Jedro

V sodnem sporu zaradi priznanja mednarodne zaščite je pritožba države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožb in odpravljen sklep Ministrstva za notranje, dovoljena in ne krši načela enakovrednosti.

Vprašanje dovoljenosti pritožbe države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, Upravno sodišče pa je na takšno stališče zaradi spoštovanja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načel pravne države iz njenega 2. člena (zaupanje v pravo, pravno predvidljivo odločanje) vezano.

Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Tožniki so namreč samovoljno zapustili izpostavo azilnega doma in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela, nad njimi ne more več izvršiti svoje pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4841/2023/11 (121-11) z dne 2. 11. 2023, s katerim je ta organ zavrgel prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bodo predani Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III1, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka izpodbijane sodbe je Upravno sodišče zavrglo tudi predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe.

2. Po obsežni obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče zaključilo, da toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava iz drugega pododstavka člena 3(2) in člena 17(1) Uredbe Dublin III v zvezi s procesno komponento pravice tožnikov iz 4. člena Listine ter določila člena 24(2) Listine ni izpolnila svojega dokaznega bremena pred izdajo izpodbijanega akta.2 Pojasnilo je, da sta nepravilna argumenta toženke, da tožnica ni izkazala obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, in da je zato toženka odločila, da ne bo sprejela pristojnosti za obravnavno prošnje, saj je za obravnavo njihovih prošenj potrdila pristojnost Hrvaška. Tožnici namreč ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Uredbi Dublin III. Dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošnje, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi toženka akt predaje lahko presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na 24(2) Listine, bi najprej od pristojnega hrvaškega organa morala dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ne bo nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov le-to prevalilo na toženko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivni ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.3

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe vložila pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4. Pooblaščenka tožnikov je v odgovoru na pritožbo navedla, da so tožniki samovoljno zapustili izpostavo azilnega doma v Logatcu in odšli neznano kam. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožene stranke zavrže. 5. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožnico s pozivom z dne 23. 4. 2024 pozvalo, da izkaže pravni interes za vloženo pritožbo. Pritožnico je tudi opozorilo, da bo pritožbo zavrglo, če v določenem roku pravnega interesa za pritožbo ne bo izkazala.

6. Pritožnica na poziv Vrhovnega sodišča ni odgovorila.

7. Pritožba ni dovoljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je Upravno sodišče v pravnem pouku izpodbijane sodbe zapisalo, da pritožba zoper 1. točko izreka sodbe (pravilno sodbe in sklepa) ni dovoljena, pri čemer se je sklicevalo na prvi in četrti odstavek 27. člena Uredbe Dublin III in sodbo SEU v zadevi C-556/21.4 V tej zvezi je obširno navedlo, da bi bilo že na podlagi stališč SEU (da je varstvo, zagotovljeno s prvim odstavkom 27. člena Uredbe Dublin III, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc, iz zadeve C-556/21, in da načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva, iz zadeve C‑69/105) mogoče sklepati, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper odločbe sodišč prve stopnje.

9. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo,6 je takšno stališče Upravnega sodišča napačno, obravnavana pritožba toženke pa dovoljena. Pritožba države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Pri tem načelu gre torej za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov.

10. Na tem mestu Vrhovno sodišče ponovno poudarja tudi, da je vprašanje dovoljenosti pritožbe države zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, Upravno sodišče pa je na takšno stališče zaradi spoštovanja enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načel pravne države iz njenega 2. člena (zaupanje v pravo, pravno predvidljivo odločanje) vezano.

11. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnica za obravnavno pritožbo ne izkazuje več pravnega interesa.

12. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), namreč izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

13. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da si s tem izboljša pravni položaj. Ta se presoja v vsakem upravnem sporu posebej glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.

14. Pravni interes tožene stranke kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju),7 kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano.

15. Iz nespornega dejanskega stanja8 izhaja, da so tožniki samovoljno zapustili izpostavo azilnega doma in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela, nad njimi ne more več izvršiti svoje pristojnosti. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev Upravnega sodišča tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju.9 Pritožnica tudi sicer ni navedla nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale njen pravni interes za odločanje o obravnavani pritožbi.

16. Ker pritožbe ni zavrglo že Upravno sodišče, jo je zavrgla sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 137. točka obrazložitve. 3 133. in 134. točka obrazložitve. 4 Sodba z dne 30. 3. 2023 v zadevi E. N. in drugi. 5 Sodba z dne 28. 7. 2011 v zadevi Diouf, 69. točka obrazložitve. 6 Prim. s sodbami I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023. 7 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018, I Up 25/2022 z dne 28. 3. 2022 in I Up 60/2022 z dne 6. 4. 2022. 8 Pritožnica navedbam pooblaščenke tožnikov o tem, da so tožniki samovoljno zapustili izpostavo azilnega doma in odšli neznano kam, ni nasprotovala. Tej trditvi pritožnica niti ne oporeka, saj odgovora na izrecen poziv Vrhovnega sodišča ni vložila. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. 9 Upoštevaje določbo 2. alineje drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi z šestim odstavkom 49. člena ZMZ-1 bo namreč pritožnica postopek s sklepom (lahko) ustavila. V primeru, da bi se tožniki v Republiko Slovenijo vrnili in vložili prošnjo za mednarodno zaščito, pa situacijo ureja tretji odstavek 50. člena ZMZ-1 oziroma 64. in 65. člen ZMZ-1.