Jedro

Sodišče prve stopnje se v sodbi podrobneje ni opredelilo do izpovedbe toženca, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Ta opustitev bi bila odločilna, če bi bilo za odločitev pomembno, ali je posojilna pogodba med pravdnima strankama nična. To dejstvo pa ni odločilno, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni izročil tožencu denarnega zneska v višini 7.000,00 EUR, kot je to določeno v kreditni pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožencu 12. 1. 2015 posodil 7.000,00 EUR. Tedaj sta pravdni stranki sestavili kreditno pogodbo 01/2015 z dne 12. 1. 2015(1), ki sta jo podpisali. Toženec je zato s svojim podpisom potrdil prejem posojila v navedeni višini in se hkrati zavezal posojilo vrniti v roku enega meseca. Ker toženec posojila ni vrnil, tožnik zahteva od toženca, da mu plača 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnik ni izročil tožencu posojila, poleg tega pa je ugotovilo, da je kreditna pogodba nična, ker je tožnik prisilil toženca, da je v škodo lastnega premoženja podpisal lažno posojilno pogodbo, s katero se je zavezal tožniku vrniti posojilo v višini 7.000,00 EUR.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbija sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da izpodbija sodbo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da posojilna pogodba ni nična. Posojilna pogodba in izpovedba tožnika potrjujeta, da je toženec prejel v pogodbi določeno posojilo. Toženec je s podpisom pogodbe potrdil, da je prejel posojilo. Toženec posojilne pogodbe ni izpodbijal, kar pomeni, da jo šteje za veljavno. Toženec s svojo izpovedbo ni dokazal, da pogodba ni veljavna. Tožnikova izpovedba je prepričljiva in za svoje ravnanje, ki bi se na prvi pogled morda lahko res zdelo nelogično, je podal prepričljive obrazložitve. Tožnik ni zanikal, da je toženca na srečanje zvabil pod pretvezo, ker se je toženec izmikal njegovim pozivom, vendar je izpovedal, da je toženec na tem srečanju tožnika prosil za novo posojilo, ker denar nujno potrebuje. Toženec je bil prestrašen in paničen ter je res deloval, kot da nujno potrebuje denar. Tožniku je govoril o načrtih za izdelavo bivalnikov, s katerimi bi tožniku vrnil prvo posojilo, zato sta se pravdni stranki dogovorili za novo posojilo. Toženec je zatrjeval, da bo zaradi novega posojila tožniku lahko plačal obe posojili, tako predhodno (ki ni predmet tega postopka), kot novo posojilo, ki je predmet tega postopka. Takrat tožniku prezadolženost toženca še ni bila poznana. Posojilno pogodbo je tožnik natisnil pri prijatelju, med srečanjem pravdnih strank, potem ko sta se s tožencem dogovorila za znesek posojila in rok vračila. Sodišče šteje kot neprepričljivo, da bi toženec, ki naj bi bil paničen in prestrašen, čakal na tožnika, da prinese natisnjeno pogodbo, pri tem pa ne upošteva, da je bil toženec paničen in prestrašen iz razloga, ker je nujno potreboval denar in je tožnika prosil za posojilo, zato je logično, da je počakal tožnika, da je prinesel posojilno pogodbo, ki jo je nato toženec podpisal. Toženec je zato posojilno pogodbo podpisal prostovoljno, tožnik pa mu je denar tudi izročil. Neverodostojnost toženca kaže tudi okoliščina, da kljub temu, da trdi, da je bil tožnik do njega nasilen in da ga je prisilil v podpis listine, je prijavo na policijo dal šele potem, ko je tožnik pozval toženca, da mu vrne novo posojilo. Dogajanje v zvezi s podpisom in izročitvijo novega posojila je bilo pred trgovino in banko, ki je pod video nadzorom, kar pomeni, da ni bilo nasilja nad tožencem. Sodba dokazno ne oceni izpovedbe toženca, zato je ni moč argumentirano izpodbijati. M. V. je izpovedala, da je toženca klicala le enkrat in ne trikrat kot je izpovedal toženec. Iz sodbe sicer izhaja, da je sodišče izpovedbi toženca sledilo, čeprav je bil toženec neprepričljiv glede vračila prvega posojila tožniku v višini 2.200,00 EUR. Glede tega posojila je toženec zatrjeval, da sploh ni vedel, koliko znaša dolg, hkrati pa je trdil, da je vrnil tožniku 3.200,00 EUR in še vrata v vrednosti 800,00 EUR. Priča Ž. Š. je potrdil, da so bila vrata brez vrednosti. Neverodostojna je izpovedba toženca, da je evidenco o vračilu dolga iz prve posojilne pogodbe pisal sproti, saj v takšnem primeru ne bi bilo opomb na drugih mestih(2). Toženec je tudi izpovedal, da je evidenco delal le zase in da je ni pokazal tožniku.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se v sodbi podrobneje ni opredelilo do izpovedbe toženca, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Ta opustitev bi bila odločilna, če bi bilo za odločitev pomembno, ali je posojilna pogodba med pravdnima strankama nična. To dejstvo pa ni odločilno, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni izročil tožencu denarnega zneska v višini 7.000,00 EUR, kot je to določeno v kreditni pogodbi. Argumentacija sodišča prve stopnje je v tem delu prepričljiva in ji pritožbeno sodišče v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje(3).

6. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika). Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt, ki nastane že s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izplačilom denarja. Tožnikov zahtevek bi bil torej utemeljen, če bi svoj del pogodbene obveznosti izpolnil in tožencu izročil v pogodbi določen denarni znesek. Ker tožnik posojila tožencu ni izročil, je njegov zahtevek neutemeljen. Že na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče glede vprašanja ničnosti pogodbe, ki je druga pravna podlaga, na podlagi katere je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, podrobneje ne opredeljuje, opozarja pa, da bi v takšnem primeru sodišče prve stopnje moralo podrobneje pojasniti razloge, na podlagi katerih ugotavlja, da toženec ni vedel kaj podpisuje, saj v nasprotnem grožnja ali sila predstavljata razlog za izpodbojnost pogodbe, saj se ničnost upošteva le v primeru takšne fizične sile, kjer lastna volja ni bila izražena, o tem pa sodba nima razlogov. Stranka, ki pa se sklicuje na izpodbojnost pogodbe, in je tožena, razveljavitev pogodbe lahko doseže le z nasprotno tožbo ali s samostojno tožbo, ne pa z ugovorom(4).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sicer podpisal posojilno pogodbo, iz katere izhaja, da ?daje kreditodajalec kreditojemalcu kredit v višini 7.000,00 EUR?, pa vendar je toženec v postopku prepričljivo dokazal, da tožnik ni izročil tožencu posojila, kot to sicer določa kreditna pogodba. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v sodbi, na podlagi katerih ne verjame tožniku, da bi tožencu izročil 7.000,00 EUR, so prepričljivi, saj ni najti razloga, zaradi katerega bi tožnik 12. 1. 2015 znova posodil tožencu trikrat več denarja, kot mu ga je posodil oktobra 2013, čeprav toženec prvega (predhodnega) posojila potrditvah tožnika še ni vrnil, ob tem, da se je toženec izogibal kontaktom s tožnikom in da je do srečanja med pravdnima strankama dne 12. 1. 2015 prišlo pod pretvezo, ker je toženec zmotno mislil, da se bo srečal z M. V. v zvezi z nakupom vrat in oken. Neprepričljiva je izpovedba tožnika glede sestave in tiskanja pogodbe, ob tem, da tožnik ni želel imenovati osebe, ki mu je natisnila pogodbo. Neprepričljivo tožnik tudi pojasnjuje, na kakšen način je dobil denar, ki naj bi ga kasneje posodil tožencu.

8. Procesne kršitve na katere opozarja pritožba torej niso vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da niso bile storjene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbene sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku(5)). Pritožbeni razlogi iz teh razlogov niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, glede na vsebinske razloge, s katerimi toženec nasprotuje pritožbi, zato pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju kreditna pogodba.

Op. št. (2): Ki jih pritožba podrobneje navaja; glej stran 4 pritožbe.

Op. št. (3): Glej 7. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (4): Glej sodbo VSRS II Ips 267/2013. Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.