazala, da je sama plačevala najemnino svojemu najemodajalcu. Navedeno dejstvo bi bilo namreč odločilno v primeru, če bi prvostopenjsko sodišče našlo podlago za plačilo vtoževanih računov v neupravičeni pridobitvi tožene stranke na škodo tožeče stranke (210. člen ZOR, 190. člen OZ), ne pa v primeru obstoječega pogodbenega temelja vtoževani terjatvi.

Pritožnica pa neutemeljeno uveljavlja ničnost sklenjene podnajemne oziroma najemne pogodbe, sklicujoč se na 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerem je prepovedano vsakršno razpolaganje z nepremičninami za čas od uveljavitve ZDen do dokončne odločitve o denacionalizacijskem postopku. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da gre pri nepremičnini, ki je predmet najema, za nepremičnino, ki je v postopku denacionalizacije.

Prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, je po 88. členu ZDen namenjena ohranjanju možnosti vrnitve nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskim upravičencem. Pritožnica pa v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila najemna pogodba med M. (kot najemodajalko) in tožečo stranko (kot najemojemalko) sklenjena še pred uveljavitvijo ZDen. Glede na to, da podnajemna pogodba glede prenehanja (pod)najema deli že po zakonu usodo najemne pogodbe (primerjaj 32. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in 609. člen OZ, prej 590. člen ZOR), s sklenitvijo podnajemne pogodbe vračilo nepremičnine, ki je predmet najema, denacionalizacijskim upravičencem ni prav nič oteženo. Sicer pa je že Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. III Ips 19/2002 zavzelo stališče, da je v 88. členu ZDen uzakonjena ničnost pravnih poslov iz 1. odst. 88. člena zaradi zavarovanja koristi denacionalizacijskih upravičencev. Tudi zanjo veljajo določbe ZOR o ničnosti, torej tudi določilo 109. člena ZOR, po katerem se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. To pomeni, da mora stranka, ki se na ničnost sklicuje, izkazati pravno korist za uveljavljanje ničnosti. Pritožnica niti ni pojasnila, kakšno pravno korist bi imela od uveljavljane ničnosti. Če pa pritožnica svojo korist vidi v tem, da bi v primeru ničnosti pogodbe odpadla aktivna legitimacija tožeče stranke na plačilo najemnine, pa ji na podlagi veljavnih predpisov, kot izhaja iz zgoraj citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, ni mogoče priznati položaja zainteresirane osebe v smislu 109. člena ZOR. Tako se pokaže kot materialnopravno pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da ima uveljavljana terjatev pravno podlago v podnajemni pogodbe.

Utemeljeno pa pritožnica opozarja na svoj že v prvostopenjskem postopku podan ugovor zastaranja terjatev po računih, ki so zapadli v plačilo 7.12.2004, 6.1.2005, 4.2.2005 in 4.3.2005 glede na to, da je tožeča stranka sodno terjala plačilo navedenih računov z vložitvijo predloga za izvršbo 21.3.2008. Ker navedena dejstva med pravdnima strankama niso sporna, niti vsebina terjatev po zgoraj navedenih računih, je izpodbijano sodbo tudi glede plačila teh računov mogoče preizkusiti, saj gre zgolj za pravilno uporabo materialnega prava. Po 375. členu ZOR terjatev iz zakupnine, ne glede na to, ali se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znesku, zastara v treh letih. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 361. člena ZOR). Ker je od zapadlosti zgoraj navedenih računov, od katere je tožnik bil upravičen terjati plačilo, do vložitve izvršilnega predloga preteklo več kot tri leta, je bil toženčev ugovor prenehanja navedenih terjatev zaradi zastaranja utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo.

V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP), upoštevaje 154. in 155. člen ZPP. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela v 67 %, ji v tem delu gredo tudi izvršilni stroški, ki znašajo 94,47 EUR, zato je pritožbeno sodišče izvršilni sklep razveljavilo za 46,53 EUR izvršilnih stroškov. Od že odmerjenih stroškov prvostopenjskega postopka tožeči stranki v skupnem znesku 626,57 EUR pa je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo glede na dosežen uspeh sorazmerni del teh stroškov, ki znašajo 419,80 EUR. Toženi stranki pa je priznalo nagrado pooblaščencu za sestavo ugovora 400 točk, za zastopanje na naroku 12.5.2009 100 točk, za pripravljalno vlogo 400 točk, za zastopanje na naroku dne 22.9.2009 400 točk, za trajanje naroka 50 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 23,5 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 784,06 EUR ter sodno takso za ugovor 20 EUR. Upoštevaje njen 33 % uspeh v pravdi gre toženi stranki 265,34 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je torej tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 154,46 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo spremenilo tudi v stroškovnem delu. Tožena stranka pa je tudi s pritožbo uspela v 33 %, zato ji tudi v tem delu gredo pritožbeni stroški. Ti predstavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo pritožbe 500 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 11 točk ter 20 % DDV, skupno 308,99 EUR ter 147,78 EUR sodne takse za pritožbo. Sorazmeren del glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku tako znaša 150,73 EUR in je navedene stroške toženi stranki dolžna povrniti tožeča stranka. Od priznanih stroškov gredo strankam tudi zahtevane zamudne obresti za primer zamude (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).