Jedro

Tožnik, ki v spornem obdobju ni smel upravljati motornih vozil in se je moral izogibati menjavi položajev, hitrim in nenadnim gibom ter delu na višini, ni bil zmožen za opravljanje dejavnosti montaže pohištva, pri kateri uporablja kombi, orodje, žago ter lestev. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženke z dne 14. 9. 2011, odločbo z dne 15. 11. 2011, odločbo imenovanega zdravnika z dne 27. 10. 2011 in odločbo imenovanega zdravnika z dne 22. 8. 2011 ter ugotovilo, da je bil tožnik od 18. 7. 2011 do 30. 1. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je izrek sodbe nepravilen in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Toženka ugotavlja, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek tako, da se mu prizna začasna nezmožnost za delo za čas od 24. 8. 2011 do 31. 1. 2012, sodišče pa mu je priznalo začasno nezmožnost za čas od 18. 7. 2011 do 31. 1. 2012 in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče bi moralo angažirati izvedenca, ki bi ugotavljal, ali je šlo dejansko za epileptični napad ali ne, saj je bila diagnoza v zvezi z morebitnim epileptičnim napadom neopredeljena vrtoglavica in stanje po kolapsu. Do izgube zavesti pa po mnenju izbranega zdravnika A.A., ki je bil zaslišan kot priča, lahko pride tudi zaradi motenj srčnega ritma. Sodišče v svoji odločitvi ni imelo zadostne medicinske podlage, dejansko stanje je ostalo nejasno in je v posledici tega tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbijana s pritožbo, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 350. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost odločbe imenovanega zdravnika z dne 22. 8. 2011, ki je odločil, da je začasna nezmožnost za delo od 1. 8. 2011 dalje prvih 30 dni koledarskih dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika in v zvezi s tem dokončno odločbo zdravstvene komisije toženke z dne 14. 9. 2011, ki je pritožbi tožnika ugodila in navedeno odločbo z dne 22. 8. 2011 spremenila tako, da je tožniku za čas od 18. 7. 2011 do 23. 8. 2011 odobrila začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni ter odločila, da je tožnik od 24. 8. 2011 delazmožen. Sodišče prve stopnje je prav tako preizkušalo odločbo imenovane zdravnice z dne 27. 10. 2011, s katero je ta odločila, da je tožnik od 18. 7. 2011 do 23. 8. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 24. 8. 2011 pa je delazmožen in v zvezi s tem dokončno odločbo zdravstvene komisije z dne 15. 11. 2011, ki je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo imenovane zdravnice z dne 27. 10. 2011 zavrnila kot neutemeljeno.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 14. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

Glede očitka, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ta zahteval priznanje začasne nezmožnosti za delo za čas od 24. 8. 2011 do 31. 1. 2012, sodišče pa mu je priznalo začasno nezmožnost za delo že od 18. 7. 2011 dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožnik je resda zahteval začasno nezmožnost za čas od 24. 8. 2011 dalje, ker je imel z izpodbijanima odločbama do 24. 8. 2011 priznano delanezmožnost zaradi bolezni. Ker je sodišče odpravilo izpodbijane odločbe v celoti, je tožniku že z določbami tožene stranke priznani čas od 18. 7. 2011 do 23. 8. 2011 upoštevalo in tako ugotovilo, da je bil tožnik od 18. 7. 2011 do 31. 1. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

Sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik opravlja dejavnost montaže pohištva kot samostojni podjetnik. Pri svojem delu uporablja kombi, ročno in električno orodje, krožno in tračno žago ter lestve. Upoštevaje mnenje specialista nevrologa z dne 20. 10. 2010, da tožnik pol leta po napadu naj ne upravlja motornih vozil in da naj se izogiba menjavi položaja ter hitrih in nenadnih gibov in dela na višino; upoštevajoč izpoved osebnega zdravnika tožnika A.A., je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil sposoben za delo do 31. 1. 2012, utemeljena.

Pri tožniku ne gre za problem v zvezi s tem ali mu je bila postavljena diagnoza epilepsije, temveč je pri tožniku bilo ugotovljeno, da gre za stanje po izgubi zavesti dne 17. 7. 2011. V okviru tega je bila nato postavljena diagnoza neopredeljena vrtoglavica in stanje po kolapsu. Tako iz izvida nevrologa kakor iz izpovedi izbranega zdravnika tožnika izhaja, da se v takšnem primeru mora zavarovanec izogibati upravljanju motornimi vozili, hitrih in nenadnih gibov telesa ter del na višini. Sodišče prve stopnje je tako imelo v mnenju specialista nevrologa z dne 20. 10. 2011, ki je svetoval omejitve za pol leta po napadu ter v izpovedi izbranega zdravnika A.A. zadostno podlago za svojo odločitev, saj je bilo dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno in ni bilo nobene dodatne potrebe, da bi sodišče postavilo še izvedenca medicinske stroke, da bi le-ta ugotavljal ali je tožnik doživel napad epilepsije oziroma ali je bila izguba zavesti posledica nečesa drugega.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora po uradni dolžnosti.