Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Očitana kršitev 232. čl. ZPP ni revizijski razlog: uveljavljana relativna bistvena kršitev postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP).
Pri presoji je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev in sicer, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno prvi toženi stranki z odločbo poveljstva garnizije Maribor z dne 27.8.1991 in ne že pred osamosvojitvijo RS, kot je to zatrjevala tožena stranka. Ker takrat Poveljstvo garnizije Maribor ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega fonda bivše JLA (prim. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS), sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (50. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona).
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo izpraznitev dvoinpolsobnega stanovanja v hiši v M. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.
Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji pojasnjuje, da sama ni mogla predložiti dokaza o premestitvi k V.P. Maribor, kot tudi ne dokaza o tem, kdaj je bila odločba o dodelitvi spornega stanovanja izobešena in kdaj je postala pravnomočna. Vse listine se nahajajo pri državnemu organu. Sodišče pa bi moralo ravnati po 3. odst. 232. čl. ZPP in samo po uradni dolžnosti preskrbeti listine. Šele nato bi lahko sodišče odločilo, upoštevaje ob tem pravila o dokaznem bremenu. Zato revident meni, da je preuranjena odločitev o pasivni legitimaciji, saj bi bila tožeča stranka vezana na pogodbo, ki jo je lastnik sklenil s prvotoženo stranko.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Revidentu je potrebno najprej pojasniti, da očitana kršitev 232. čl. ZPP ni revizijski razlog: uveljavljana relativna bistvena kršitev postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče ni moglo preizkušati. Pri presoji je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev in sicer, da je bilo sporno stanovanje dodeljeno prvi toženi stranki z odločbo poveljstva garnizije Maribor z dne 27.8.1991 in ne že pred osamosvojitvijo RS, kot je to zatrjevala tožena stranka. Ker takrat Poveljstvo garnizije Maribor ni bilo več upravičeno razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega fonda bivše JLA (prim. 9. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS), sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (50. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih v zvezi z 2. odst. 159. čl. Stanovanjskega zakona). Iz razloženega pa je razviden tudi odgovor na revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava: če tožena stranka ni pridobila upravičenj do uporabe spornega stanovanja od organov bivše JLA pred osamosvojitvijo RS, tudi tožeča stranka kot pravna naslednica bivše JLA seveda ne more imeti do tožene stranke nikakršnih obveznosti iz tega naslova.
Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).