Jedro

Z zatrjevanjem, da v posledici nezakonitih ravnanj po zaključenem postopku likvidacije toženec ne bo več obstajal, do tedaj pa bo razprodal vse premoženje, zaradi česar v primeru ugodilne sodbe v delovnem sporu ta ne bo izvršljiva, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda. Tožnik je namreč že verjetnost obstoja terjatve neuspešno utemeljeval s sklicevanjem na nezakonita ravnanja toženca v zvezi z likvidacijskim postopkom. Poleg tega razprodajo in razdelitev premoženja toženca uveljavlja zgolj na pavšalni ravni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik za čas do pravnomočne odločitve v tem sporu uveljavljal zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poziv nazaj na delo, od 29. 10. 2022 dalje vzpostavitev delovnega razmerja, obračun mesečne bruto plače 2.350,00 EUR oziroma plačilo neto zneskov, ter druge prejemke iz delovnega razmerja, vse s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške v zvezi s predlogom.

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Vztraja, da je verjetnost obstoja terjatve utemeljena z zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi. Sodišče je spregledalo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na ničnih oziroma neveljavnih sklepih (o začetku postopka redne likvidacije, o imenovanju likvidacijskega upravitelja, drugi sklepi, ki jih je sprejela A. A. po zakoniti zastopnici, vpisi v sodni register) in da je odpovedni razlog fiktiven. Spustiti bi se moralo v presojo ničnosti teh sklepov in o tem odločiti s stopnjo verjetnosti. Odločitev je nepravilno presojalo na podlagi standarda prepričanja. Ne drži, da tožnik ni izkazal nastanka težko nadomestljive škode, saj ga je utemeljil z več konkretiziranimi okoliščinami. Ni pričakovati, da bo o njegovi tožbi, ki jo je vložil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, odločeno v kratkem, predlog za začasno odredbo pa je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo, zato mu je edino pravo varstvo z vidika delovnih pravic zagotovljeno v delovnem sporu, v katerem mora sodišče postopati hitro. Izguba zaposlitve in dohodka že sama zase pomenita ogroženost njegovega preživljanja in zdravja. Stališče sodišča o ireverzibilnosti plačanih socialnih prispevkov ni pravilno, saj bi jih lahko toženec v primeru neupravičenega izplačila zahteval nazaj od nosilcev socialnih zavarovanj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen z jasnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki med seboj tudi niso v nasprotju, kot to napačno in pavšalno očita pritožba. Tudi kršitev iz 15. točke citirane določbe ZPP ni podana. Pritožba niti ne konkretizira, da naj bi o določenem odločilnem dejstvu obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Dejansko nasprotuje ugotovljenim dejstvom in uporabi materialnega prava, kar pa ne pomeni kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnik je vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, ki mu je bila podana 27. 9. 2022 iz poslovnega razloga zaradi začetega postopka prenehanja toženca z izvedbo postopka redne likvidacije (prvi odstavek 107. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji).

7. Na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji). Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnik te verjetnosti ni izkazal. V izpodbijanem sklepu je ta presoja pravilno oprta na naslednja dejstva: dne 26. 9. 2022 je bil sprejet sklep o začetku postopka redne likvidacije toženca zaradi smrti dosedanjega edinega družbenika in zaradi ugotovitve, da družba dejavnosti ne more več izvajati;1 dne 27. 9. 2022 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep Srg 2022/64912 o vpisu sprememb pri tožencu (v postopku redne likvidacije bo uporabljal obstoječo firmo z dostavkom "v likvidaciji", s 26. 9. 2022 se za zastopnika toženca pooblasti likvidacijski upravitelj B. B.); ta dejstva izhajajo tudi iz rednega izpisa iz sodnega registra; izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena s pravnimi in dejanskimi razlogi (ker toženec ne opravlja več dejavnosti in nima poslov, ki bi jih tožnik lahko izvajal, je njegovo delo postalo nepotrebno).

8. Prvostopenjskemu zaključku, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, pritožba neutemeljeno nasprotuje z vztrajanjem pri ničnosti sklepov o začetku postopka redne likvidacije in imenovanju likvidacijskega upravitelja oziroma ničnosti vpisov v sodni register, glede katerih bi se po mnenju pritožbe sodišče moralo spustiti v presojo in o tem odločiti s stopnjo verjetnosti. Z vpisom podatkov, ki temeljijo na izpostavljenih sklepih, v sodni register, je nastopilo njihovo pravno učinkovanje (8. člen Zakona o sodnem registru, Ur. l. RS, št. 13/1994 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče zato soglaša, da v tej fazi postopka ni mogoče zaključiti, da okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje nezakonitost odpovedi, prevladajo nad tistimi, s katerimi je utemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je tožnik predlagal ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe, pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop.

