17. 11. 2005

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za odločitev o sporu glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah, na seji dne 17. novembra 2005

odločilo:

Za odločanje o zahtevi A. A. A. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 847 (del), vpisane v času podržavljenja v vl. št. 165 k.o. Ž., parc. št. 27 in 28, vpisanih v času podržavljenja v vl. št. 590 k. o. Z., ter parc. št. 843, 845/1, 845/2 in 846, vpisanih v času podržavljenja v vl. št. 165 k.o. Ž., je pristojno Okrajno sodišče v Brežicah.

Obrazložitev

A.

1.A. A. A. je kot pravna naslednica upravičenke do denacionalizacije B. B. pri upravnem organu dne 21. 4. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 847 (del vinograda v izmeri 4449 m²) k.o. Ž. ter zemljišč s parc. št. 27 in 28 k.o. Z. Zemljišča naj bi bila podržavljena z odločbo Komisije za arondacijo Skupščine občine Brežice št. 462-59/66-13 z dne 11. 3. 1966. Dne 11. 5. 1993 je vlagateljica zahtevala še denacionalizacijo zemljišč s parc. št. 843, 845/1, 845/2 in 846 k.o. Ž. (vinograd pri kapeli). Navedena zemljišča naj bi leta 1963 prodala Kmetijski zadrugi Bizeljsko, zato meni, da gre za podržavljenje na podlagi pravnega posla v smislu 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen). Listin o prodaji teh zemljišč naj ne bi nikoli dobila, saj je prodajo urejala njena mati. Navaja še, da so ta zemljišča po podatkih zemljiške knjige njena last, vpisana v vl. št. 334 k.o. Ž.

2.Upravna enota Brežice v sklepu z dne 30. 10. 1995, s katerim je zadevo odstopila Okrajnemu sodišču v Brežicah, navaja, da je B. B. pred uvedbo arondacijskega postopka dne 27. 1. 1964 s Kmetijsko zadrugo Bizeljsko sklenila kupoprodajno pogodbo glede zemljišč s parc. št. 847 – del k.o. Ž. ter parc. št. 27 in 28 k.o. Z. Meni, da gre za pravno veljavno pogodbo, zato naj bi bil namen arondacijske odločbe z dne 11. 3. 1966 le izvršitev te pogodbe, ki je bila sklenjena že 27. 1. 1964. Upravna enota je zato štela, da se obe vlogi nanašata na premoženje, podržavljeno s pravnim poslom v smislu 5. člena ZDen. Okrajno sodišče meni, da so bila zemljišča podržavljena z navedenima odločbama o arondaciji. Zato naj bi bila za reševanje vlagateljičinih zahtevkov pristojna upravna enota.

B.

3.ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

4.Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagatelja 29. točka 3. člena ali 5. člen ZDen.

5.Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo zemljišč, arondiranih na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl. – v nadaljevanju TZIKZ), že opozorilo (odločba št. U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 27), da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišč v državno last, in da je bila arondacijska odločba, ki je večinoma sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna. Pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo je bil v teh primerih vsekakor pravni posel, ne pa arondacijska odločba. Besedilo 5. člena ZDen torej res zajema vse primere, ko je bil pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa, vendar pa je bil podlaga za njegovo izdajo poprej sklenjen veljaven pravni posel.

6.Taka je tudi obravnavana zadeva glede nepremičnin, ki so bile podržavljene B. B. in ki so predmet tako kupoprodajne pogodbe z dne 27. 1. 1964 kot tudi odločbe o arondaciji št. 462-59/66-13 z dne 11. 3. 1966, to je nepremičnin parc. št. 847 (del vinograda v izmeri 4449 m²) k.o. Ž. ter zemljišč s parc. št. 27 in 28 k.o. Z. V obravnavani zadevi je torej šlo za pogodbeni prenos nepremičnin, navedenih v kupoprodajni pogodbi. Niti iz arondacijske odločbe niti iz prilog spisa ni razvidno, da bi bila prva faza arondacijskega postopka izvedena, niti ni bila predhodno izdana odločba o dovolitvi arondacije. Arondacijska odločba z dne 11. 3. 1966 tako ni mogla biti posledica arondacijskega postopka, ki bi bil izveden po določbah TZIKZ, temveč je bil podlaga za njeno izdajo poprej sklenjen veljaven pravni posel. Zato je glede teh nepremičnin kasneje izdana odločba o arondaciji fiktivna, služila pa naj bi le izvršitvi kupoprodajne pogodbe in zemljiškoknjižnemu vpisu. Po navedenem je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 847 (del vinograda v izmeri 4449 m²) k.o. Ž. ter zemljišč s parc. št. 27 in 28 k.o. Z. pristojno Okrajno sodišče v Brežicah.

7.Tudi za odločanje o denacionalizaciji nepremičnin parc. št. 843, 845/1, 845/2 in 846, vpisanih v času podržavljenja v vl. št. 165 k.o. Ž., je pristojno sodišče. Upravičenka v zahtevi za denacionalizacijo z dne 11. 5. 1993 navaja, da je navedena zemljišča Kmetijski zadrugi Bizeljsko prodala. Navaja sicer, da je prodajo navedenih zemljišč urejala njena mati in da listin o prodaji ni nikoli dobila, vendar pravni veljavnosti pogodbenega prenosa navedenih zemljišč ne nasprotuje, niti ne zatrjuje, da njena mati za sklenitev pogodbe o prodaji teh zemljišč v njenem imenu ne bi imela njenega pooblastila. Glede na navedeno Ustavno sodišče kljub temu, da kupna pogodba med Kmetijsko zadrugo Bizeljsko in upravičenko z dne 20. 12. 1962, ki se nahaja v spisu št. N 37/95, ni podpisala upravičenka, v pravno veljavnost pogodbenega prenosa lastnine na teh nepremičninah ne more dvomiti. Tudi po pregledu drugih listin, ki se nahajajo v spisu št. N 37/95, Ustavno sodišče ni našlo razlogov, ki bi nasprotovali taki ugotovitvi. Da je bila ta pogodba sklenjena, je namreč mogoče sklepati tudi na podlagi seznama Kmetijske zadruge Bizeljsko o odkupljenih zemljiških parcelah od posameznih lastnikov kot tudi iz odločbe o arondaciji št. 462-291/63-3 z dne 20. 7. 1963 z dne 20. 7. 1963, ki je bila izdana na predlog Kmetijske zadruge Bizeljsko, ter na podlagi sporazuma med Kmetijsko zadrugo Bizeljsko in A. A. z dne 20. 12. 1962. Iz odločbe izhaja, da je Komisija za arondacijo pregledala navedeni pismeni sporazum in da je ugotovila, da je dogovor o prodaji v izreku odločbe navedenih zemljišč (med drugim tudi zemljišč parc. št. 843, 845/1, 845/2 in 846 k.o. Ž.) v skladu s predpisi o arondaciji ter da je cena primerna. Glede na navedeno je mogoče šteti, da je šlo tudi v obravnavanem primeru za pogodbeni prenos navedenih nepremičnin. Zato je kasneje izdana odločba o arondaciji teh nepremičnin lahko le fiktivna, služila pa naj bi le izvršitvi pogodbe oziroma zemljiškoknjižnemu vpisu.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodnika Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj