Jedro

Novejša sodna praksa je ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca upoštevati takšnega, kot je.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno tako spremeni, da je toženec (poleg odškodnine, določene v I. točki izreka izpodbijane sodbe) dolžan tožnici plačati še 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožnice, toženčeva pritožba pa v celoti zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača še 11.100 EUR odškodnine z obrestmi od 4. 11. 2016 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da v proračun Republike Slovenije plača 856,96 EUR (II. točka izreka)

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki, toženec sam in tudi (ločeno) po svoji pooblaščenki.

3. Tožnica kratko navaja, da je odškodnina 1.500 EUR za fizične bolečine prenizka ob ugotovitvi izvedenca, da je trpela 3 dni zelo hude fizične bolečine, za tem dva tedna lažje, nekaj dni je jemala sredstva proti bolečinam, bila dvakrat rentgensko slikana. Prenizki sta tudi odškodnina za strah, saj je šlo za dogodek ob eksploziji bombe, za tem pa je obstajal sekundarni strah, in iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnica po ugotovitvah izvedenca daljše obdobje trpela stres, ki se je prelevil v posttravmatsko stresno motnjo, ki je trajala dve leti in traja še danes. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4. Toženec v laični pritožbi kot bistveno navaja, da civilnopravno ni odgovoren, zahtevek pa po svojem temelju ni utemeljen. Po višini je zahtevek močno pretiran. Pravnomočna sodba v drugi kazenski zadevi ne more biti temelj za njegovo odgovornost. V nadaljevanju povzema tožničine trditve o posledicah in navaja, da gre za njeno subjektivno oceno težav, nima pa podlage v pravno relevantnih dokazih. Obrazložitev, kakšne psihične težave trpi, je naravnost smešna, saj je od dogodka minilo dvanajst let. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in smiselno predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Po pooblaščenki toženec kot bistveno navaja, da je prisojena odškodnina previsoka po vseh postavkah. Iz naslova telesnih bolečin bi šlo tožnici kvečjemu 500 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo pri določitvi odškodnine za strah, razlogi pa so v tem delu tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca D., ki je jasno zapisal, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, sekundarnega pa kvečjemu uro do uro in pol. Sodba se v tem delu opira na mnenje izvedenke T., ki pa o primarnem strahu ni govorila, sicer pa je povedala, da tožnica po dogodku pomoči ni iskala. Tožnici bi pripadlo največ 400 EUR odškodnine. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi tožnici namesto prisojenih 7.000 pripadlo največ 1.500 EUR. Sodišče prve stopnje se je znova oprlo na mnenje T., ki pa nasprotuje ugotovitvam D.. Tudi dvoletno zmanjšanje, ki ga ugotovi izvedenka, ni z ničimer izkazano; umik tožnice iz družbenih dejavnosti sploh ni izkazan. Kar se tiče konverzivne motnje, pa očitno ni podana vzročna zveza. Konverzivna motnja je osebna lastnost, zato z njo ni mogoče utemeljevati zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je psihiatra obiskala šele po dvanajstih letih. Dokumentacije, ki bi dokazovala, da se je njena motnja poslabšala, ni, tudi izvedenka pa je poudarila, da do poslabšanja lahko pride, ne pa, da je do tega pri tožnici prišlo. Ugotovitev sodišča je zmotna in obremenjena z bistveno kršitvijo postopka. Sodišče z akutno stresno reakcijo utemeljuje tako odškodnino za strah kot odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Razlogi v tem delu so nejasni in v nasprotju z materialnim pravom. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, češ da sodišče ne bi smelo ločiti uspeha po temelju in po višini ter predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo, toženec pa ne na njeno.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca ni utemeljena

8. Toženec je bil s kazensko sodbo pravnomočno obsojen, da je (med drugim) storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora po 4. točki II. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ, s tem, da se je združil pri izvršitvi in skupaj z B. Ž. poskusil drugemu vzeti življenje, s tem, da sta se 6. 5. 2005 ob 23.25 uri v romskem naselju pripeljala v bližino toženkine barake, kjer je toženec nato proti oknu te barake vrgel bombo, z namenom, da bi tam eksplodirala in da vsem ljudem v njej vzame življenje, a se je bomba odbila od stene in eksplodirala izven stavbe, zato je ostalo pri poskusu umora, toženko pa so ob detonaciji ranili delčki bombe.1

