Jedro

Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obdolženca po subjektivni in objektivni plati izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pa je pritrditi pritožnici, da je neutemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom njunega dejanja in posledicami, ki bi jih zanju povzročila sodba. Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da dejanje, ki sta ga izvršila obdolženca, ni mogoče šteti kot dejanje majhnega pomena ter da razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče obrazložilo, zakaj naj bi bila podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obdolžencema obsodilna sodba, niso prepričljivi.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sta obdolženi S.J. in obdolženi T.Z. kriva,

da sta v sostorilstvu z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, neupravičeno, to je v nasprotju s 4., 7. in 10. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami - ZPPPD (Ur. l. RS, št. 108/99, 44/00 in 2/04), proizvajala konopljo - rastlino in zaradi prodaje hranila konopljo - rastlino in njene produkte, torej rastlino, ki je na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD, v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS, št. 45/14, s spremembami, nazadnje 14/17) v skupini II., pod zap. št. 112, razvrščena kot prepovedana droga, ko sta dne 21. 1. 2016 v klubu S., na naslovu Ob železnici v M., in sicer:

1.) v dveh posebej prirejenih prostorih gojila 44 sadik konoplje, v velikosti od 25 do 148 cm;

2.) posedovala skupno 6.021,29 g posušene konoplje - rastline, 6 g konoplje - smole, 121,8 ml produktov iz konoplje, 700 ml kreme, ki je vsebovala prepovedano snov Tetrahidrocanabinol (THC), pri čemer količina prepovedane droge in dejstvo, da so jima bile zasežene tri elektronske tehtnice, kaže na to, da sta prepovedano drogo hranila za nadaljnjo prodajo, s tem pa sta storila pod točkama 1. in 2. kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika in se jima izrečeta: obdolženemu S.J. , na podlagi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika kazen 1 (eno) leto zapora, obdolženemu T.Z., na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika pogojna obsodba, s katero se mu na podlagi prvega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženca oprostita plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru iz razloga po 4. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena S.J. in T.Z. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba obdolženca spozna za kriva storitve kaznivega dejanja, kakor jima ga očita obtožba in izreče obdolženemu S.J. kazen eno leto zapora, obdolženemu T.Z. pa kazen eno leto in dva meseca zapora oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Na pritožbo sta podala odgovor zagovornika obeh obdolžencev.

4. Zagovornik obdolženega S.J. v odgovoru navaja, da je pritožba neutemeljena, ker je sodišče prve stopnje prepričljivo, eksaktno in argumentirano pojasnilo vse izjemne okoliščine obravnavane zadeve, ki narekujejo uporabo določbe 4. točke 358. člena ZKP, pritožbeno stališče, da je bilo z ravnanjem obdolženih ogroženo zdravje in življenje ljudi, kot ustavno zavarovana kategorija, pa se je po izčrpnem dokaznem postopku izkazalo, kot zgrešeno, saj sta obdolžena s svojim ravnanjem pomagala in reševala življenja in zdravje najbolj ranljivim skupinam naše družbe - hudo bolnim ljudem, ki praktično niso videli izhoda. Od tega nista imela prav nobene premoženjske koristi, temveč zgolj osebno zadovoljstvo. Zato apelira, da pritožbeno sodišče pokaže pogum in zgodovinsko postopa ter pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zagovornik obdolženega T.Z. v pritožbi navaja smiselno enako, pri čemer uvodoma navede, da je zagovornik legalizacije marihuane, posebej za medicinske namene. Poudarja, da je Svetovna zdravstvena organizacija marihuano umaknila iz skupine najnevarnejših drog, Slovenija jo pa še vedno vodi v skupini II med najnevarnejšimi substancami. Na podlagi te zastarele kvalifikacije se zoper obdolženca vodi tudi kazenski postopek. T.Z. je že na obravnavi predlagal, da sodišče prekine postopek ter na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču predlaga začetek postopka za presojo ustavnosti kritičnih členov v Kazenskem zakoniku in Uredbi. Ne držijo trditve tožilstva, da gre za prepovedano drogo, ki je nevarna za zdravje ljudi, v zvezi s tem izpostavlja izpovedbe prič D.P. in S.F. in dejstvo, da je tudi Vrhovno sodišče že izreklo oprostilne sodbe v primerih, ko so obdolženi gojili marihuano zase. Znanstveno je dokazano, da je marihuana manj nevarna kot alkohol, ki je prosto dostopen in bolj učinkovita od kemoterapije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno, podredno pa, da na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in predlaga začetek postopka za presojo ustavnosti kritičnih členov v KZ-1. 6. Pritožba je utemeljena.

