Jedro

Če se ugotavlja deljena odgovornost po 1. odst. 192.čl. ZOR, je lahko delež odgovornosti oškodovanca odvisen tudi od tega, ali je sicer objektivno odškodninsko odgovorni imetnik nevarne stvari ravnal krivdno.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni in se izreče: Tožena stranka Z. T, d.d. L., O. e. C. je dolžna plačati tožniku G. S. znesek 3,583.507,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 63.507,00 SIT od 16.6.1993 dalje do plačila in od zneska 3,520.000,00 SIT od 7.2.1996 dalje do plačila ter mu povrniti 134.556,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.445,00 SIT od 14.9.1993 dalje do plačila in od zneska 112.111,00 SIT od 7.2.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek do zneska 7,919.384,00 SIT, to je za 4,335.877,00 SIT se zavrne.

Pritožba tožene stranke v preostalem delu, pritožba tožeče stranke pa v celoti se zavrneta kot neutemeljeni ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka." V ostalem delu se revizija tožene stranke in revizija tožeče stranke v celoti zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 4,063.507,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči kot kolesar, ko ga je z avtom zadel zavarovanec tožene stranke I. Z. Do nesreče je prišlo po krivdi obeh udeležencev, tožnika in zavarovanca tožene stranke, pri čemer je delež krivde prvega 20 odstotkov in drugega 80 odstotkov. Avtomobilist je vozil s hitrostjo 67 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost 50 km/h. Tožnik pa je s kolesom zavil levo preko ceste v trenutku, ko je iz nasprotne smeri pripeljal zavarovanec tožene stranke. Tožniku je prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je določilo odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT. Te zneske pa je znižalo za 20 odstotkov v skladu s tožnikovim krivdnim prispevkom k nastanku škode in priznalo tožniku iz naslova nepremoženjske škode znesek 4,000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, to je, da zviša prisojeno odškodnino za 3,840.000,00 SIT. Poudarja, da je bil tožnik ob nesreči star šele 16 let. Podrobno opisuje poškodbe, potek zdravljenja, bolečine in druge nevšečnosti, strah, posledice poškodbe ter skaženost in duševne bolečine v zvezi s tem. Navaja, da je bil tožnik športnik, a se na tem področju ne bo mogel več udejstvovati. Oviran bo pri delu v svojem poklicu.

Tožena stranka prav tako uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Zavzema se za ugotovitev tožnikove 50 odstotne sokrivde. Nasprotuje stališču sodbe druge stopnje, ki je ugotavljala tudi krivdo njenega zavarovanca, čeprav je njegova odgovornost objektivna, ne pa krivdna. Sicer pa šteje prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za močno pretirano.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe tožene stranke in predlaga, da sodišče njeno revizijo zavrne.

Tožena stranka na revizijo tožeče stranke ni odgovorila. Obe reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena in sicer glede višine odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, v ostalem pa ne.

Tožena stranka predvsem izpodbija odločitev sodišč prve in druge stopnje o deležih odgovornosti vsake od strank za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči dne 26.8.1991 v Š. v., ko je vanj trčil z avtomobilom zavarovanec tožene stranke I. Z.. Navaja, da je tožnik z zavijanjem v levo prekršil prometne predpise in je njegova krivda polovična. Zavarovanec pa je kot avtomobilist objektivno odgovoren in je napačno ugotavljati njegovo krivdo. S takim stališčem tožena stranka nepopolno obravnava vprašanje deljene odgovornosti pravdnih strank, oziroma deljene krivde obeh udeležencev nesreče. Res je odgovornost avtomobilista nasproti kolesarju objektivna (173. in 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). O tem ni nobenega dvoma in tako je tudi stališče izpodbijane sodbe. Toda tožena stranka je utemeljeno ugovarjala sokrivdo kolesarja. Obseg deleža njegove sokrivde pa je odvisen od ravnanja avtomobilista. Če bi šlo samo za odgovornost avtomobilista, ne bi bilo treba ugotavljati njegove morebitne krivde. V tem je smisel strožje odgovornosti imetnika nevarne stvari po načelu vzročnosti. Vendar če se ugotavlja deljena odgovornost po 1. odst. 192.čl. ZOR, je lahko delež odgovornosti oškodovanca odvisen tudi od tega, ali je sicer objektivno odškodninsko odgovorni imetnik nevarne stvari ravnal krivdno. To je pogosto bistveno vprašanje pri razmejitvi odgovornosti za prometne nesreče med avtomobilistom in drugim udeležencem, ki ni objektivno odgovoren. V obravnavani zadevi je zavarovanec tožene stranke občutno prekoračil dovoljeno hitrost. Ugotovljeno je bilo, da je bila ta prekoračitev v neposredni vzročni zvezi z nesrečo, ne samo z obsegom škodnih posledic. Če bi namreč zavarovanec tožene stranke vozil v okviru dovoljene hitrosti, do nesreče sploh ne bi prišlo. Pri taki ugotovitvi niti ni več pomembno, koliko je prekoračena hitrost avtomobilista vplivala na napačno presojo kolesarja o tem, ali lahko varno prečka cesto ali ne. Ker je torej zavarovanec tožene stranke kot imetnik avtomobila, ki je nevarna stvar, objektivno odgovoren in ker je poleg tega hudo prekršil pomembno določilo prometnih predpisov (1. odst. 45.čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa), je očitno, da je njegova odgovornost znatno večja od odgovornosti tožnika. Razmerje deležev odgovornosti 80 proti 20 je po presoji revizijskega sodišča ustrezno. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o tem vprašanju je pravilna in zato revizija tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Delno pa je utemeljena revizija tožene stranke v delu, s katerim izpodbija višino odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. V zvezi s tem sicer tožeča stranka, ko se zavzema za višjo odškodnino, opozarja na tožnikovo mladost in na znatno zmanjšanje njegove življenjske sposobnosti, pa tudi na vse druge okoliščine, ki so podrobno ugotovljene v obeh sodbah in ki jih revizija tožeče stranke podrobno povzema. Revizijsko sodišče potrjuje stališče, da gre za hudo poškodbo, da je tožnik prestal hude in dolgotrajne bolečine ter številne druge težave in nevšečnosti, da je znatno prikrajšan v življenjski aktivnosti posebno na športnem in deloma tudi na delovnem področju, da je pretrpel strah in da ima duševne bolečine zaradi skaženosti. Vendar pa je treba celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo ocenjevati primerjalno v tem smislu, da je treba ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev prisojeno odškodnino uskladiti z odškodninami, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa. Pravni standard pravična denarna odškodnina po 200.čl. ZOR pomeni prav to, da morajo biti odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode v podobnih primerih določene v enakih okvirih, ali na kratko, da morajo biti položaji oškodovancev in odgovornih oseb v približno enakih primerih približno enaki, vsekakor pa ne izven meja, ki jih postavlja sodna praksa.

