Jedro

Dejstvo, da je tožnica svoje prikrajšanje (nevšečnosti med zdravljenjem) uvrstila v drugo vrsto škode, kot bi skladno s sodno prakso morala, sicer ni v skladu z zahtevanim analitičnim pristopom pri uveljavljanju odškodnin in otežuje sistematičen pristop pri obravnavanju škode, ni pa podlage za zaključek, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin prisojena izven okvira tožbenega zahtevka, saj je tako postavljen zahtevek sodišče obravnavalo in tudi tožena stranka ni ugovarjala, da se zaradi njegove nedoločnosti ne more braniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila odškodnine v višini 19.300,00 EUR z zamudnimi obrestmi po 13,5 % obrestni meri za čas od 8. 5. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje pa po zakonski zamudni obrestni meri ter obveznost, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 4.218,01 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnjen.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 2. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kljub temu, da je tožnica zahtevala odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 8.345,85 EUR, ji je sodišče za to vrsto škode prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Trdi, da je pri odmeri zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Glede na ugotovljeno dejansko stanje in upoštevaje trenutno sodno prakso ocenjuje, da je odškodnina za telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah, glede na njihovo stopnjo in intenzivnost, odmerjena previsoko, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da so tožnici prisojene obresti od 8. 5. 2002 dalje. Glede odločitve o stroških postopka pa meni, da bi ji sodišče moralo priznati tudi zahtevane pritožbene in revizijske stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V zvezi z očitkom procesno pravne narave o prekoračitvi tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen. Zahtevek za plačilo odškodnine za telesne bolečine je tožnica postavila ločeno od zahtevka za nevšečnosti med zdravljenjem – za telesne bolečine je zahtevala 8.345,85 EUR, za nevšečnosti med zdravljenjem pa skupaj z odškodnino za strah 4.172,93 EUR. Sodišče prve stopnje je skladno s sodno prakso in teorijo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo skupaj in sicer v višini 10.000,00 EUR. Ker je tožnica za strah in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 4.172,93, za strah pa ji je sodišče prisodilo 2.000,00 EUR, ji ni prisojeno več kot je zahtevala. Sodišče prve stopnje, ki je tožnici prisodilo odškodnino za telesne bolečine v višini 10.000,00 EUR, za strah pa 2.000,00 EUR, torej ni prekoračilo zahtevka, s katerim je tožnica uveljavljala: 8.345,85 EUR za telesne bolečine in 4.172,93 EUR za strah in nevšečnosti v času zdravljenja. Zahtevka za strah in nevšečnosti v času zdravljenja tožnica ni postavila ločeno, kar ni ustrezno, ker višine posamezne vrste škode ni razmejila skladno z 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, torej škode ni določno opredelila. Kljub temu je sodišče štelo, da je tako postavljen zahtevek sposoben za obravnavanje in tožnice ni pozvalo, da določno opredeli odškodnino za posamezno vrsto škode. Tudi tožena stranka ni uveljavljala ugovora, da se zaradi tako (nedoločno) postavljenega zahtevka ne more braniti. Dejstvo, da je tožnica svoje prikrajšanje (nevšečnosti med zdravljenjem) uvrstila v drugo vrsto škode, kot bi skladno s sodno prakso morala, sicer ni v skladu z zahtevanim analitičnim pristopom pri uveljavljanju odškodnin in otežuje sistematičen pristop pri obravnavanju škode, ni pa podlage za zaključek, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin prisojena izven okvira tožbenega zahtevka, saj tako postavljenemu zahtevku niti sodišče niti tožena stranka nista nasprotovala (2. člen ZPP).

6. Materialnopravna presoja vseh, na tožničino škodo nanašajočih se odločilnih okoliščin, ugotovljenih in pojasnjenih v razlogih izpodbijane sodbe, potrjuje, da odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 10.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti 7.300,00 EUR, v skupnem znesku 19.300,00 EUR, predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote. V primeru, da je za eno vrsto škode odškodnina odmerjena prenizko, za drugo obliko pa previsoko, je, gledano celoto – odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode – odškodnina lahko primerna in pravična. V obravnavani zadevi je odškodnina za strah glede na sodno prakso v podobnih primerih (načelo objektivne pogojenosti odškodnine) prisojena previsoko, odškodnina za drugo vrsto škode – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pa zelo nizko. Za vse oblike nepremoženjske škode prisojena odškodnina pa pomeni pravično zadoščenje, saj ustreza okoliščinam konkretnega primera – načelo individualizacije in je ustrezno uvrščena v sistem dosojenih odškodnin za primerljivo škodo (primerjajte Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010, primeri XI/16, 17, 23, kjer je za hudo telesno poškodbo, kot jo je utrpela tožnica, v povprečju dosojeno 19 plač). Ni mogoče prezreti, da je bila tožnica ob nezgodi stara šele 24 let. Čas obrestovanja ni pravno upoštevna okoliščina pri odmeri odškodnine. Za znižanje odškodnine torej ni materialnopravne podlage.

7. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o stroških, nastalih v pritožbenem in revizijskem postopku, saj sta o teh stroških odločili pritožbeno in revizijsko sodišče. Zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov je vsebovana v zavrnitvi pritožbe, kar sta obe sodišče pojasnili v razlogih svojih sodb (VSL II Cp 5059/2006 - list. št. 125, II Ips 747/2007-list. št. 141).

8. Ker niti uveljavljani niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je na podlagi 353. člena ZPP pritožba zavrnjena. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.