7. Glede na izvajanja zagovornika obdolženega T.Z., da naj pritožbeno sodišče na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču zahteva presojo Ustavnega sodišča o ustavnosti prvega odstavka 186. člena KZ-1, pritožbeno sodišče opozarja, da je na tak predlog zagovornika že podalo odgovor v sklepu II Kp 30162/2016 z dne 22. 8. 2018, ko je v obravnavani kazenski zadevi odločalo o pritožbi višje državne tožilke zoper prvo sodbo, izdano v tej kazenski zadevi dne 1. 9. 2017. V točki 6 obrazložitve sklepa je zapisalo, da je Višje sodišče v Mariboru v drugi kazenski zadevi, in sicer II Kp 41353/2013 prekinilo pritožbeni postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti navedenega člena Kazenskega zakonika, Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je s sklepom U-I-106/16-9 z dne 13. 4. 2017 zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo. Zagovornik je navedeno obrazložitev pritožbenega sodišča očitno prezrl, sicer ne bi ponovil predloga, na katerega je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

8. Iz izreka in obrazložitve napadene sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje oba obdolženca v drugo oprostilo obtožbe, ne iz razloga, ker dejanje, za katero sta obtožena, ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), kakor tudi ne iz razloga, da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost (2. točka 358. člena ZKP) in ne iz razloga, ker ni dokazano, da sta storila dejanje, katerega sta obtožena (3. točka 358. člena ZKP), temveč zato, ker je ocenilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP).

9. Navedena odločitev implicira ugotovitev sodišča prve stopnje, obrazloženo v točki 7 obrazložitve sodbe, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje, ki se jima očita, vendar ju je iz razlogov, navedenih v 4. točki 358. člena ZKP, potrebno oprostiti obtožbe.

10. Dvom o tem, ali ima ravnanje obdolžencev vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja in ali jima je to dejanje dokazano tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem pogledu, po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni podan. Prav nasprotno. Sodišče prve stopnje na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov ugotavlja in zaključuje, da so v ravnanju obeh obdolženih podani zakonski znaki očitanega jima kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter da jima je dejanje dokazano tudi v subjektivnem pogledu, pri čemer način izvršitve izkazuje direkten naklep, dvom v prištevnost obeh obdolženih v času storitve kaznivega dejanja pa ni izkazan (tretji odstavek, točka 7. obrazložitve). Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da sta dejanje storila v sostorilstvu, ko sta oba sodelovala pri izvršitvi t.j. tako pri gojenju, kot tudi pri hrambi konoplje in njenih produktov, četudi je bilo z zaslišanjem prič nedvomno ugotovljeno, da so bili produkti iz konoplje v večjem delu zatem donirani, pa je glede na izpovedbe tistih prič, ki so povedale, da so za produkte iz konoplje obdolženemu S.J. tudi plačale (T.R., S.P. in A.M.) ter da je ena od prič (D.M.) izpovedala, da je od obdolženega J. v enem primeru kupila 1 joint, zaključiti, da so bili posušena konoplja - rastlina, ki je bila glede na izveden dokazni postopek sicer namenjena za izdelavo produktov iz konoplje in njeni produkti, ki so bili zaseženi ob hišni preiskavi, hranjeni tudi za nadaljnjo prodajo.

