Jedro

Je tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mogoče priznati le za obdobje 4 let, torej do trenutka, ko je v posledici druge nezgode postal nepokreten in v celoti odvisen od tuje pomoči.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku s p r e m e n i, tako da se ta sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe tožeči stranki plačati znesek 8.400,00 (osem tisoč štiristo 00/100) EUR ter zakonske zamudne obresti v znesku 8.400 ,00 (osem tisoč štiristo 00/100) EUR.

V presežku, do zneska 14.400,00 (štirinajst tisoč štiristo 00/100) EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti v znesku, ki presega prisojeno glavnico, se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 580,49 (petsto osemdeset 49/100) EUR, v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti." V presežku se pritožba tožene stranke zavrne.

II.

Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka s pritožbo v znesku 265,55 (dvesto petinšestdeset 55/100) EUR v 15 dneh od vročitve pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati v roku petnajst dni 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila ter mu v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.102,80 EUR, od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ugodi oziroma podrejeno, da zadevo odstopi prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Graja stališče sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo 40% sokrivdo za nastali škodni dogodek ter poudarja, da zavarovanec toženca ni ustavil pri znaku "Stop" temveč je zapeljal s traktorjem in prikolico na glavno cesto ter mu s tem zaprl pot, med tem ko je on pravilno pripeljal po prednostni cesti. Primarni povzročitelj prometne nesreče je tako zavarovanec toženca, ki mu je zato treba pripisati odgovornost v višini 80%. Nadalje graja višino prisojene odškodnine ter zagovarja stališče, da bi mu bilo treba priznati vtoževano odškodnino v celoti.

Toženec v svoji pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obsodilni del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. prisojeno odškodnino zniža, tožnika pa obsodi na povrnitev nastalih stroškov pritožbenega in pravdnega postopka. Navaja, da si je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo mnenje izvedenca Ž.L., na katerega je oprlo svojo odločitev glede temelja. Bistvena je ugotovitev, da je tožnik pred samo nesrečo vozil s hitrostjo 76 km/h, on pa bi, zaradi na 85 do 87 m omejene preglednosti s stranske ceste s katere se je vključeval na glavno cesto, zaradi žive meje, ki je rasla ob cesti, lahko prečkal glavno cesto tako, da ne bi oviral po njej vozečih vozil, le, če bi vozila vozila s hitrostjo manjšo od 53 km/h. Če bi tožnik vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, do nesreče sploh ne bi prišlo, saj bi se v tem primeru traktorist s traktorjem že umaknil z glavne ceste. Traktoristu tako ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, saj je ob vožnji spoštoval vse določbe ZVCP ter sploh ni mogel vedeti, da se tožnik pripelje. Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in sicer iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Navaja, da je tožnik od leta 2003 nepokreten in nekontaktibilen, zaradi česar mu posledice poškodbe ne povzročajo nobenih težav, duševnih bolečin pa se niti ne zaveda. Tožniku bi bilo po tej postavki odškodnino mogoče priznati le za 4 leta, do prometne nesreče v letu 2003. Brez pregleda tožnika pa tudi ni mogoče oceniti skaženosti, medtem ko zgolj predvidevanja glede skaženosti niso dovolj objektivizirana ter ne predstavljajo zadostne podlage za prisojo odškodnine.

Pravdni stranki odgovorov na pritožbi nista podali.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