V tej zadevi je bila na prvi in drugi stopnji tožniku priznana odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1,500.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT, skupaj 5,000.000,00 SIT v polnem obsegu, brez upoštevanja tožnikove sokrivde. Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v navedenih zneskih ni v skladu z odškodninami, ki jih v primerljivih primerih pozna sodna praksa. Revizijsko sodišče upošteva vse, kar je bilo ugotovljeno o obsegu tožnikove škode in kar je na kratko že povzeto v tej sodbi, vendar šteje, da je primerna odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200. čl. ZOR za pretrpljene in bodoče telesne bolečine (200. in 203.čl. ZOR) 1,300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (200. in 203.čl. ZOR) 2,600.000,00 SIT. S takšno odškodnino je ohranjeno nujno razlikovanje med še hujšimi in celo najhujšimi škodami, na kar utemeljeno opozarja revizija tožene stranke. V tem obsegu je revizija tožene stranke utemeljena, več pa ne. Odškodnina za strah in za skaženost je določena v mejah primerljivih odškodnin. Za spremembo teh dveh odškodninskih postavk ni utemeljenih razlogov.

Navedeni razlogi, zaradi katerih je revizijsko sodišče delno znižalo prisojeno odškodnino, se nanašajo tudi na revizijo tožeče stranke. Glede na ugotovitve obeh sodb, ki temeljita na izvedeniškem mnenju prim.dr. H. S. in na izpovedbah tožnika kot stranke, je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka z opisovanjem svojih težav nekoliko pretirava. Izvedenec v svojem mnenju povzema navedbe odškodovanca in med drugim navaja, da so mu stopnice delale težave, kar pa je minilo. Navaja, da je tožnik poskusil z igranjem košarke, kjer ni bil uspešen, ker nima odriva z desno nogo, ki ga prične boleti. Obe ugotovitvi kažeta, da je tožnik sicer omejen pri določenih dejavnostih, da pa je v večjem delu ohranil telesne sposobnosti. Njegova oškodovanost zato ne dosega najhujše stopnje in to se mora odražati tudi v znesku prisojene odškodnine.

Revizijsko sodišče je določilo za 200.000,00 SIT nižjo odškodnino za telesne bolečine in za 400.000,00 SIT nižjo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj torej za 600.000,00 SIT nižjo odškodnino. Upoštevajoč tožnikovo 20 odstotno sokrivdo pomeni to za 480.000,00 SIT nižjo prisojeno odškodnino. V skladu s tem je spremenilo izrek o glavnem zahtevku. Obrestni in stroškovni izrek sta ostala nespremenjena. Za prisojeni znesek pripada tožniku isto število točk po odvetniški tarifi, zato revizijsko sodišče stroškovnega izreka ni spremenilo.

Tožena stranka je s pritožbo in z revizijo deloma uspela. Ker pa pritožbenih in revizijskih stroškov ne uveljavlja, revizijsko sodišče o tem ni odločilo (164.čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo in z revizijo ni imela uspeha, zato mora te stroške trpeti sama.