11. Obdolženca in njuni zagovorniki niso vložili pritožb zoper prvostopno sodbo, s katerimi bi grajali pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta obdolženca storila kaznivo dejanje, kot se jima je očitalo z obtožbo, temveč sta zagovornika podala le odgovora na pritožbo, ki jo je vložila višja državna tožilka, v kateri uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je obdolžencema tako po objektivni kot subjektivni plati dokazano, da sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, neupravičeno, v nasprotju z določbami 4., 7. in 10. člena ZPPPD proizvajala konopljo - rastlino in zaradi prodaje hranila konopljo - rastlino in njene produkte, ki je na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Ur. l. RS št. 415/14, s spremembami, nazadnje št. 14/17) v skupini II, pod zap. št. 112, razvrščena kot prepovedana droga, na način in v okoliščinah, opisanih v prvostopnem oprostilnem izreku, ter se v izogib ponavljanju v zvezi s tem v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe navedene v točki 7. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo ugotovitev, da sta obdolženca v dveh posebej prirejenih prostorih v klubu S. naslovu Ob železnici v M., gojila 44 sadik konoplje v velikosti 25 - 148 cm in posedovala skupno 6.021,29 g posušene konoplje - rastline, 6 g konoplje - smole, 121,8 ml produktov iz konoplje, 700 ml kreme, ki je vsebovala prepovedano snov THC ter tri elektronske tehtnice, pri čemer količina prepovedane droge in zasežene tehtnice kažejo na to, da sta prepovedano drogo hranila za nadaljnjo prodajo, pri tem pa se pravilno oprlo na podatke zapisnika o opravljeni hišni preiskavi z dne 21. 1. 2016, poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 1. 4. 2015, izpovedbo priče B.K., iz katerih izhaja njuno ravnanje, opisano v obtožbi. Sodišče prve stopnje je na osnovi izpovedb prič pravilno ugotovilo, da sta konopljo in njene produkte obdolženca v večjem delu donirala, vendar ne prav vse, kar je pravilno zaključilo na podlagi izpovedb prič T.R., S.P., A.M. in D.M., ki so konopljo in njene produkte tudi plačali, slednji pa je od obdolženega J. v enem primeru kupil tudi 1 joint. 13. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obdolženca po subjektivni in objektivni plati izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pa je pritrditi pritožnici, da je neutemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom njunega dejanja in posledicami, ki bi jih zanju povzročila sodba.

14. Pritožbeno sodišče soglaša z izvajanji pritožbe, da dejanje, ki sta ga izvršila obdolženca, ni mogoče šteti kot dejanje majhnega pomena ter da razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče obrazložilo, zakaj naj bi bila podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obdolžencema obsodilna sodba, niso prepričljivi.

15. Pritožnica pravilno navaja, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 spada pod poglavje kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in da že iz tega razloga ne gre za njegov majhen pomen, na kar nenazadnje kaže že zanj v zakonu zagrožena kazen od enega do deset let zapora. V obravnavanem primeru gre za neupravičeno proizvodnjo 44 sadik konoplje v posebej prirejenih prostorih in neupravičeno hrambo konoplje in njenih produktov za nadaljnjo prodajo v večjih količinah, in sicer 6.021,29 g posušene konoplje, 6 g konoplje - smole, 121,80 ml produktov iz konoplje in 700 ml kreme, ki je vsebovala THC, zaradi česar dejanje obdolžencev ni majhnega pomena. Po naši zakonodaji so konoplja in njeni produkti, kot to pravilno navaja pritožnica, še vedno prepovedana droga (Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog, skupina II, zap. št. 112) in se po drugem odstavku 7. člena ZPPPD lahko proizvajajo, dajejo v promet in imajo v posesti za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene zgolj na podlagi ustreznega dovoljenja pristojnega ministrstva, kot je to določeno v tretjem odstavku 7. člena navedenega zakona. Obdolženca dovoljenja za proizvodnjo in promet prepovedane droge konoplje in njenih produktov nista imela in tudi nista storila prav ničesar v smeri, da bi si jih pridobila, niti niso v dokaznem gradivu izkazana njuna prizadevanja za legalizacijo konoplje, na kar se je zlasti obdolženi S.J. ves čas skliceval v svojem zagovoru. Nasprotno. Pritožba pravilno poudarja, da sta jasno pokazala, da se na predpise ne ozirata in sprejete zakonodaje ne upoštevata, S.J. pa se ne more sklicevati na pravico, da bolnike zdravi po svoji presoji, ker za to nima nobene formalne izobrazbe in licence, pri čemer konoplja in njeni produkti še vedno sodijo med strogo nadzorovane snovi, ker lahko njihova uporaba škoduje zdravju in ogroža življenje ljudi.

16. Navedene okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, zlasti pa dejstvo da kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ne sodi med lažja kazniva dejanja, saj gre za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča in je zanj zagrožena kazen od enega do deset let zapora, pritrjujejo pravilnosti ocene pritožnice, da dejanje obdolžencev ni majhnega pomena. Obdolženca sta ga očitno izvrševala tudi dalj časa, kot je to sklepati na podlagi njunih zagovorov in izpovedb v postopku zaslišanih prič, ko so te navajale, da so skozi daljše časovno obdobje in v večjih količinah pri obdolžencema nabavljale konopljo in njene produkte. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 4. točke 358. člena ZKP in obdolženca oprostilo obtožbe, saj kaznivega dejanja, ki sta ga izvršila, ni mogoče šteti kot dejanje majhnega pomena, razlogi, s katerimi je obrazložilo, zakaj je podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih obdolžencema povzročila obsodilna sodba, pa ne prepričajo. Okoliščini, da sta v pretežnem delu konopljine produkte donirala in da nobena od prič ni izpovedala o škodljivih posledicah njihove uporabe, temveč nasprotno, se lahko upoštevata le kot tehtni olajševalni okoliščini pri izbiri in odmeri kazni, ni pa mogoče na podlagi njih obravnavano kaznivo dejanje, ki ne sodi med lažja kazniva dejanja, šteti za dejanje majhnega pomena.

