Jedro

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu, ne da bi bila izdana dokončna odločba v predhodnem (upravnem) postopku, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je dovoljena odločitev o stvari sami. Ker ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev mnenja zdravniške komisije I. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS, pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena, saj tožnik ni izčrpal rednih pravnih sredstev določenih v ZZVZZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) v zvezi s 83. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) zavrglo tožbo tožnika z dne 29.9.1998. Sodišče je ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem, saj tožniku ni bila izdana dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da se zadeva odstopi Ustavnemu sodišču zaradi določbe 86. člena ZPP, navajal, da delovno in socialno sodišče ni bilo stvarno pristojno za rešitev spora, začetega proti ZZZS OE Koper, ki niti ni pravna oseba, niti pravdna stranka. Zato ni izpolnjevala procesnih predpostavk, da bi se lahko vodil postopek z njo kot toženo stranko. Navajal je protiustavnost določb 82. in 83. člena ZZVZZ, zmotno uporabo določbe 30., 31. in 32. člena ZDSS in kršitev ustavnih določb (157. člen). Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob reševanju revizije je revizijsko sodišče ugotovilo, da je tožnik vložil dve popolnoma enaki tožbi dne 30.9.1998 na Okrajno sodišče v Kopru in dne 30.9.1998 na Okrožno sodišče v Kopru.

V obeh zadevah sta se sodišči izrekli za stvarno nepristojni in sta se zadevi vodili po sklepih o pristojnosti Vrhovnega sodišča na Delovnem in socialnem sodišču pod opr. št. Ps 965/99 oziroma Ps 1331/2000 in Ps 1700/2000 oziroma v pritožbenem postopku pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem pod opr št. Psp 15/2000 oziroma Psp 369/2002 in Psp 447/2001. V obeh zadevah je sodišče prve stopnje tožbi zavrglo iz razloga iz 30. člena ZDSS, ker v predhodnem postopku ni bilo dokončne odločitve. V obeh zadevah je Višje delovno in socialno sodišče pritožbi tožnika zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

V obeh zadevah sta bili vloženi reviziji. Revizijsko sodišče je v zadevi pod opr. št. Ips 323/2002 (Ps 1700/2000 in Psp 447/2001) revizijo zavrnilo s sklepom VIII Ips 323/2002 z dne 18.11.2003, ker je ugotovilo, da je bila tožba zaradi pomanjkanja procesne predpostavke utemeljeno zavržena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče zato izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP), zato litispendence po uradni dolžnosti ni moglo upoštevati.

Zadeva, v kateri je tožnik poizkušal izkoristiti pooblastilo iz 157. člena Ustave RS, je bila začeta zaradi zatrjevane nezakonite odločitve in postopanja v postopkih iz zdravstvenega zavarovanja. Ker so taki spori po določbi 5. člena ZDSS socialni spori, je za odločanje o njih pristojno socialno sodišče. Zato se teh sporov ne more reševati v upravnem sporu po določbi 157. člena Ustave RS, ker ne gre za primer, ko ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To je Vrhovno sodišče tožniku že pojasnilo tudi v sklepu VIII R 7/99 z dne 19.5.1999 in I Upr 7/99 z dne 27.10.2000, ki sta bila sprejeta v spornih (sporni) zadevah.

Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu, ne da bi bila izdana dokončna odločba v predhodnem (upravnem) postopku, je sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je dovoljena odločitev o stvari sami. Ker ta pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev mnenja zdravniške komisije I. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS, pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena, saj tožnik ni izčrpal rednih pravnih sredstev določenih v ZZVZZ.

Revizijo tožnika je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena v zvezi s 384. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.