Jedro

Ob dejanskem stanju, ki je na prvi stopnji upravnega odločanja ostalo nerazčiščeno v več pogledih, je imela tožena stranka prav, ko je v obveznem revizijskem postopku odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek upravni enoti, saj je za takšno odločitev imela tudi postopkovno podlago v določbah 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97) v zvezi z 20. členom ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A je z odločbo št. ... z dne ... tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) za čas od 30. 11. 1942 do 1. 9. 1943, ter iz tega statusa izvirajoče pravice. Tožena stranka je v postopku revizije odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila upravni enoti v ponovni postopek. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji, in tudi iz navedene odločbe upravne enote ni jasno, kateri zakonski dejanski stan iz 1. oziroma 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95 do 110/02) naj bi bil v tožnikovem primeru podan, zaradi česar meni, da dejansko stanje v sporni upravni zadevi pred odločitvijo ni bilo dovolj raziskano. Tožnik je namreč v zahtevi za priznanje statusa na obrazcu vloge obkrožil točko b, ki zajema primere, ko je bila oseba nasilno pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše. Takšnega dejanskega stanja pa dokazno gradivo ne izkazuje, saj iz izvedenih dokazov izhaja le-to, da hiša njegove družine ni bila ne požgana ne porušena, ter da je bila družina od italijanskega okupatorja pregnana z domačije v B konec novembra 1942, vrnitev pa ji je bila omogočena septembra 1943, pri čemer pa ni jasno, ali je bila tožnikova družina pregnana zato, ker je kateri od družinskih članov ali širšega sorodstva sodeloval v NOB. Ker je dejansko stanje v navedenih pogledih nepopolno ugotovljeno, je tožena stranka odločbo upravne enote odpravila z napotki, kako naj upravna enota postopek dopolni.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zato, ker meni, da je obravnavan neenako, saj je sedem njegovih sošolcev status žrtve vojnega nasilja že dobilo "brez zavrnitve". Poudarja, da je bila njegova vas izseljena na podlagi povračilnih ukrepov Italijanov, njihov dom pa razdejan in izropan, kar so tudi potrdile listine in priči, na kateri se v tožbi ponovno sklicuje, in katerih izjavi prilaga tožbi. Ugovarja tudi temu, da tožena stranka v odločbi meni, da se na njegovo spominjanje dogodkov zaradi njegove starosti ni mogoče opirati ter poudarja, da se vsega zelo dobro spominja, kar ilustrira z nekaterimi podrobnostmi iz tedanjih časov. V zvezi z napotki tožene stranke organu prve stopnje dodaja, da so se pred nasilnim pregonom z doma v njihovi hiši zadrževali oboroženi ljudje, ki so jim starši dajali živež, čeprav ga takrat (kruha) družina še sama ni imela dovolj. Poudarja tudi, da je bil v vojnem času mladoleten in meni, da mu ustava kot otroku izrecno daje zaščito. Po njegovem mnenju ne more biti sporno, da je bil v 2. svetovni vojni žrtev vojnega nasilja.

Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je italijanski okupator vaščane naselja B konec novembra 1942 preselil v vasi C, D, in E ter da so se lahko vrnili na domove šele po italijanski okupaciji. Prav tako ni spora o tem, da hiša tožnikove družine v času italijanske okupacije ni bila požgana oziroma porušena, ter da je tožnikova družina po prenehanju italijanske okupacije ponovno živela v njej. Tožena stranka ima zato po presoji sodišča prav, ko meni, da dejanski stan v smeri, kot ga je uveljavljal tožnik na obrazcu zahteve, ni izkazan, saj očitno tožnikova družina ni bila pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja hiše. V drugi smeri, torej ali je bila pregnana zaradi sodelovanja z NOB, pa je dejansko stanje premalo razčiščeno, da bi bilo mogoče sklepati, da je pravna podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tožniku podana v 4. odstavku 2. člena ZZVN. Prav tako pa je po mnenju sodišča dejansko stanje premalo razčiščeno tudi v smeri pravne podlage, ki jo daje 1. odstavek 2. člena ZZVN, saj vse kaže, da so bili prebivalci vasi B pregnani s svojih domov iz vojaških razlogov, to je zaradi zaščite belogardistične postojanke na D, ne pa iz razlogov, ki so podlaga za priznanje statusa po 1. odstavku 2. člena ZZVN, to je zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Po navedenem je po presoji sodišča tožena stranka odločila pravilno, ko je v obveznem revizijskem postopku odločbo upravne enote odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek upravni enoti, saj je za takšno odločitev imela tudi postopkovno podlago v določbah 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97) v zvezi z 20. členom ZZVN. Tožbi glede na navedeno ni bilo mogoče ugoditi, in jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo, saj v tožbi uveljavljani ugovori na odločitev sodišče ne morejo vplivati bodisi ker niso izkazani (neenako obravnavanje) bodisi ker niso pravno pomembni (ustavno varstvo otrok nima retroaktivnega učinka; tožnikova sposobnost spominjanja medvojnih dogodkov nima odločilnega pomena, saj razlogov izselitve vasi ni mogel poznati).