1. O temelju tožbenega zahtevka: Na podlagi drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR odgovarja pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila v primeru, ko je krivda imetnikov motornih vozil obojestranska, vsak imetnik za vso škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišče prve stopnje je stopnjo krivde tožnika in traktorista ocenilo v razmerju 40/60 in drugostopenjsko sodišče s tako oceno soglaša, saj temelji na prepričljivi oceni izvedenih dokazov in je materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve glede krivde za povzročitev prometne nezgode ter s tem nastanka škode oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L. ter delno (glede razdalje preglednosti s stranske ceste, s katere se je na glavno cesto vključeval traktorist) tudi na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke R. K. Na podlagi izvedenskih mnenj je ugotovilo naslednja dejstva: - na kraju nezgode je hitrost s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, - tožnik je neposredno pred pričetkom zaviranja vozil s hitrostjo 76 km/h, - tožnik je pričel z močnim zaviranjem 39,8 metrov pred mestom trčenja, pri čemer je (najverjetneje) reagiral z zaviranjem neposredno po tem, ko je lahko zaznal nevarno situacijo, - če bi tožnik vozil v okviru omejitve hitrosti, mu za preprečitev nezgode ne bi bilo treba zavirati, saj bi razdaljo, ki jo je sedaj prevozil ob zaviranju, brez zaviranja prevozil v 0,7s daljšem času, v tem času pa bi se traktor ob nadaljnji vožnji že umaknil z vozišča, - tožnik bi na razdalji, kolikor je pred mestom trčenja pričel z zaviranjem, motorno kolo lahko na varen način ustavil, tako da bi ob zaviranju še lahko vodil motorno kolo, če bi vozil s hitrostjo do 61 km/h - z roba stranske ceste je iz smeri, s katere je pripeljal voznik nezavarovanega traktorja, mogoče videti vozilo, ki pelje po prednostni cesti iz smeri po kateri je vozil tožnik, na razdalji v dolžini 85 oziroma 87 metrov (+/- 2 metra), - s traktorjem je mogoče iz smeri, iz katere je pripeljal voznik traktorja, neovirano prečkati prednostno cesto le, če vozila po prednostni cesti vozijo s hitrostjo 53 km/h, - na podlagi izračunov je verjetno, da se voznik traktorja pred robom prednostne ceste kljub znaku "STOP" ni povsem ustavil, - da v celoti prečka prednostno cesto, mora traktor s prikolico prevoziti 16m.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da je primarni povzročitelj nesreče voznik traktorja, ki se pred vključevanjem v promet na prednostno cesto pred robom le-te ni zaustavil, da bi se prepričal, če v vidnem polju ni prihajajočih vozil. Pri tem je pravilno izhajalo iz materialne podlage člena 40 v času prometne nesreče veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP, ki je voznikom, ki so se vključevali v promet na prednostno cesto, nalagal, da pustijo mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se želijo vključiti. Torej se je takim voznikom ves čas prečkanja nalagala dolžnost, pustiti mimo vozila, ki so vozila po prednostni cesti, kar jim je bilo naloženo tudi z določbo 41. člena ZVCP, ki je urejala promet v križišču in prav tako predstavlja, glede na dejstvo, da je voznik traktorja prečkal prednostno cesto v križišču z neprednostno cesto, materialno podlago za obravnavano prometno nesrečo. Predpisovala je, da so vozniki, ki so se približevali križišču, smeli voziti s tolikšno hitrostjo, da so lahko ustavili in pusti mimo vozila in druge udeležence v cestnem prometu, ki imajo prednost v križišču. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, kar med pravdnima strankama niti ni sporno, izhaja, da se je tožnik približeval po svojem desnem pasu, traktorist pa je prednostno cesto prečkal s tožnikove leve strani, zato je moral najprej prevoziti levi vozni pas. Citirani materialnopravni določbi sta torej vozniku traktorja nalagali skrajno previdno vožnjo ves čas prečkanja ceste in ne samo neposredno ob vključitvi nanjo. Zato je toženčeva pritožbena trditev, da vozniku traktorja ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, ker je bil tožnik, ki je vozil s hitrostjo 76 km/h, izven vidnega polja traktorista, neutemeljena. Namreč ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke o tem, da bi lahko voznik traktorja, zaradi omejene vidljivosti ob robu ceste, varno prečkal prednostno cesto le, če bi po njej vozilo pripeljalo s hitrostjo 53 km/h, je vezana samo na izhodiščno točko, to je mesto s katerega je pričel s prečkanjem. Toženec pa ni niti zatrjeval, da je voznik traktorja med prečkanjem prednostne ceste vozil tako, da bi se, pred navozom na vozni pas (to je desni vozni pas) po katerem je pripeljal tožnik, prepričal, da po njem pripelje motorno vozilo. S tako vožnjo je voznik traktorja, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prekršil pravilo prednosti kot eno izmed temeljnih pravil cestno prometnih predpisov, zaradi česar je tudi stopnja njegove krivde v razmerju do stopnje krivde tožnika, večja in sicer v višini 60%.

