Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke, ki se nanaša na neupravičeno izplačilo denarnih sredstev iz bančnega računa tožeče stranke. Toženka je v letih 2013 do 2015 dvigovala zneske z bančnega računa brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Dvignjenega denarja ni porabila za potrebe tožeče stranke, temveč ga je zadržala. Prav tako ni imela pooblastila za obračun in izplačevanje plače. Plačo in vse pripadajoče dodatke iz delovnega razmerja je toženki obračunala in izplačala računovodska služba tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 13.449,43 EUR z obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe. Zavrnilo je pobotni ugovor toženke. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna plačati v višini 2.379,76 EUR.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da seštevek zneskov, ki jih je dvignila z računa tožeče stranke, predstavlja izplačilo dodatka za horizontalno napredovanje na podlagi sklepa z dne 28. 1. 2012. Ta sklep, ki je bil vezan na opravljanje del in nalog za podjetji na Madžarskem do konca postopka njune likvidacije poleg del vodje poslovne enote (kasneje vodje maloprodajnih enot A.), ni avtomatično prenehal veljati s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, kot je zmotno zaključilo sodišče. Ker tožeča stranka sklepa ni pisno preklicala, je veljal tudi po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Toženka je po 6. 3. 2013 opravljala delo za podjetji na Madžarskem, ki jih nova pogodba o zaposlitvi ni pokrivala, zato ji je bila tožeča stranka dolžna še naprej izplačevati mesečne zneske dodatka. Glede na navedeno je zmotno razlogovanje sodišča o horizontalnem napredovanju in neutemeljenosti pobotnega ugovora toženke. Razlogi sodbe, da obstajajo vse predpostavke odškodninske obveznosti, si med seboj nasprotujejo. Razlaga sodišča o temelju odškodninske obveznosti toženke brez razdelanih posameznih predpostavk je zmotna in ne vzdrži dokazne presoje. Ker si je toženka v okviru pooblastila za gotovinsko poslovanje obračunala in izplačala dodatke iz naslova horizontalnega napredovanja, ki ji pripadajo na podlagi veljavnega sklepa, ni elementa protipravnosti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke, ki se nanaša na neupravičeno izplačilo denarnih sredstev iz bančnega računa tožeče stranke. Toženka je v letih 2013 do 2015 dvigovala zneske z bančnega računa brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Dvignjenega denarja ni porabila za potrebe tožeče stranke, temveč ga je zadržala. Prav tako ni imela pooblastila za obračun in izplačevanje plače. Plačo in vse pripadajoče dodatke iz delovnega razmerja je toženki obračunala in izplačala računovodska služba tožeče stranke. Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da seštevek zneskov, ki jih je toženka dvigovala iz banke, predstavlja izplačilo dodatka za horizontalno napredovanje na podlagi sklepa z dne 28. 1. 2012. Višina posameznih dvignjenih zneskov se ne ujema z višino dodatka iz naslova napredovanja iz sklepa (900,00 EUR bruto), pri čemer je bil prvi dvig izvršen že v mesecu januarju 2013, ko je tožeča stranka toženki navedeni dodatek še izplačevala. V navedenih ugotovitvah je sodišče utemeljeno prepoznalo nedopustno ravnanje toženke.

7. Skladno s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi z določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je sodišče pravilno ugotovilo elemente odškodninske obveznosti, torej poleg opisanega namernega protipravnega ravnanja še nastanek škode v obliki zmanjšanja premoženja tožeče stranke in vzročno zvezo med njima. Vse navedene predpostavke odškodninske obveznosti toženke je tudi jasno obrazložilo. Posledično je neutemeljeno navajanje pritožbe, da jih sodišče ni celovito in pravilno razdelalo ter da sodba vsebuje nasprotujoče si razloge.

8. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni bila upravičena do dodatka iz naslova horizontalnega napredovanja od 6. 3. 2013 dalje. S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "vodja maloprodajnih enot A.", ki se je uporabljala od 6. 3. 2013 dalje, je prenehala veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto "vodja poslovne enote II". Obenem je prenehal veljati tudi sklep o priznanju mesečnega dodatka iz naslova horizontalnega napredovanja z dne 28. 1. 2012 v višini 900,00 EUR bruto. Toženka temu neutemeljeno nasprotuje in se zavzema, da je sklep veljal še naprej, ker ga tožeča stranka ni pisno preklicala. Pisni preklic ni edini način prenehanja veljavnosti sklepa. Sklep je bil izdan na podlagi 21. in 22. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP) ter 5. člena Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 1. 2012, s katerim je bila za opravljeno delo vodje poslovne enote II dogovorjena osnovna plača v znesku 1.200,00 EUR bruto. Določbi 21. in 22. člena PKP urejata horizontalno napredovanje, tj. napredovanje v okviru istega delovnega mesta, kar pomeni, da je pravilno razlogovanje sodišča, da je takšno napredovanje vezano izključno na delovno mesto, na katerem je bila toženka zaposlena v času izdaje sklepa.

9. V drugem odstavku 22. člena PKP je določeno, da dodatek iz naslova horizontalnega napredovanja velja delavcu za delovno mesto, ki ga opravlja in ni trajno pridobljena pravica. Po tej določbi je dodatek za učinkovitost (horizontalno napredovanje) kot gibljivi del plače odvisen od opredelitve dela določenega delovnega mesta, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar sta skladno potrdili priči B. B. in C. C. Sklep z dne 28. 1. 2012 je bil vezan izključno na delovno mesto vodje poslovne enote II. S sporazumnim prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto je prenehal veljati tudi sklep o izplačevanju dodatka. Po citirani določbi PKP se lahko dodatek v odvisnosti od rezultatov dela dodeli s sklepom direktorja družbe. Ker direktor tožeče stranke toženki za drugo delovno mesto vodje maloprodajnih enot A. ni dodelil dodatka za horizontalno napredovanje, ji ta gibljivi del plače od 6. 3. 2013 dalje ni več pripadal. 10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP.