Jedro

Operater je tisti, ki ima pojasnilno dolžnost operiranca seznaniti z zdravljenjem, njegovimi posledicami in učinki ter ga poučiti o tipičnih tveganjih značilnih za načrtovani poseg, in se te svoje dolžnosti ne more razbremeniti tako, da medicinska sestra operirancu v podpis ponudi izjavo o osveščeni privolitvi v operacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, nastalo tožniku, do katere je prišlo zaradi izvedbe operativnega posega 21. 1. 2008. 2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje glede pojasnilne dolžnosti ugotovilo le na podlagi subjektivne izpovedi tožnika, izpovedbo dr. V. pa je napačno ocenilo. Izvedenskega mnenja, ki ga je izdelal dr. T. S., ni dokazno ocenilo, sodba o tem tudi nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu da težave tožnika niso ireverzibilne, je sodišče sklepalo, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije, prav tako je spregledalo ugotovitev izvedenca, da je bilo zdravljenje po postavitvi diagnoze ustrezno in je uspešno odpravilo vzrok bolnikov težav, kar pomeni, da pri tožniku zaradi zapleta po operaciji niso nastale ireverzibilne posledice. Vzročne zveze med škodo in kršitvijo pojasnilne dolžnosti tožnik tako ni dokazal. Prav tako sodba nima razlogov o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala zaradi tega, ker naj bi o posledicah posega ne bil poučen. Dejstvo je, da je tožnik s podpisom privolitvenega obrazca na operacijo ledvenega dela hrbtenice pristal, o poteku operacije pa ga je seznanil tudi operater dr. V. na pregledu novembra 2007, prav tako se je imel tožnik možnost pogovoriti z operaterjem na viziti pred posegom. V nadaljevanju je sodišče prišlo v nasprotje z ugotovitvijo, da je dr. V. v predoperativni pripravi tožnika ravnal oporečno, ker mu ni predpisal antibiotika. Če bi bil dolžan antibiotik predpisati, ga s tveganjem discitisa niti ni bil dolžan seznaniti, poleg tega je v zvezi s predpisom antibiotika v predoperativni fazi, česar tožnik ni zatrjeval, prekoračilo trditveno podlago. Tudi ugotovitev, da operacija ni bila medicinsko indicirana, je napačna. Tožnik je izpovedal, da ni imel bolečin, ustreznih trditev pa ni podal, zato je ta ugotovitev izven trditvene podlage. Bolnik po operaciji ne more kar tako nazaj do operaterja, ampak mora imeti napotnico osebnega zdravnika, kjer je označena stopnja nujnosti. Prav tako ne drži, da tožnik ni dobil napotkov, kako ravnati po odpustu iz bolnišnice. Dejansko stanje glede tožnikove vročine in gnojnem izcedku, ki ga je dobil po operaciji, s čimer naj bi bil operater seznanjen, je sodišče napačno ugotovilo izven trditvene podlage tožnika niti glede tega dr. V. ni bil zaslišan. Sodišče toženi stranki neutemeljeno očita, da ni pravočasno postavila diagnoze spondilodiscitis, prav tako je napačen zaključek, da dr. V. pri tožniku ni ravnal pravilno, ker ni takoj odredil laboratorijskih preiskav in dodatnega pregleda z MRI ter takoj začel z antibiotično terapijo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane odločitve.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost tožene stranke je podana, če njen (medicinski) delavec ne ravna, kot je treba, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja (t. i. medicinska/ strokovna napaka) ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno, vendar pacient v poseg v lastno telesno integriteto ni predhodno informirano privolil (zaradi neizpolnjene ali nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti).

6. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskega mnenja dr. T. S. ni na mestu. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo, ga sprejelo ter v razlogih sodbe nanj oprlo, zato ne drži pritožbeni očitek, da sodba glede izvedenskega mnenja nima razlogov. Očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema, ker je prepričljiva, natančna in skrbna (8. člen ZPP). Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti oprlo le na tožnikovo izpovedbo, ni utemeljen. Tudi dr. V. je, zaslišan kot priča, potrdil tožnikove trditve v zvezi s podpisom soglasja za operacijo, in sicer je izpovedal, da soglasje za operacijo pacienti podpisujejo, ko so sprejeti v bolnišnico, obrazce pa jim izročijo sestre, če pa jim kaj ni jasno, imajo možnost govoriti z zdravnikom (list. št. 64). Da bi prav dr. V. tožnika na pregledu 27. 11. 2007 seznanil z operativnim posegom in njegovimi posledicami ter učinkih, tožena stranka ni izkazala (7. in 212. člen ZPP), prav tako pa pritožbeno vztrajanje o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti novembra 2007 ni logično. Če bi bila pojasnilna dolžnost s strani operaterja predhodno že izpolnjena, ni logično, zakaj je bil tožniku dan v podpis obrazec za privolitev v operacijo januarja 2008, saj bi v tem primeru razlog za podpis izjave odpadel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pred operativnim posegom pri medicinski sestri podpisal obrazec z naslovom „Osveščena privolitev v operacijo kile medvretenčne ploščice v ledvenem ali vratnem delu hrbtenice.“ Dr. V., ki je operiral tožnika (hernia disci), je tisti, ki je imel pojasnilno dolžnost tožnika seznaniti z zdravljenjem, njegovimi posledicami in učinki ter ga poučiti o tipičnih tveganjih značilnih za načrtovani poseg, ki pa je ni izpolnil, saj tožnika o poteku operacije niti posledicah, ki lahko zaradi operacije nastanejo, ni poučil. 8. Prav tako, kot izhaja iz mnenja izvedenca dr. S., tudi pooperativno ravnanje dr. V. ni bilo strokovno skladno s pravili medicinske deontologije, saj po seznanitvi s tožnikovimi pooperativnimi težavami v drugi polovici februarja 2007 ni odreagiral in ni odredil oprave krvnih preiskav na pokazatelje vnetnega dogajanja, ni odvzel brisa niti odredil dodatnega pregleda z MR zaradi diagnosticiranja vnetja spondilodiscitisa. Antibiotična terapija je bila tako uvedena šele po enem mesecu, odkar je zdravstveno stanje tožnika terjalo diagnosticiranje in zdravljenje vnetja. Zaradi nestrokovnega pooperativnega ravnanja dr. V. se je pri tožniku razvil obsežen spondilodiscitis.

9. Pritožbene navedbe, da so težave tožnika reverzibilne, niso utemeljene, saj nasprotno izhaja iz odločbe ZPIZ o priznanju invalidnosti III. kategorije, kjer je kot vzrok invalidnosti navedena diagnoza: stanja po kirurškem posegu. Očitek, ki izpodbija obstoj vzročne zveze med opravljenim protipravnim posegom (ki je potekal brez ozaveščene tožnikove privolitve, po posegu pa strokovno oporečno) in zatrjevano škodo, tako ni utemeljen. Navedba pritožnice, da je zdravljenje po postavitvi tožnikove diagnoze vzrok težav odpravilo, prav tako ne drži, saj nasprotno, kot že rečeno, izhaja iz odločbe ZPIZ in mnenja invalidske komisije (priloga A 53).

10. Pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov glede višine škode, ki je tožniku nastala zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, je preuranjen, saj je predmet presoje vmesne sodbe zgolj utemeljenost zahtevka po temelju (ne pa po višini, o čemer bo sodišče presojalo v nadaljevanju postopka – 315. člen ZPP).

11. Čeprav je sodišče prve stopnje z ugotovitvama, da bi morala biti tožniku v predoperativni fazi ravno zaradi preprečevanja discititisa uvedena antibiotična terapija ter da operacija glede na klinično sliko pacienta medicinsko ni bila indicirana (kar izhaja iz izvedenskega mnenja dr. S.), preseglo trditveno podlago tožnika v zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem tožene stranke, očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (7. in 212. člen ZPP) ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Pritožbeni očitek, da tožnik ni zatrjeval, da je po odpustu dobil vročino in gnojni izcedek iz rane, o čemer je tudi takoj obvestil ortopedsko ambulanto, ni utemeljen. Tožnik je to zatrjeval v 1. pripravljalni vlogi (list. št. 37). Da je tožnik s tem seznanil tudi operaterja dr. V., je sodišče zaključilo na podlagi tožnikove prepričljive izpovedbe (list. št. 61), zaradi opisanih težav pa mu je dr. V. dejal, naj se pride pokazat k njemu 25. 2. 2008, kar je tožnik tudi storil (vendar je ambulanta dr. V. tega dne odpadla). Pritožbene navedbe, da je bil dr. V. seznanjen le s tem, da je imel tožnik bolečine v križu, ki sodijo k normalni postoperativni bolečini, tako niso utemeljene. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem dr. V. izvedlo in je bila toženi stranki dana možnost priči postavljati vprašanja (239. člen ZPP), je pritožbeni očitek, da priča v zvezi z gnojnim izcedkom ni bila zaslišana, neupravičen. Pritožbena navedba, da bi moral tožnik po operaciji za pregled pri operaterju imeti izdano novo napotnico z oznako nujnosti, ni utemeljen, kar je v točki 9. pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima kaj dodati.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določilom 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.