Na drugi strani pa izključne krivde za povzročitev nezgode kljub kršitvi prometnih predpisov – kršitvi pravila prednosti kot temeljnega pravila varnosti cestnega prometa - ni mogoče pripisati le vozniku traktorja. K nesreči je v veliki meri s svojo prehitro vožnjo prispeval tudi tožnik. Kot je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik kljub omejitvi 50 km/h neposredno pred začetkom zaviranja, vozil s hitrostjo 76 km/h. Če bi vozil v okviru omejitve, bi se v danih okoliščinah glede na razdaljo od mesta nezgode v trenutku, ko je začel zavirati, in glede na konkretni položaj oziroma gibanje traktorja lahko nezgodi v celoti izognil, saj bi se voznik traktorja do trenutka, ko bi do križišča s stranskima cestama pripeljal motorist, že umaknil z vozišča. Z zaviranjem pa bi nezgodo lahko preprečil tudi, če bi omejitev prekoračil in sicer ob vožnji s hitrostjo, manjšo od 61 km/h. Zaradi prehitre vožnje, ki je v kombinaciji z neupoštevanjem pravila prednosti privedla voznika traktorja do prometne nezgode, je tožniku mogoče očitati krivdo v višini 40%, pritožba tožnika, ki se zavzema za največ 20% stopnjo krivde, je tako neutemeljena.

2. V zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka po višini Medtem ko je toženec v pritožbi izrecno navedel, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 8.000,00 EUR, kot odškodnina iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR odmerjena pravilno, tožnik prisojo odškodnin iz obeh navedenih postavk ocenjuje kot prenizko ter pritožbenemu sodišču predlaga, da mu vtoževano odškodnino prizna v celoti in sicer iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 12.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.500,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 3.000,00 EUR. Tožnikova graja ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč tako pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti kot pri odmeri odškodnine iz naslova strahu, ustrezno ter v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR upoštevalo, s strani izvedenca medicinske stroke ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin oziroma strahu, kot tudi vse nevšečnosti, ki jim je bil tožnik izpostavljen med zdravljenjem (tudi tiste, na katere pritožba izrecno opozarja), ter odmerilo odškodnino v višini, ki ustreza tudi višinam odškodnin, ki jih sodišča v RS priznavajo v primerljivih zadevah (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 113/2000, II Ips 140/2002).

Utemeljena pa je pritožba toženca glede višine prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na obseg škode, ki ga je objektivno ugotovil izvedenec medicinske stroke (tožnikovega subjektivnega dojemanja škode zaradi njegovega zdravstvenega stanja po nezgodi v letu 2003, v posledici katere je sedaj nepokreten in nekontaktibilen, v postopku ni bilo mogoče ugotoviti) je sodišče prve stopnje odškodnino v znesku 12.000 EUR odmerilo previsoko. Iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke, ki je zmanjšanje življenjske aktivnosti in posledične duševne bolečine ocenil v obdobju od predmetne nesreče do nesreče v letu 2003 po kateri so tožnikove življenjske aktivnosti na nivoju vitalnih funkcij, namreč izhaja, da je tožniku v posledici v nezgodi utrpele poškodbe – prelom desnega gležnja – ostala omejena gibljivost gležnja ter prisotne bolečine v gležnju. Te posledice so mu povzročale težave pri večjih obremenitvah, predvsem pri daljši hoji in hoji po stopnicah. Prelom desne podlahti, ki je segal v zapestje, pa mu je zapustil posledice v smislu zmanjšane gibljivosti lažje stopnje in občasnih bolečin pri večjih obremenitvah in težjem fizičnem delu. Glede na stopnjo in trajanje duševnih bolečin, ki jih je tožnik zaradi tega trpel (200. člen ZOR), je odškodnina v višini 12.000 EUR, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, previsoka ter bistveno odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 332/2006, II Ips 586/2003, II Ips 150/2004), medtem ko pravično odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 4.000,00 EUR. Pri tem je pritožbeno sodišče sledilo stališču pritožbe, dejansko ga je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da je tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mogoče priznati le za obdobje 4 let, torej do trenutka, ko je v posledici druge nezgode postal nepokreten in v celoti odvisen od tuje pomoči. Katastrofalna škoda, ki mu je nastala v kasnejšem škodnem dogodku je namreč zajela oziroma prekrila škodo, nastalo v tej pravdi obravnavanem, prej nastalem dogodku. V konkretnem primeru tako posledice, ki so tožniku nastale v predmetnem škodnem dogodku (zmanjšana gibljivost v posledici zloma gležnja in desne podlahti), zaradi mnogo težjih posledic (nepokretnosti), nastalih v kasnejšem škodnem dogodku, tožnika ne ovirajo več, ter tožnik zaradi njih vse od drugega škodnega dogodka dalje ne trpi več duševnih bolečin. Glede na navedeno je bilo treba pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, upoštevati izpostavljene okoliščine v zvezi s kasnejšim dogodkom in odškodnino temu ustrezno prilagoditi (primerjaj tudi stališča pravne teorije v članku dr. Konrada Plauštajnerja: Hipotetična vzročnost, Podjetje in delo št. 3/1995, str. 268 in naslednje).