17. Ob navedenem ni prezreti, da razlogi prvostopenjskega sodišča, zakaj sodišče šteje, da bi pravnomočna sodba za oba obdolžena imela nesorazmerne posledice, niso prepričljivi oziroma da napadena sodba takih razlogov pravzaprav sploh nima. Po v obrazložitvi sodbe zapisanem (točka 13) so posledice, ki bi jih povzročila v konkretnem primeru sodba, še posebej nadzorno razvidne iz zadnjega pričevanja S.F. in njene stiske in strahu pred stigmatizacijo, kriminalizacijo in organi pregona. Ne samo, da sodišče prve stopnje teh posledic ne obrazloži, prezre tudi to, da jih ugotavlja pri priči in ne pri katerem od obdolžencev. V čem bi naj pravnomočna obsodba zanju imela nesorazmerne posledice, v razlogih prvostopne sodbe torej ni navedeno ničesar.

18. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in krivde obeh obdolžencev, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in v tem delu napravilo tudi pravilne pravne zaključke. Nepravilno pa je uporabilo določbo 4. točke 358. člena ZKP in v posledici tega oba obdolženca neutemeljeno oprostilo obtožbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba obdolženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima za to kaznivo dejanje izreklo kazenski sankciji.

19. Kljub nekaznovanosti obdolženega S.J. in njegovi skrbi za predšolskega otroka je obdolžencu izreklo za kaznivo dejanje kazen eno leto zapora. Upoštevalo je težo storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v velikem obsegu proizvodnje in neupravičene hrambe z namenom prodaje prepovedane droge konoplje in njenih produktov, ki je razviden iz opisa kaznivega dejanja, kakor tudi iz izpovedb prič, kakor tudi obdolženčev subjektivni odnos do tega kaznivega dejanja in njegovo v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje jasno izkazano namero, da s kaznivim dejanjem nadaljuje, saj je na glavni obravnavi dne 15. 10. 2018 izjavil, da ga niti pogojna obsodba niti družbeno koristno delo ne bosta ustavila pri tem početju, na glavni obravnavi dne 17. 12. 2018 pa izjavil, da ve, da ga bo gospa sodnica oprostila, če pa se bo državna tožilka pritožila, bo njeni hčerki izpostavil javnosti, zatem pa še, „da se bo zdaj igralo na njegov način in da je preveč inteligenten, da bi mu lahko očitala kakršno koli kaznivo dejanje ter da ve, kaj mora napisati na Facebooku“. Te in podobne izjave obdolženca, ki jih je izrekal v svojem zagovoru, namreč kažejo, da pri njem ni mogoča pozitivna prognoza bodočega ravnanja, ki je nujen pogoj za izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče mu je zato izreklo kazen eno leto zapora, pri tem pa kot olajševalno okoliščino štelo njegovo dosedanjo nekaznovanost in skrb za mladoletnega otroka. Obdolženemu T.Z. pa je izreklo pogojno obsodbo, ker je po podatkih kazenske evidence nekaznovana oseba, ker je, kar izhaja iz njegovega zagovora in zagovora soobdolženca ter izpovedb prič njegov prispevek h kaznivem dejanju bil manjši od prispevka soobdolženega J., ki je pretežno dajal vse produkte prepovedane droge v promet, pri tem pa mu je določilo kazen v enaki višini, kot jo je izreklo obdolženemu J. ter preizkusno dobo treh let, pri čemer je upoštevalo obseg in težo storjenega kaznivega dejanja.

20. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za kriva in jima izreklo v izreku te sodbe navedeni kazenski sankciji.

21. Oba obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, kar je storilo na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP, ker sta nezaposlena in prejemnika socialne pomoči, obdolženi J. v višini 150,00 EUR, obdolženi Z. pa v višini 370,00 EUR, pri čemer mora obdolženi J. še preživljati otroka.

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Pritožbo je potrebno vložiti pisno v dveh enakih izvodih ali jo podati ustno na zapisnik pri Višjem sodišču v Mariboru. Pritožba je pravočasna, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno na pošto. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.