9. Pritožba zmotno očita, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na dokazni standard prepričanja namesto na verjetnost. Kot je razvidno iz prvostopenjskih razlogov, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izkazan verjeten obstoj terjatve. Obrazložitev sodišča, ki jo izpostavlja pritožba, tj. da bo ugovore tožnika (o nezakonitosti oziroma ničnosti sklepa o začetku postopka redne likvidacije ter ostalih sklepov oziroma vpisov toženca, o dejanskem prenehanju potrebe po delu tožnika oziroma fiktivnosti odpovednega razloga) razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, ne pomeni, da je odločitev o predlogu oprlo na dokazni standard prepričanja, kot to zmotno meni pritožba. Ta dokazni standard je uzakonjen v 8. členu ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Takšnega, kontradiktornega postopka, sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za začasno odredbo pravilno ni izvajalo.

10. Ker ni bil podan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. verjetno izkazana terjatev, je predlog že iz tega razloga utemeljeno zavrnjen.

11. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje presojalo tudi obstoj predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in pravilno ugotovilo, da tudi ta ni verjetno izkazana. Z zatrjevanjem, da v posledici nezakonitih ravnanj po zaključenem postopku likvidacije toženec ne bo več obstajal, do tedaj pa bo razprodal vse premoženje, zaradi česar v primeru ugodilne sodbe v delovnem sporu ta ne bo izvršljiva, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda. Tožnik je namreč že verjetnost obstoja terjatve neuspešno utemeljeval s sklicevanjem na nezakonita ravnanja toženca v zvezi z likvidacijskim postopkom. Poleg tega razprodajo in razdelitev premoženja toženca uveljavlja zgolj na pavšalni ravni, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Na drugačno presojo (ne)obstoja obravnavane predpostavke tudi ne vpliva pritožbena navedba, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 27. 10. 2022 s sklepom opr. št. V Pg 1477/2022 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje sklepa o njegovem odpoklicu in sklepa o začetku postopka redne likvidacije ter za vzpostavitev prejšnjega stanja v sodnem registru. Predlagano zadržanje učinkovanja sklepov toženca v gospodarskem sporu se je namreč nanašalo na sklepe, zaradi katerih naj bi bila potrditvah tožnika nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe v gospodarskem sporu zavrnjen, zgolj dodatno potrjuje, da je tudi izpodbijani sklep delovnega sodišča pravilen.

12. Prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnik le pavšalno navajal, da mu bo nastala nenadomestljiva škoda, ker bo čez noč ostal brez plače, posledično pa bo ogroženo tudi njegovo zdravje, pritožba neutemeljeno nasprotuje, saj okoliščin o tem dejansko ni konkretiziral. Tudi prvostopenjskemu stališču, da bo v primeru uspeha v delovnem sporu lahko uveljavil pravice iz delovnega razmerja za nazaj, pritožba neuspešno nasprotuje z zatrjevanjem, da je toženec z začetkom likvidacije prenehal poslovati. Prenehanje pravne osebe z izbrisom iz sodnega registra namreč predpostavlja predhodno izpolnitev terjatev upnikov (418. in 421. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji).

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi toženec (ki dejavnosti ne opravlja in nima poslov) s tem, ko bi moral sprejeti tožnika nazaj na delo in mu izplačevati plačo ter druge prejemke iz delovnega razmerja, utrpel določeno škodo, npr. ireverzibilnost plačanih sredstev iz naslova prispevkov za socialna zavarovanja. Pritožba zmotno navaja, da bi toženec v primeru neupravičenih izplačil lahko zahteval njihovo vračilo od nosilcev socialnih zavarovanj. Z ugoditvijo predlagani začasni odredbi bi se namreč tožniku delovno razmerje pri tožencu nadaljevalo tudi v času po izteku odpovednega roka. Tudi v primeru, če bi se v sodnem postopku nato ugotovilo, da je odpoved zakonita, delodajalec za čas trajanja delovnega razmerja, četudi vzpostavljenega na podlagi začasne odredbe, ne bi mogel terjati vračila prispevkov za socialno zavarovanje od nosilcev socialnih zavarovanj.

14. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Iz uvoda sklepa izhaja, da ga sprejema A. A., ki je edina dedinja po pokojnem in s tem edina družbenica toženca. S tem sklepom je bil imenovan tudi likvidacijski upravitelj B. B.