Pritožba toženca utemeljeno graja prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prisojo odškodnine iz tega naslova oprlo zgolj na predvidevanja, ki nimajo podlage niti v trditvah tožnika niti v objektivnih ugotovitvah izvedenca medicinske stroke. Slednji obstoja brazgotin (katerega pa tožnik tekom postopka niti ni določno in opredeljeno zatrjeval) ni zanesljivo ugotovil, temveč je zgolj sklepal, da bi le-te lahko bile prisotne ter nadalje, da bi lahko izzvale pomilovanje tožnika. Taka le hipotetična ugotovitev izvedenca ne zadostuje za ugotovitev pravno priznane škode, ki bi predstavljala podlago za prisojo odškodnine po 200. členu ZOR, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu v celoti ugodilo ter tožbeni zahtevek iz tega naslova tudi v obsegu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, zavrnilo.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob nespremenjenih zneskih odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR ter 2.000,00 EUR iz naslova strahu, znižalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter tožniku po tej postavki prisodilo 4.000,00 EUR, medtem ko je zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Na pritožbeni stopnji je bila tožniku tako prisojena odškodnina v skupnem znesku 14.000,00 EUR, kar upoštevaje tožnikovo krivdo za nastanek prometne nesreče ter posledično njegovo krivdo za nastalo škodo v višini 40% pomeni, da mu je toženec dolžan plačati odškodnino v znesku 8.400,00 EUR.

Pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je ob pravilni uporabi določbe 376. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04, objavljeno v Ur. l. RS 28/2006, tožbeni zahtevek v obrestnem delu treba zavrniti še za znesek, ki presega glavnico (8.400,00 EUR). Na podlagi navedene določbe so namreč obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih pa ne plačanih obresti dosegla glavnico, do česar je v predmetni zadevi prišlo še pred začetkom veljavnosti novele OZ-A (izračun zakonskih zamudnih obresti po programu, s katerim razpolaga sodišče, pokaže, da so na dan 21.5.2007 zakonske zamudne obresti znašale 9.067,04 EUR), s katero je bil 376. člen črtan, načelo ne ultra alterum tantum pa uveljavljeno izključno za pogodbene obresti. Navedeno je narekovalo spremembo sodbe tudi v obrestnem delu (5. alineja 358. člena ZPP) Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločalo je ob upoštevanju uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP), pri čemer uspeh tožnika znaša 27% (zahteval je odškodnino v višini 30.800,00 EUR, prisojeno mu je bilo 8.400,00 EUR), uspeh toženca je 73%. Pritožbeno sodišče se je ob odsotnosti pritožbene graje v tej smeri, v zvezi z odločitvijo o stroških postopka na prvi stopnji v celoti oprlo na izračun potrebnih pravdnih stroškov kot jih je vsaki izmed strank priznalo sodišče prve stopnje. Tako je tožniku priznalo stroške v skupnem znesku 5.698,49 EUR, kar upoštevaje 27% uspeh v pravdi znaša 1.538,59 EUR, tožencu pa je priznalo 2.902,85 EUR, kar upoštevaje 73% uspeh v pravdi znaša 2.119,08 EUR. Po pobotanju zahtevkov je tako tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 580,49 EUR.

Tudi pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo upoštevaje uspeh pravdnih strank ter ugotovilo, da je toženec v pritožbenem postopku uspel v višini 42 % (sodbo je izpodbijal glede zneska 14.400,00 EUR, uspel pa je z zneskom 6.000,00 EUR), tožnik pa v postopku s pritožbo ni uspel. Pritožbeno sodišče je tožencu kot potrebne ter pravilno in pravočasno priglašene stroške (155. in 163. člen ZPP) priznalo naslednje stroške: 625 točk za sestavo pritožbe, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 286,88 EUR, 20% DDV od tega zneska, kar znaša 57,38 EUR in sodno takso v znesku 288,00 EUR, skupaj torej 632,26 EUR. Glede na toženčev uspeh v postopku pritožbe mu je tožnik dolžan povrniti 42% tega zneska, torej 265,55 EUR.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje o pritožbah odločilo tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja člena 358 ZPP in člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je določbe ZOR uporabilo na podlagi določbe 1060. člena OZ.