9. V primeru, ko je dejansko stanje, na katerega tožnik opira zahtevek, identično dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga pravnomočne obsodilne kazenske sodbe, je pravdno sodišče glede kazenske odgovornosti storilca in glede obstoja kaznivega dejanja vezano na pravnomočno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Ker je tudi v obravnavanem primeru tako, je pravdno sodišče vezano na tista dejstva, ki so tvorila podlago za presojo kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in o obsojenčevi kazenski odgovornosti.2 Toženec zato3 neutemeljeno vztraja pri (pavšalni) trditvi, da temelj tožničinega zahtevka ni podan, saj iz kazenske obsodilne sodbe izhajajo vsi elementi civilnega delikta, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na tiste toženčeve laične trditve, kjer polemizira o škodi, za katero je tožnica sicer zatrjevala, da ji je nastala (npr. poškodbe sluha), a potem v postopku ni izkazala vzročne zveze in je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen. Ker tudi tožnica v svoji pritožbi sprejema ugotovljeno dejansko stanje glede obsega škode, se višjemu sodišču z ugotavljanjem, ali je obseg škode morebiti drugačen/večji, ni treba ukvarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožnica dejanskih ugotovitev o telesnih bolečinah in nevšečnostih pri zdravljenju ne izpodbija. Res je, kot pravi toženec, da tožnica posebnih poškodb ni utrpela in tudi posebnih neugodnosti ni trpela. Vendarle je (in dejansko stanje v tem delu toženec v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, celo povzema) ob bombnem napadu utrpela 3x4 cm veliko razpoko na trebuhu (pri čemer notranjost trebušne votline ni bila poškodovana, le koža in podkožje), kar so ji po dogodku zašili v lokalni anasteziji in jo cepili proti tetanusu, čez 10 dni pa so ji šive odstranili; skupaj je bila za delo nezmožna 12 dni in dvakrat je bila RTG slikana. Ob tem nista nepomembna (in toženec to zamolči) stopnja in trajanje bolečin: 3 dni stalne hude4 in 2 tedna lažje, za kar je jemala protibolečinska sredstva (dan ali dva redno, potem občasno). Upoštevaje opisan obseg škode, je tudi po oceni pritožbenega sodišča 1.500 EUR primerna in pravična odškodnina.5

12. Odškodnina za strah je ne glede na dve pojavni obliki, ki ju je oblikovala sodna praksa, enotna. Res je, kot pravi toženec, izvedenec D. ocenil, da primarni strah ni bil podan, a presoja, ali gre za pravno priznani strah, je vselej v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Poleg tega višje sodišče izpostavlja, da je v sodni praksi uveljavljeno enotno stališče, da se obstoj primarnega strahu dokazuje predvsem z zaslišanjem oškodovanca. Le on lahko namreč priča o lastnih občutkih ob škodnem dogodku. In tožnica je prepričljivo izpovedala (zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo), da se je po poku, ki ga je povzročila vržena bomba, zbudila ter ustrašila za življenje, ker je bilo vse v dimu, vladala je panika, iz trebuha pa ji je tekla kri... Te ugotovitve utemeljujejo zaključek, da je bil primarni strah podan. V zvezi s sekundarnim strahom pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je ta obstajal, a je bil kratkotrajen (do kontrolnega pregleda) in zaradi takojšne oskrbe rane tudi ne večje intenzivnosti. Glede na stopnjo in trajanje obeh pojavnih oblik strahu predstavlja znesek 2.500 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje zanj.

13. Višje sodišče zavrača toženčevo pritožbeno zavzemanje, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Novejša sodna praksa je ustaljena pri stališču, da je treba oškodovanca upoštevati takšnega, kot je6. Izvedenka T. je prepričljivo pojasnila in strokovno utemeljila, da je tožnica ob dogodku lahko doživela akutno stresno situacijo. Sodišče prve stopnje je nato na podlagi ostalih dokazov (zlasti zaslišanja tožnice7 pa tudi medicinske dokumentacije prek izvedenke Tomori) ugotovilo, da tožnica pred škodnim dogodkom ni trpela duševnih motenj, zato je utemeljeno zaključilo, da je toženčevo ravnanje predstavljalo sprožilni element dotlej nemih težav za konverzivno motnjo, ki obstaja še danes in se pri tožnici izraža z labilnim čustvovanjem, dramatičnim izražanjem čustvenih stanj, vznemirjenosti, velike potrebe po pozornosti zaradi večje ranljivosti. Poleg tega je tožnico dve leti, zlasti pri socialnih aktivnostih, hromila posttravmatska stresna motnja (motnje spanja, vsiljevanje predstav o travmatskem dogodku, zvišana raven tesnobe, strah).

14. Tožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je k obsegu škode prispevala sama, saj se je na prvi pregled k psihiatru javila šele 12 let po škodnem dogodku, zato ni prispevala k zdravljenju in rehabilitaciji v smeri zmanjševanja škode, kar je njena zakonska dolžnost. Vendarle sodišče druge stopnje ocenjuje, da njen (so)prispevek k škodi ni podan v tolikšni meri, da bi bilo mogoče odškodnino iz tega naslova znižati pod 10.000 EUR, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica res ni obiskala psihiatra, a je težave imela in jih je tudi blažila s pomirjevali (Helex). Upoštevaje vse navedeno znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna denarna odškodnina iz naslova zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti 10.000 EUR, zato je v skladu s 358. členom ZPP izpodbijani zavrnilni del sodbe delno tako spremenilo, da ji je prisodilo dodatnih 3.000 EUR.

15. Za spremembo odškodnine po ostalih postavkah (znižanje oziroma zvišanje nepremoženjske škode) pa po zgoraj obrazloženem ni podlage, zato je višje sodišče pritožbo tožnice v preostalem, toženčevo pritožbo pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo.

16. V točki III. izpodbijane sodbe je odločeno o stroških pravdnih strank, upoštevaje obveznost nasprotne stranke (toženca), da povrne del stroškov, ki so bili za tožnico izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, in so del pravdnih stroškov. Drugi odstavek 154. člena ZPP sodišču omogoča, da ob deljenem uspehu (kar za pritožnika ni sporno) odloči, da glede na doseženi uspeh vsaka stranka krije svoje stroške postopka ali pa upoštevaje vse okoliščine primera naloži eni stranki, da drugi povrne del stroškov. Ni res, da temelj ni bil sporen, saj mu toženec nasprotuje še v pritožbi, sicer pa cepitev uspeha na temelj in višino ni v nasprotju z delom sodne prakse, kadar sodišče to utemelji. In ti razlogi so v izpodbijani sodbi navedeni: obe stranki sta bili zastopani po odvetniku in obe upravičeni do BPP, medtem ko je tožnica izključno krila (prek BPP) izvedenine vseh treh izvedencev, zato si bili njeni stroški višji in je po pobotanju toženec tisti, ki je dolžan del stroškov povrniti v proračun. Toženčeva obveznost do države temelji na 46. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči in se ji toženec ne more izogniti.

17. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je s svojo pritožbo uspela le v nesorazmerno majhnem delu, zato krijeta pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. ZPP).

1 Glej sodbo VSL II Kp 20194/2012 z 31. maja 2013 v zvezi s sodbo VS RS I Ips 20194/2012-216 z dne 25. 1. 2017. 2 Triva, S., in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2002, str. 86 in naslednje; Wedam Lukić, D., Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, str. 42 in 43; in Galič, A., v: Ude, L., in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 142. 3 Njegova pooblaščenka v nasprotju s tem v tretjem odstavku 4. strani pritožbe navaja, da temelj ni bil sporen. 4 In ne „zelo“ hude, kot v pritožbi zmotno navaja tožnica. 5 Zadeva je po obsegu škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primerljiva s primerom št. 396, navedenim v knjigi Berger Škrk, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 463, pri čemer je tam oškodovanec iz tega naslova dobil dobri dve povprečni plači, a je imel daljše trajanje bolečin in več pregledov kot tožnica, ki je prejela približno 1,4 povprečne plače. 6 T. i. teorijo jajčne lupine poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa ji tudi novejša sodna praksa (npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 1139/2009 z 20. 5. 2009, II Cp 2616/2007 s 17. 4. 2013 in II Cp 2642/2012 z 22. 5. 2013 ter in številne druge odločbe). 7 Dokazila so v pravdnem postopku prirejena, zato ne drži pritožbena navedba, da ni izkazano, da bi se tožnica umaknila iz socialnega udejstvovanja, saj je sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi tožničinega zaslišanja.